Jedro

Zaradi zmotne materialno pravne presoje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zaradi tožniku nedokazane kršitve, ki se nanaša na očitek samovoljne zapustitve delovnega mesta z namenom, da bi se izognil preizkusu alkoholiziranosti, sodišče ni presojalo ostalih očitkov v izredni odpovedi (tj. da je tožnik med delovnim časom s službenim vozilom povzročil prometno nesrečo z materialno škodo in da ob vrnitvi poškodovanega službenega vozila o povzročeni prometni nesreči s povzročeno materialno škodo na službenem vozilu ni obvestil direktorja družbe), zato je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 4. 2015 nezakonita (točka I izreka) in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 4. 2015 ni prenehalo z dnem 21. 4. 2015 ter še traja z vsemi pravicami, ki bi šle tožniku, v kolikor do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi prišlo (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje, ga pozvati nazaj na delo na delovno mesto "vodja gradbišč", skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 3. 5. 2012, ga prijaviti v zavarovanje in mu priznati delovno dobo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo ter mu zagotoviti vpis delovne dobe pri ZPIZ tako, da se mu prizna delovna doba od 21. 4. 2015 dalje (točka III izreka) in mu od 21. 4. 2015 do prevzema nazaj na delo obračunati bruto zneske mesečnih nadomestil plače v višini vsakokratnega mesečnega zneska 1.460,03 EUR bruto ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoče neto zneske mesečnih nadomestil plače, mu izplačati vse druge prejemke iz delovnega razmerja, kot so regres in eventuelna božičnica, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneskov, in sicer od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Kar je tožnik zahteval več (tj. zakonske zamudne obresti od 18. do 19. dne v mesecu) je sodišče zavrnilo (točka IV izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 2.174,68 EUR, ki jih v roku 15 dni nakaže na TRR pooblaščenca tožeče stranke, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka V izreka) in da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (točka VI izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da so razlogi sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi. Navaja, da je bil tožnik seznanjen s Pravilnikom o izvajanju notranje kontrole pri ugotavljanju prisotnosti alkohola in drugih nedovoljenih psihoaktivnih ali narkotičnih sredstev na delovnem mestu ter kajenja na mestih, kjer je to prepovedano (v nadaljevanju Pravilnik). V 11. člena Pravilnika je med drugim določeno, da se v primeru, če delavec samovoljno zapusti delovno mesto ali prostore podjetja z namenom, da bi se tako izognil preizkusu, o tem sestavi zapisnik. Tako dejanje pa predstavlja hudo kršitev delovnih obveznosti. Tožnik je povzročil prometno nezgodo s službenim vozilom pod vplivom alkohola. Tožnikova alkoholiziranost, kot vzrok nastale prometne nezgode, je izkazana z zaslišanjem A.A., B.B. in direktorja tožene stranke. Glede na ugotovitve izvedenca so vsi drugi vzroki nastanka nezgode izključeni. Tožnik se je s poškodovanim vozilom vrnil na sedež družbe nekaj minut pred 15.00 uro, pustil poškodovano vozilo na sedežu podjetja in brez besed odšel mimo C.C., ki mu je bil neposredno nadrejen, ne da bi ga povprašal, če je direktor na sedežu družbe. O tem je izpovedal C.C.. Zatrjuje, da je sodišče zmotno presodilo, kaj pomeni samovoljna zapustitev delovnega mesta. Zahteve tožene stranke so bile v konkretnem primeru jasne. Odhod tožnika z dela predstavlja nespoštovanje delodajalčevih navodil. Tožnik je spornega dne delovno mesto zapustil z namenom, da bi se izognil preizkusu alkoholiziranosti. Nasprotuje ugotovitvi, da tožena stranka o tem ni sestavila zapisnika. Direktor tožene stranke je še istega dne, to je 24. 3. 2015, napisal uradni zaznamek, iz katerega izhajajo vse relevantne okoliščine, ki vodijo do zaključka, da je tožnik samovoljno zapustil delovno mesto, ne da bi o prometni nezgodi obvestil direktorja tožene stranke. Tožnik je vedel, da bi v primeru razjasnjevanja okoliščin prometne nezgode prišlo tudi do preizkusa alkoholiziranosti. Na protipravnost tožnikovega ravnanja po mnenju pritožbe ne vpliva dejstvo, da je moral iti po otroka. Poudarja, da je direktor od tožnika zahteval, da se vrne na delovno mesto, da se razjasnijo okoliščine prometne nezgode, kamor sodi tudi morebitni preizkus alkoholiziranosti. Tožnik je s tem, ko je zapustil delovno mesto, še preden bi se lahko preverilo, ali je pod vplivom alkohola ali ne, ravnal samovoljno, zavedajoč se posledic po 11. členu Pravilnika. Glede na izpovedi prič, do kdaj je možen prevzem otrok v vrtcu, prevzem otroka ni bil odločujoč razlog za to, da tožnik ni stopil do direktorja tožene stranke, kot tudi ne kasneje, ko je bil pet minut kasneje pozvan, da se vrne nazaj na sedež tožene stranke. Meni, da je imel tožnik vse možnosti, da se vrne na sedež tožene stranke, ko je bil še v njeni neposredni bližini in z direktorjem tožene stranke razjasni okoliščine nezgode, opravi eventuelno zoper njega odrejen preizkus alkoholiziranosti ali ga zavrne in bi lahko še vedno prevzel otroka v šoli ali pa poskrbel, da ga prevzame žena po zaključku dela. Ne nazadnje bi lahko obvestil šolo, da bo po otroka prišel kasneje. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožniku pa naloži plačilo njenih pravdnih stroškov. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku enkrat že odločalo in ga s sodbo opr. št. Pd 72/2015 z dne 26. 4. 2016 v celoti zavrnilo. Hkrati pa je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka. Zoper izpodbijani del sodbe se je pritožil tožnik, ki mu je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 628/2016 z dne 2. 2. 2017 ugodilo, izpodbijani del razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločilo je tudi, da se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 5. 2012 za nedoločen čas, na delovnem mestu "vodja gradbišč". Tožena stranka je tožniku dne 20. 4. 2015 odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13, s spremembami). V skladu s 110. členom ZDR-1 lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja).

8. V izredni odpovedi je tožena stranka tožniku očitala, da je 24. 3. 2015 okrog 14.30 ure na cesti med naseljem D. med delovnim časom s službenim vozilom povzročil prometno nesrečo z materialno škodo v znesku 2.000,38 EUR, da ob vrnitvi poškodovanega službenega vozila o povzročeni prometni nesreči s povzročeno materialno škodo na službenem vozilu ni obvestil direktorja družbe ter da je samovoljno zapustil prostore družbe v D. zato, da se izogne preizkusu alkoholiziranosti zaradi suma vožnje službenega vozila med delovnim časom pod vplivom alkohola.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je tožnik dne 24. 3. 2015 okrog 14.30 ure v naselju D. med delovnim časom s službenim vozilom znamke E. tip F. reg. št. ... zapeljal desno s cestišča v obcestni jarek, kjer je z vozilom tudi obstal; - ob 14.45 uri, ko je bilo službeno vozilo E. tip F. še v obcestnem jarku, sta se na kraj nezgode pripeljala delavca tožene stranke A.A. in B.B., nakar so s službenim traktorjem in z vlečno vrvjo izvlekli službeno vozilo iz jarka, tožnik pa se je nato s poškodovanim, a voznim vozilom, odpeljal na sedež tožene stranke, okrog 15.00 ure službeno vozilo parkiral na parkirišču in se nato s svojim osebnim avtomobilom odpeljal; - okrog 15.00 ure je bil direktor tožene stranke s strani tehničnega vodje C.C. obveščen, da je imel tožnik nezgodo s službenim vozilom; - direktor tožene stranke si je poškodovano službeno vozilo ogledal in ob 15.05 uri tožnika poklical po telefonu ter ga pozval, da se vrne na sedež družbe in pojasni okoliščine nezgode, tožnik pa mu je povedal, da ne more priti, ker se pelje po sina; - ob 15.09 uri je direktor tožene stranke tožnika ponovno poklical po telefonu in ga pozval, da se vrne na sedež družbe, sicer bodo zadevo prijavili policijski postaji; - ob 15.31 uri je tožena stranka zadevo prijavila Policijski postaji G., policija je opravila ogled poškodovanega službenega vozila in ob 16.02 uri ogled prometne nezgode; - okrog 16.15 ure so policisti tožnika iskali na domu, vendar ga tam ni bilo; - tožnik se je vrnil na sedež tožene stranke okrog 16.30 ure. Ker direktorja ni bilo, se je okrog 16.45 ure tožnik oglasil na njegovem domu.

10. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnik spornega dne ni samovoljno zapustil delovnega mesta in prostorov tožene stranke z namenom, da bi se izognil preizkusu alkoholiziranosti, saj je tožnik sedež tožene stranke zapustil ob 15.00 uri, ko je njegov delovni čas potekel in je kot običajno moral po otroka v šolo. Preizkusa alkoholiziranosti od njega ni nihče zahteval. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik s svojim ravnanjem ni kršil 11. člena Pravilnika tožene stranke o izvajanju notranje kontrole pri ugotavljanju prisotnosti alkohola in drugih nedovoljenih psihoaktivnih ali narkotičnih sredstev na delovnem mestu ter kajenja na mestih, kjer je to prepovedano, z dne 18. 4. 2013 (v nadaljevanju: Pravilnik), zato odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni podan in je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zaključek o nezakonitosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sprejelo preuranjeno, saj v postopku ni presojalo vseh očitkov, ki se tožniku očitajo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi morajo biti neutemeljeni vsi očitki, ki se očitajo tožniku v izredni odpovedi. Sodišče prve stopnje pa je zgolj na podlagi nedokazane kršitve tožniku, da ni samovoljno zapustil prostorov tožene stranke z namenom, da se izogne preizkusu alkoholiziranosti zaradi suma vožnje službenega vozila med delovnim časom pod vplivom alkohola, glede katerega se pritožbeno sodišče sicer strinja, da ni podan, zaključilo, da je izpodbijana izredna odpoved nezakonita. Ni pa presojalo še ostalih očitkov iz izredne odpovedi, tj. da je tožnik 24. 3. 2015 okrog 14.30 ure na cesti med naseljem D. med delovnim časom s službenim vozilom povzročil prometno nesrečo z materialno škodo v znesku 2.000,38 EUR in da ob vrnitvi poškodovanega službenega vozila o povzročeni prometni nesreči s povzročeno materialno škodo na službenem vozilu ni obvestil direktorja družbe. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je tožnik med delovnim časom s službenim vozilom povzročil prometno nezgodo in da ob vrnitvi poškodovanega vozila o prometni nezgodi direktorja tožene stranke ni obvestil, ni pa presodilo, ali je tožnik s takšnim ravnanjem kršil pogodbene ali druge delovne obveznosti. Tožena stranka namreč tožniku tudi v zvezi z navedenim ravnanjem očita hujšo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, kot razlogom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker sodišče navedenih očitkov ni presojalo, je v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

12. Zaradi hitrejše rešitve v obravnavani zadevi pa se pritožbeno sodišče opredeljuje tudi do nekaterih drugih pritožbenih navedb. Sodišče prve stopnje je v zvezi z očitkom iz izredne odpovedi, da je tožnik samovoljno zapustil prostore družbe v D. zato, da se izogne preizkusu alkoholiziranosti zaradi suma vožnje službenega vozila med delovnim časom pod vplivom alkohola, s čimer naj bi tožnik kršil 11. člen Pravilnika tožene stranke, ugotovilo vse pravno odločilne okoliščine in pravilno zaključilo, da ta kršitev ni podana.

13. V 11. členu Pravilnika tožene stranke je določeno, da v primeru, če delavec odkloni vsakršno preverjanje alkoholiziranosti ali prisotnosti psihoaktivnih ali narkotičnih sredstev ali če delavec samovoljno zapusti delovno mesto in prostore podjetja z namenom, da bi se tako izognil preizkusu, se o tem sestavi zapisnik, takšno dejanje pa predstavlja hudo kršitev delovnih obveznosti, ki ima lahko za posledico odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da tožnik spornega dne ni samovoljno zapustil delovnega mesta in prostorov tožene stranke, ampak je sedež tožene stranke zapustil ob 15.00 uri, ko mu je potekel njegov delovni čas in je kot običajno moral po otroka v šolo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ob prihodu na sedež tožene stranke direktorja tožene stranke o nezgodi ni obvestil, ker je mislil, da ga ni, saj na parkirišču ni videl direktorjevega osebnega avtomobila. Tožnik je pojasnil, da se je večkrat zgodilo, da direktorjevega avtomobila v času, ko je odhajal domov, to je ob 15.00 uri, ni bilo na sedežu družbe, zato se je kot običajno po zaključku delovnega dne odpeljal po otroka v šolo. Da je tožnik po zaključku delovnega dne običajno hodil po otroka v šolo, so potrdile priče H.H., učitelj na podružnici v I., J.J. in K.K., tožnikova žena. Glede na ugotovitve, da je tožnik delovno mesto zapustil ob 15.00 uri, ko mu je potekel delovni čas in je kot običajno odšel po otroka v šolo, se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožnik sedeža tožene stranke ni zapustil samovoljno z namenom, da bi se izognil preizkusu alkoholiziranosti, zato očitek tožniku o kršitvi 11. člena Pravilnika ni utemeljen. Ne nazadnje preizkusa alkoholiziranosti spornega dne od tožnika nihče niti ni zahteval, tudi kasneje ne, ko se je tožnik v zvezi z razjasnitvijo okoliščin prometne nezgode zglasil pri direktorju tožene stranke. Tožnikova morebitna alkoholiziranost, ki jo tožena stranka zatrjuje v pritožbi, ob ugotovitvi, da tožnik sedeža tožene stranke ni zapustil samovoljno, ni bistvena in ne vpliva na pravilnost presoje očitane kršitve.

14. Zaradi zmotne materialno pravne presoje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zaradi tožniku nedokazane kršitve, ki se nanaša na očitek samovoljne zapustitve delovnega mesta z namenom, da bi se izognil preizkusu alkoholiziranosti, sodišče ni presojalo ostalih dveh očitkov v izredni odpovedi (tj. da je tožnik med delovnim časom s službenim vozilom povzročil prometno nesrečo z materialno škodo v znesku 2.000,38 EUR in da ob vrnitvi poškodovanega službenega vozila o povzročeni prometni nesreči s povzročeno materialno škodo na službenem vozilu ni obvestil direktorja družbe), zato je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo in v skladu s 355. členom ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na naravo stvari in okoliščine primera pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne bi bilo smotrno, da bi samo dopolnjevalo postopek oziroma odpravljalo navedene pomanjkljivosti, zato je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo pritožbeno sodišče, bi bila strankam v tem postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno na pritožbeni stopnji.

15. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku dopolniti dokazni postopek in presojati tudi utemeljenost preostalih očitkov, ki se tožniku očitajo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, nato pa ponovno presojati utemeljenost tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vključno z zahtevkoma za reintegracijo in reparacijo.

16. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).