Jedro

Če je škoda, ki je upniku nastala, večja od pogodbene kazni, ima upnik sicer pravico zahtevati razliko do popolne odškodnine. Pri tem pa mora za tak zahtevek, če želi z njim uspeti, izkazati vse elemente odškodninske odgovornosti dolžnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijani 2. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko v izpodbijanem delu obsodilo na plačilo 19.875,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2007 do plačila ter na evrsko protivrednost zakonskih zamudnih obresti od 4.683.401,60 SIT za čas od 27.9.2002 do 31.12.2006 in od 79.568,70 Sit za čas od 19.9.2002 do 31.12.2006 (2. točka izreka).

Tožena stranka se je v pravočasni pritožbi (v zvezi s popravo pritožbe) pritožila le zoper 2. točko izreka prvostopenjske sodbe. Uveljavljala je pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom pritožbenemu sodišču, da jo zavrne. Stroškov odgovora na pritožbo ni specificirala.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica neutemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava pri presoji utemeljenosti njene terjatve do tožeče stranke, ki ji jo je pred pravdo izjavila v pobot. Izključno od pravilnosti presoje utemeljenosti njene terjatve pa je odvisen odgovor na vprašanje, ali je terjatev v višini iz 2. točke izreka sodbe prenehala.

Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da terjatev tožene stranke v višini 19.875,56 EUR, ni utemeljena. V razlogih sodbe je pravilno odgovorilo toženi stranki, da je za 20 dnevno zamudo tožeče stranke pri končanju del, tožena stranka upravičena do dogovorjene pogodbene kazni v višini 14.605,20 EUR, za kolikor je tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi prenehanja njene terjatve v tej višini zavrnilo (4. točka izreka sodbe). V višjem znesku pa ne, ker tožena stranka ni zadostila trditvenemu bremenu o tem, da je njena ugotovljena 69 – dnevna zamuda pri končanju del nasproti glavnemu izvajalcu GP B, izključno posledica 20 – dnevne zamude tožeče stranke.

Če je škoda, ki je upniku nastala, večja od pogodbene kazni, ima upnik sicer pravico zahtevati razliko do popolne odškodnine (2. odstavek 253. člena OZ). Pri tem pa mora za tak zahtevek, če želi z njim uspeti, izkazati vse elemente odškodninske odgovornosti dolžnika. V konkretnem primeru bi morala tožena stranka izkazati, da je njena zamuda pri končanju vseh del, ki je bila daljša od 20 dni, posledica 20 dnevne zamude tožeče stranke (vzročna zveza). Tožena stranka s pritožbo ne izpodbija ugotovljenih dejstev v zvezi s trajanjem zamude tožeče stranke in v zvezi s trajanjem zamude tožene stranke do glavnega izvajalca. Ne izpodbija tudi pravilnega zaključka sodišča prve stopnje o tem, da ni podala relevantnih trditev v smeri vzročnosti daljše zamude pri končanju njenih del nasproti glavnemu izvajalcu z dolžino zamude tožeče stranke. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje pravilnemu zaključku sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izkazala vzročne zveze med njeno škodo, ki je v njeni obveznosti do glavnega izvajalca, da mu plača pogodbeno dogovorjeno kazen zaradi zamude pri končanju vseh del in razliko, ki presega trajanje zamude pri končanju tistih del, ki jih je po pogodbi s toženo stranko izvajala tožeča stranka. Tožeča stranka glede na ugotovljeno dejansko stanje lahko nosi le posledice lastne zamude, ne odgovarja pa za škodo, ki je nastala toženi stranki zaradi zamude daljše od 20 dni. S tem pa se izkaže, da razpravljanje o tem, ali je toženi stranki sploh nastala škoda v višini, ki presega znesek škode, za katero je odgovorna tožeča stranka, ni bilo pomembno. Zato za odločitev o pritožbi tudi ni pomembno stališče tožene stranke, da predstavlja škodo že vzpostavljena terjatev glavnega naročnika do nje iz naslova z njim dogovorjene pogodbene kazni.

S tem pa se izkaže kot pravilno stališče sodišča prve stopnje, da terjatev za opravljeno delo, ki jo tožeča stranka vtožuje v tej pravdi, ni prenehala. S tem pa je tudi neutemeljen pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). O stroških odgovora na pritožbo tožeče stranke pa pritožbeno sodišče ni odločalo, ker jih tožeča stranka v zahtevi za povrnitev ni opredeljeno navedla (2. odstavek 163. člena ZPP).