Jedro

S tem ko je tožena stranka kljub tožnikovemu nasprotovanju navozila gramoz, utrdila in razširila pot preko tožnikovega zemljišča, na kateri je imela posest pravice služnosti, je tožnika motila v njegovi posesti, zato je opravičen do sodnega varstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 48.002,00 SIT pritožbenih stroškov v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je tožena stranka motila tožečo stranko v zadnji mirni in neposredni posesti nepremičnine parc. št. 375 k.o. J., tako da je na navedeni parceli opravila gradbena dela (utrditev poti z gramozom) na trasi, ki poteka v smeri severozahod - juhovzhod po dolžini celotne parcele št. 375 v smeri proti parceli št. 344, obe k.o. J. Toženi stranki je naložilo, da v roku 8 dni vzpostavi prejšnje posestno stanje na parc.

št. 375 k.o. J., tako da se odstrani ves navožen gramoz, ki je bil prepeljan konec avgusta 1996 in v začetku septembra 1996 ob izvajanju gradbenih del tožene stranke, da ne bo izvršbe. V bodoče ji je tudi prepovedalo s takim ali podobnim ravnanjem in obnašanjem posegati v tožnikovo neposredno posest nepremičnine parc. št. 375 k.o. J. ter ji naložilo, da plača tožeči stranki pravdne stroške v znesku 92.404,05 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, vse od izdaje prvostopenjske odločbe dalje do plačila.

Zoper sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Predlagala je, da višje sodišče tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne in ji naloži v plačilo še stroške pritožbenega postopka, podrejeno pa, da se sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da tožnik nima niti pravnega niti ekonomskega interesa za sodno varstvo posesti, niti nima interesa vzpostavitve v prejšnje stanje. Glede na izvrševanje služnosti kot jo izvaja toženec na tej poti, isto pot pa uporabljajo tudi drugi in sam tožnik, ni ta v ničemer moten. Tožnik je namreč navedel, da to pot uporablja za vleko iz gozda ter za dostop in spravilo pridelkov iz travnika. Pri takšni uporabi pa tožnik ni bil moten. Za drugo pa poti ne uporablja. Sedaj še lažje opravlja vleko iz gozda ter ima lažji dostop za spravilo pridelkov iz travnika. Z ogledom na terenu bi se sodišče lahko prepričalo o vseh okoliščinah, hkrati pa bi tudi preverilo ali je tožnikov zahtevek sploh izvršljiv v delu, ko se od toženca zahteva, da odstrani gramoz, ki je bil pripeljan v avgustu in septembru 1996, saj od toženca ni moč pričakovati, da bi napravil luknje in udarne jame, kot je bilo stanje pred posipom.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep. Opozorila je, da toženec ugotovitev dejanskega stanja ne kritizira, čeprav se je pritožil zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je nesporno ugotovilo način in obseg motenja posesti. Ni resnično zatrjevanje pritožbe, da toženec ni nikogar motil, saj niti pot niti celotna parc. št. 375 nista več takšni kot prej in ju je povsem spremenil. Tožnik tudi ni tožil, da bi bil oviran v soposesti, ampak le zato, ker je na sporni poti opravil toženec obširna gradbena dela in tako obstoječo "tiho služnost" bistveno razširil. Motitveno dejanje je bilo storjeno z gradbenimi deli in je bil to razlog za vloženo tožbo, zato mu tudi gre sodno varstvo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka je v pritožbi navedla, da uporablja pot po tožnikovi sporni parceli za dostop do svoje stanovanjske hiše in da je ta pot v soposesti njega kot tudi ostalih uporabnikov poti. Očitno je tožnik to toleriral, saj do obstoječe pravde zoper toženca ni sprožil nobenega postopka. Vendar pa to ni bistvo pravde. Zgolj dejstvo, da je toženec preko njegovega zemljišča po poti imel posest pravice dostopa do svoje stanovanjske hiše, ki ga je tudi uporabljal, ne pomeni, da je bil v posesti pravice tudi to pot utrditi in razširiti.

Ker toženec ni imel drugega kot soposest pravice dostopa do svoje hiše po sporni poti, je očitno in tudi neprerekano, da je sicer s svojo parcelo razpolagala tožeča stranka, zato ji ob izpolnjenih pogojih 75. čl. Zakona o temeljnih lastnisnkopravnih razmerjih (ZTLR) gre tudi sodno varstvo. Sodišče prve stopnje je tako pravilno opredelilo ravnanje tožene stranke koncem avgusta in septembra 1996, ko je toženec naročil in plačal, da so na gozdno pot navozili gramoz in fini pesek in ga razgrnili po celi dolžini poti, pri čemer se je rušila brežina in se je pot širila in se obsekalo rastje ob njej, kot samovoljno ravnanje, za katerega ni dobil privolitve lastnika zemljišča, po katerem pot poteka, in je to delal tudi proti njegovi izrecni prepovedi in prepovedi sodišča z začasno odredbo, ko je kljub temu z deli pospešeno nadaljeval do zaključka. Motenje posesti je prav v spremembi gozdne poti na parceli tožeče stranke. Vsak posestnik stvari ima pravico do varstva pred motenjem posesti kot to določa 75. čl. ZTLR. Tožnik je posestnik. Je v dejanskem razmerju do stvari. Bistveno je, da ima, kadar to hoče, vedno možnost stvar uporabljati, jo uživati in z njo razpolagati. Ni moč posestnikove oblasti skrčiti samo na določena ravnanja kot to zatrjuje toženec v pritožbi. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje tožene stranke samovoljno in protipravno, saj mu za tako dejanje tožnik ni dajal potrebnega dovoljenja. Za takšno ugotovitev je sodišče prve stopnje imelo dovolj podlage in se je pri tem pravilno oprlo na izpovedbe strank in prič.

Motilnost posesti se kaže v spremembi gozdne poti, s čemer se je spremenila tudi parc. št. 375 k.o. J. Pritožbeno sodišče tudi ni sledilo pomislekom tožene stranke o smotrnosti vzpostavitve v prejšnje stanje. Vzpostavitev prejšnjega stanja je sankcija posestnega varstva, da ostane samovoljno ravnanje brez, s strani tožene stranke željenega rezultata. Drugače bi bilo posestno varstvo brez učinka. Sodišče druge stopnje se pridružuje zaključku prve stopnje, da je zahtevek po odstranitvi navoženega gramoza utemeljen, saj se bo gramoz, kolikor ga je pač še preostalo in ga ob padavinah voda ni odnesla ali ga naplavljala ob cesti, pač odstranil in ne more biti vprašljiva izvršljivost njegove odstranitve, kaj drugega pa tožnik ne zahteva, zato so tudi navajanja o tem, da toženec ne bo delal novih lukenj na poti, brezpredmetna.

Vzpostavitev v prejšnje stanje se bo izvedla v okviru obstoječega stanja, ki pa je zagotovo drugačno, kot je bilo ob nasutju gramoza pred štirimi leti.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo bistvenih procesnih kršitev po 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in so bile pravilno uporabljene tudi določbe 70., 75., 77. in 78. ter 79. in 80. čl. ZTLR, je pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP.

O pritožbenih stroških tožene stranke pritožbeno sodišče ni odločalo, ker niso bili zaznamovani. Odločilo pa je o stroških pritožbenega postopka, ki jih je zaznamovala tožeča stranka v zvezi z odgovorom na pritožbo. Tožeči stranki je priznalo stroške za sestavo odgovora na pritožbo 375 točk po 87,4 SIT ter 19 % DDV ter sodno takso v višini 9.000,00 SIT. Skupno mora torej tožena stranka plačati tožeči stranki 48.002,00 SIT pritožbenih stroškov, pravna podlaga za to pa je določba 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s čl. 154 ZPP.