Jedro

Prvostopenjska sodba je bila izdana pred uveljavitvijo ZPP-D, zato lahko vlogo stranke z oznako predlog za dopustitev revizije predstavlja samo revizijo. Ta pa ni dovoljena, ker vrednost spornega predmeta ne presega mejne vrednosti za dovoljenost revizije.

Izrek

Revizija se zavrže. Vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini, za toženčevo izstavitev dovolila za odmero parcele ter za izstavitev zemljiškoknjižne listine.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije na Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je to vlogo odstopilo v obravnavanje Okrajnemu sodišču v Piranu. Po izteku tridesetdnevnega roka za vložitev revizije je tožnik vložil še predlog za dopustitev revizije oziroma revizijo z enako vsebino kot jo je imel prvotni predlog.

4. Tožnikova vloga je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila s trditvijo, da revizija ni dovoljena in z obširnejšimi razlogi o njeni neutemeljenosti.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Institut dopustitve revizije (367. člen ZPP) je uvedla novela Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D (Ur. l. RS št. 45/2008), ki velja od 1. 10. 2008. V prehodni določbi drugega odstavka 130. člena ZPP-D je določeno, da se postopek nadaljuje po dosedanjih (prejšnjih) predpisih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP-D na prvi stopnji izdana odločba, s katero je bil postopek pred sodiščem prve stopnje končan. V obravnavanem primeru je bila izdana prvostopenjska sodba 26. 11. 2007, torej pred uveljavitvijo ZPP-D, kar pomeni nadaljevanje postopka po prejšnjih določbah ZPP (ZPP – UPB3, Ur. l. RS št. 73/2007).

7. Po določbah ZPP vloga tožeče stranke z oznako predlog za dopustitev revizije, lahko po vsebini predstavlja samo revizijo, zato jo je revizijsko sodišče obravnavalo kot tako. Pri tem je pri preizkusu njene dovoljenosti upoštevalo vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP). Ta vrednost znaša 2.086,46 EUR (prej 500.000 SIT), ki pa ne presega mejne vrednosti za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 367. člena ZPP (4.172,93 EUR, prej 1,000.000 SIT). Navedeno pomeni, da revizija v tem pravdnem postopku ni dovoljena, zaradi česar jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

8. Revizijsko sodišče je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka. Tožeča stranka z revizijo ni uspela, odgovor na revizijo pa s svojo vsebino ni prispeval k odločitvi v tej zadevi, tako da stroškov zanj ni mogoče šteti kot potrebnih za pravdo. Zato mora stroške te vloge kriti tožena stranka sama.