Jedro

Stroški, ki jih je tožeča stranka pred pravdo plačala izvedencu, ki ga je sama angažirala, ni mogoče šteti za pravdne stroške, saj izvedeniško mnenje v pravdi ni bilo upoštevano in tudi ni bilo potrebno za sestavo tožbe.

Izrek

Pritožbi zoper sklep se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (tč. I. 3. izreka) razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se ta v izpodbijanem zavrnilnem delu tako spremeni, da se toženi stranki naloži, da tožniku plača še znesek 26.600,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.12.1996 do plačila. V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog, da se tožeča stranka oprosti plačila sodnih taks. Ugotovilo je, da s plačilom sodnih taks tožnikovo preživljanje ne bo ogroženo. Z izpodbijanim delom sodbe pa je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji tožena plača 45.240,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.9.1996 in znesek 66.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.12.1996 dalje do plačila. Zoper pravkar povzeto odločitev je tožeča stranka vložila pritožbo. Formalno ne zatrjuje obstoja katerega od v Zakonu v pravdnem postopku predvidenih pritožbenih razlogov. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je bil strošek za izvedenca potreben za uveljavitev odškodninskega zahtevka pri zavarovalnici. Ker je zavarovalnica tožniku ponudila manj kot znaša njegova škoda, je mnenje služilo tožniku za pravdo. Sodišče bi mnenje sprejelo, če mu toženec ne bi ugovarjal. Postopek pri zavarovalnici je samostojen postopek, nevezan na pravdo in je redna pot za uveljavitev odškodninskih zahtevkov. Ne gre za stroške nastale zaradi pravde. Sicer pa sodišče na uveljavljani pravni temelj ni vezano. Gre za izdatke, ki so nastali zaradi postopka pri toženi stranki, ki je potekal po pravilih, ki jih ta določa. Rezultat pravde pokaže, da je odgovornost, da se postopek ni končal brez tožbe, na toženi stranki. Sodne takse presegajo večmesečni osebni dohodek tožnika, zaradi česar ni mogoče pavšalno zatrjevati, da z njihovim plačilom njegovo preživljanje ne bo ogroženo. Plačilo odškodnine je nadomestilo že izgubljenega premoženja ali nepremoženjske škode in na presojo sposobnosti plačila sodnih taks nima vpliva. Pritožba je bila poslana toženi stranki, ki pa odgovora nanjo ni podala. Pritožba proti sodbi je delno, pritožba proti sklepu pa v celoti utemeljena. Pritožba zoper sodbo: Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni upravičena do plačila zneska 45.240,00 SIT, niti na odškodninski podlagi, niti na podlagi določb o povračilu stroškov. Odškodnina za premoženjsko škodo oškodovancu vzpostavi takšen gmotni položaj, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja (190. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Z zahtevkom tožeče stranke, da mu tožena povrne znesek, ki ga je plačala izvedencu pred pravdo pa tožeča stranka uveljavlja interes, da se ji nadomesti prikrajšanje, do katerega je prišlo v postopku za uveljavitev odškodninskega zahtevka. Pravna podlaga temu zahtevku je lahko le določba 1. odstavka 151. člena ZPP, po kateri so pravdni stroški izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka. Za odločitev o tem, ali je tožeča stranka upravičena do plačila zneska 45.240,00 SIT je potreben pozitiven odgovor na vprašanje, da gre za izdatke, ki so nastali zaradi postopka. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ne gre za takšne stroške. Izvedeniško mnenje, ki ga je stranka priskrbela na lastno iniciativo, četudi je predloženo v spis, se šteje za njeno navedbo. Kot dokaz ga je mogoče upoštevati le v primeru, če s tem nasprotna stranka soglaša. Le v tem primeru bi bilo mogoče stroške, ki so tožeči stranki z angažiranjem izvedenca nastali opredeliti kot tiste, ki so nastali zaradi postopka. To izvedeniško mnenje tudi ni bilo potrebno za sestavo tožbe. Osnova za sestavo tožbe in opredelitev posameznih odškodninskih zahtevkov so bila prikrajšanja tožnika, o katerih pa je lahko izpovedal tožnik sam. Skratka, stroški, ki so tožeči stranki nastali z angažiranjem izvedneca pred pravdo, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, niso tisti, ki so nastali zaradi postopka, saj to izvedeniško mnenje v pravdi ni bilo upoštevano kot dokaz niti ni bilo potrebno za oblikovanje tožbenega zahtevka. Delno pa je utemeljena pritožba tožeče stranke zoper zavrnitev zahtevka tožeče stranke na plačilo odvetničinih stroškov za uveljavitev odškodninskega zahtevka pri zavarovalnici. Drži sicer ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka uveljavljala ta strošek kot odškodnino za materialno škodo in da ta pravdna podlaga za plačilno obveznost tožene stranke ni podana. Pritožba pa utemeljeno opozarja na dejstvo, da sodišče pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka na zatrjevano pravno podlago ni vezano. Iz navedbe tožeče stranke jasno izhaja, da tožeča stranka uveljavlja stroške postopka pri zavarovalnici. Glede na to, da je tožena stranka tožeči priznala iz tega naslova stroške v vrednosti 400 odvetniških točk, je odpadla potreba, da bi sodišče priznani del ugotavljalo z oceno izvedenih dokazov. Tožeči stranki gre nagrada le v vrednosti 400 točk, saj je sama navedla, da je od tožene pred pravdo, to je 12.12.1996 prejela odškodnino v znesku 1.249.703,40 SIT. Po tarifni št. 32 Odvetniške tarife se pri zahtevku za določitev odškodnine upošteva tarifna št. 13, torej vrednost spornega predmeta. Ob upoštevanju dejstva, da je 12.12.1996 znašala vrednost odvetniške točke 66,50 SIT, gre odvetnici za sestavo odškodninskega zahtevka nagrada v vrednosti 400 točk, torej znesek 26.600,00 SIT. V tem obsegu je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremenilo in toženi stranki naložilo, da poleg že pravnomočno prisojenega zneska tožniku plača še 26.600,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.12.1996 do plačila. V ostalem izpodbijanem delu (glede zavrnitve zneska 45.240,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.9.1996 do plačila in glede zneska 39.900,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.12.1996, to je glede razlike med zneskom 26.600,00 SIT in zahtevanim zneskom 66.500,00 SIT) pa je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno. Pritožba zoper sklep: Utemeljena je tudi pritožba zoper odločitev prvostopenjskega sodišča o tem, da tožnik ni upravičen do oprostitve plačila sodne takse. V spisu ni podatka o višini osebnega dohodka tožnika in tudi ne o tem, kolikšna je tožnikova preživninska obveznost in ali jo izpolnjuje skupaj z materjo obeh otrok. Pravilno pritožba opozarja tudi na dejstvo, da prisojena odškodnina ne more služiti za presojo tožnikove sposobnosti plačila sodnih taks. Za odločitev o tem, ali bo s plačilom sodne takse ogroženo tožnikovo preživljanje, bo moralo sodišče prve stopnje priskrbeti potrebne podatke kot mu to narekuje Zakon o sodnih taksah in ob upoštevanju višine taksne obveznosti ponovno oceniti, ali bodo s plačilom sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja tožnik sam, ali se preživljajo njegovi družinski člani. Pritožbeno sodišče je odločitev o tem, v kolikšnem obsegu je tožeča stranka upravičena do pritožbenih stroškov, pridržalo za končno odločbo, ker je višina teh stroškov odvisna od predhodne odločitve o morebitni oprostitvi plačila sodnih taks.