Jedro

Dejstvi, da nadzorni odbor ni pravočasno opravil nadzora poslovanja občine in da je bil zaključni račun občine veljavno sprejet, ne izključujeta odgovornosti obsojenca kot župana za kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo K 201/2008 z dne 30. 9. 2009 S. S. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 261. člena Kazenskega zakonika, mu za dejanje določilo kazen tri mesece zapora in nato ob upoštevanju pravnomočno izrečene kazni sedem mesecev zapora sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti K 140/2004 z dne 21. 6. 2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 670/2006 z dne 20. 8. 2008 izreklo enotno kazen devet mesecev zapora. Sodišče je oškodovanca občino … s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. O stroških iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter potrebnih izdatkih obsojenca je sodišče odločilo, da obremenjujejo proračun, je pa naložilo obsojencu plačalo sodne takse ter stroškov pooblaščenca oškodovanca. Višje sodišče v Mariboru je sodbo II Kp 783/2009 z dne 3. 2. 2010 pritožbo zagovornika obsojenca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zagovornik obsojenca je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri, kot pravi, uveljavlja razloge iz 420. v zvezi s 421. členom ZKP in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru, ki ga je podala v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, ocenjuje, da zahteva ni utemeljena, saj uveljavljene kršitve zakona niso podane.

4. Zagovornik obsojenca je v izjavi, ki jo je podal na odgovor vrhovne državne tožilke, ponovil svoja stališča iz zahteve in predlagal, da Vrhovno sodišče odgovora vrhovne državne tožilke ne upošteva pri odločanju.

B.

5. S. S. je bil z izpodbijano pravnomočno sodbo obsojen, da je kot uradna oseba v svojstvu župana občine …, z namenom, da si pridobi protipravno premoženjsko korist, izrabil svoj uradni položaj s tem, da je dne 17. 12. 2001 odobril izplačilo odvetniških storitev za opravljanje storitve odvetniku v znesku 46.374,30 SIT, kateri ga je zastopal po pooblastilu z dne 14. 5. 2001 v postopku pred sodnikom za prekrške v Gornji Radgoni, opr. št. P 959/2001 in to iz proračuna občine, do takšne odobritve izplačila pa ni bil upravičen, ker ga je odvetnik zastopal po osebnem pooblastilu, z opisanim ravnanjem pa si je na škodo občine pridobil protipravno premoženjsko korist v znesku 46.374,30 SIT oziroma 193,52 EUR.

6. Ključni ugovor, ki ga je obramba obsojenca uveljavljala že v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi zoper prvostopno sodbo, v zahtevi je, da obsojencu inkriminiranega ravnanja ni mogoče očitati zaradi opustitve nadzornega odbora, ki bi moral opraviti pregled proračuna občine za leto 2001. Ker nadzorni odbor pregleda ni opravil in je bil proračun občine za leto 2001 potrjen in tudi objavljen v uradnem listu, je proračun postal legalen in je prišlo do prekinitve vzročne zveze med ravnanjem obsojenca in kasnejšimi dogodki oziroma učinki obsojenčevega ravnanja.

7. Ugovor o pretrganju vzročne zveze sta utemeljeno zavrnili že obe sodišči. Sodišče prve stopnje je na 6. strani sodbe pravilno ugotovilo, da dejstvi, da nadzorni odbor ni pravočasno opravil nadzora poslovanja občine za leto 2001 in da je bil zaključni račun za leto 2001 veljavno sprejet, obstoja kaznivega dejanja ne izključujeta, z navedenim je le izkazana možnost, da bi bilo kaznivo dejanje lahko odkrito že prej. Sodišče druge stopnje je v svoji sodbi na 2. in 3. strani pravilno ugotovilo, da je zaradi ravnanja obsojenca dne 17. 12. 2001, kakršno je opisano tudi v tej sodbi v točki 5., nastala tudi prepovedana posledica. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da tega dne (17. 12. 2001) nadzorni odbor ni ničesar opustil in zato vzročna zveza med obsojenčevo odobritvijo izplačila pooblaščencu in oškodovanjem občine ne more biti prekinjena. K temu Vrhovno sodišče dodaja, da je bilo kaznivo dejanje v obravnavanem primeru dokončano z opisano izrabo položaja, pri čemer je imel obsojenec namen pridobiti si premoženjsko korist. Ni pravno pomembno, ali in kdaj je bila pridobljena premoženjska korist. Glede na takšno pravno naravo kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 261. člena KZ zatrjevane opustitve nadzornega odbora ne morejo izključiti kazenske odgovornosti obsojenca.

8. Pritožbeno sodišče je tudi v svoji sodbi odgovorilo na ugovor obrambe glede obstoja pravne zmote, ki jo je obramba tudi utemeljevala s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 242/2004 z dne 14. 12. 2004. Pravilno je bilo ugotovljeno, da življenjska primera nista enaka, oziroma niso enaka pravno pomembna dejstva, ugotovljena v zadevah, ki ju primerja vložnik zahteve. V obravnavani zadevi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v postopku o prekršku S. S. imel položaj obdolženca in ne zakonitega zastopnika občine in je bil kaznovalni postopek voden zaradi njegovega ravnanja in ne ravnanja občinske uprave. Čeprav sta bila prekrška, zaradi katerih je bil obsojenec v postopku, posredno povezana z opravljanjem županske funkcije, je bilo vendar ugotovljeno, da je odobril izplačilo, čeprav ga je direktorica občinske uprave opozorila, da tega ne sme storiti. Sodišči prve in druge stopnje tako ugotavljata, da se je obsojenec zavedal protipravnosti svojega ravnanja zato o pravni zmoti ni mogoče govoriti. Očitek o kršitvi načela enakega varstva pravic iz 14. člena Ustave Republike Slovenije tako ni utemeljen.

9. Vrhovno sodišče je potem, ko je ugotovilo, da uveljavljene kršitve zakona niso podane, v skladu z določilom člena 425 ZKP zahtevo za varstvo zavrnilo, obsojencu pa v skladu s prvim odstavkom 95. v zvezi z 98. a členom ZKP v plačilo naložilo sodno takso.