Jedro

Pravnomočnega sklepa o izvršbi dolžnik ne more obiti s tožbo zaradi neupravičene obogatitve, ampak se mora (najprej) poslužiti pravnih sredstev v izvršilnem postopku, da bi izpodbil sklep o izvršbi, ki je dovolil izvršbo na njegova sredstva.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnica mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti prvi toženki stroške odgovora na revizijo v znesku 919,88 EUR.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo zahtevala ugotovitev ničnosti pogodbe o leasingu, ki je bila sklenjena 3. 9. 1996 med prvo toženko, A.A.(1) in tožnico kot soprosilko (v nadaljevanju Pogodba). Trdila je, da je njen podpis na pogodbi ponarejen. V zvezi s Pogodbo je pravna prednica prve toženke vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine (izpiska iz poslovnih knjig, izdanega na podlagi Pogodbe). S pravnomočnim sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Piranu I 98/03041 z dne 21. 12. 1998 je bila izvršba dovoljena in so bili od tožnice izterjani zneski, katerih vrnitev zahteva v tem pravdnem postopku.

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je Pogodba (delno) nična v delu, ki se nanaša na tožnico, ker je ni podpisala. Prvi toženki je naložilo, da je dolžna tožnici vrniti na podlagi sklepa o izvršbi plačanih 3.910,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, sicer je tožbeni zahtevek zaradi zastaranja zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi prve toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je oba tožbena zahtevka zavrnilo. Kondikcijski zahtevek je zavrnilo zato, ker je bila izterjava opravljena na podlagi sklepa o izvršbi, tožnica pa bi po presoji pritožbenega sodišča lahko v izvršbi izterjano zahtevala nazaj le v primeru, če bi bili izpolnjeni pogoji za nasprotno izvršbo iz 67. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), vendar izpolnitve teh pogojev (niti) ni zatrjevala. Tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti je zavrnilo, ker tožnica v izvršilnem postopku ni izpodbila izvršilnega naslova, zato je pravda o veljavnosti pogodbe, na podlagi katere je bil izvršilni naslov izdan, nedopustna.

4. Tožnica je vložila revizijo na podlagi sklepa II DoR 423/2014 z dne 22. 1. 2015 in predlagala, da sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbenim zahtevkom ugodi.

5. Pritožbeno sodišče, ki je ugodilo pritožbi in oba tožbena zahtevka v celoti zavrnilo, je spregledalo, da tožnica v izvršilnem postopku ni imela možnosti uveljavljati ugovora zoper kondemnatorni del sklepa o izvršbi, saj z izvršilnim postopkom ni bila seznanjena, ker sklepa o izvršbi ni prejela, kar je poudarjala ves čas postopka. Tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča RS (III Ips 17/2009 z dne 13. 9. 2011)(2) zavzema stališče, da s tožbo zaradi neupravičene obogatitve ni mogoče zahtevati tega, kar je bilo plačano na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi le v primeru, če je imel dolžnik v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine možnost ugovarjati zoper kondemnatorni del sklepa o izvršbi, česar tožnica ni imela.

6. Med vložitvijo predloga za nasprotno izvršbo in tožbo zaradi neupravičene pridobitve ni negativne korelacije (prim. odločbi Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 5956/2005 in I Cgp 1040/2005). Vložitev nasprotne izvršbe ni pogoj za vložitev tožbenega zahtevka na podlagi neupravičene pridobitve (razen če bi imela tožnica v izvršilnem postopku možnost pravočasno ugovarjati zoper sklep o izvršbi).

7. Tožnica je zoper sklep o izvršbi ugovarjala šele takrat, ko so se izvršilna dejanja že začela opravljati. Takrat bi sicer lahko vložila nasprotno izvršbo, vendar z njo ne bi mogla uspeti. Razen tožbe, ki jo je vložila v tem postopku, ni imela pravnega sredstva, s katerim bi lahko zahtevala, da se ji povrne, za kar je bila prikrajšana. Nedopustno je zato stališče pritožbenega sodišča, da tožnica nima pravnega interesa za ugotovitev ničnosti Pogodbe.

8. Revizija je bila vročena vsem tožencem. Drugi in tretji toženec na revizijo nista odgovorila, prva toženka pa je odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

9. Revizija ni utemeljena.

10. Revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo le v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), v tem okviru pa le v mejah razlogov, uveljavljanih v reviziji (prvi odstavek 371. člena ZPP). Revizija je bila dopuščena glede pravnega vprašanja, ali je dopustno pravni temelj izvršbe ohraniti v veljavi, ko se naknadno s pravnomočno odločbo izkaže, da je bila podlaga takega pravnega temelja nična, v primerih, ko je bil izvršilni postopek sprožen na podlagi verodostojne listine in dolžnica v izvršilnem postopku ni imela možnosti ugovarjati zoper sklep o izvršbi.

11. Bistvo revizijskih očitkov je v trditvah, da tožnica ni imela možnosti sodelovati v izvršilnem postopku, saj ji sklep o izvršbi, s katero je bila izvršba zoper njo dovoljena, ni bil (pravilno) vročen, da bi se z njim lahko seznanila in nanj (pravočasno) ugovarjala. Za izvršbo je izvedela šele, ko so se zoper njo začela izvrševati izvršilna dejanja. Ugotovitve, da tožnica ni imela možnosti sodelovati v izvršilnem postopku v sodbah nižjih sodišč sicer ni, vendar tožničinim trditvam, da ji sklep o izvršbi ni bil vročen in zato zoper njega ni mogla (pravočasno) ugovarjati, toženci izrecno niso ugovarjali,(3) zato gre za nesporno dejstvo (drugi odstavek 214. člena ZPP).

12. V takšnih situacijah ZIZ v 42. členu predvideva predlog oziroma zahtevo za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti, ki omogoča odpravo napak pri vročanju.(4) Stališče, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče RS v III Ips 17/2009 in na katerega se sklicuje revidentka, da če je dolžnik v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine imel možnost uveljavljati ugovor zoper kondemnatorni del sklepa o izvršbi, pa tega ni storil, tega, kar je plačal na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi, ne more zahtevati nazaj s tožbo zaradi neupravičene obogatitve, v kateri bi uveljavljal v izvršbi dopustne ugovorne razloge, zato ne nasprotuje zavrnitvi toženega zahtevka v tej pravdi, saj je imela tožnica na voljo pravno sredstvo, a ga ni uporabila. Revizijski očitek, da tožnica ni imela pravnega sredstva, s katerim bi lahko zahtevala, da se ji vrne, kar je plačala, razen tožbe, ki jo je vložila v tem postopku, zato ni utemeljen. Revidentka ni izčrpala pravnih sredstev (možnosti)(5) v izvršilnem postopku in je sklep o izvršbi ostal (neizpodbita) pravnomočna sodna odločba, ki ga tožnica ne more obiti s tožbo zaradi neupravičene obogatitve.

13. Za zavrnitev kondikcijskega tožbenega zahtevka je torej bistveno, da tožnica ni uspela izpodbiti pravnega (izvršilnega) naslova, to je pravnomočnega sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Piranu I 98/03041 z dne 21. 12. 1998, s katerim je bila izvršba dovoljena. Podlaga za plačane zneske je obstajala in ni odpadla (tretji odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika). Tudi če bi tožnica v (tej) pravdi uspela z zahtevkom, da je Pogodba nična (pri čemer je treba poudariti, da je bil ničnostni zahtevek pravnomočno zavrnjen), to na utemeljenost kondikcijskega zahtevka ne bi vplivalo. Pogodba namreč ni bila izvršilni naslov, ampak je bila v zvezi z njo na podlagi izpiska iz poslovnih knjig predlagana izvršba in na podlagi te verodostojne listine izdan sklep o izvršbi, ki je pomenil podlago za izterjane zneske.

14. Pritožbeno sodišče je kot razlog zavrnitve kondikcijskega tožbenega zahtevka sicer navedlo, da tožnica ni ponudila trditev, s katerimi bi lahko uspela z nasprotno izvršbo (67. člen ZIZ), in ne, kot trdi revidentka, da vrnitve že plačanih zneskov ne bi mogla zahtevati s tožbo, če pred tem ni vložila nasprotne izvršbe. Stališče pritožbenega sodišča je namreč, da bi tožnica lahko zahtevala nazaj izterjano s tožbo le pod predpostavko, da so izpolnjeni pogoji za nasprotno izvršbo, kar pomeni, da je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi nesklepčnosti tožbe, vendar presoja tega stališča presega okvir dopuščene revizije, zato se revizijsko sodišče do njega ni opredelilo.

15. Revizijsko sodišče je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena (378. člen ZPP).

16. V skladu z določbo prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da mora tožnica prvi toženki povrniti stroške odgovora na revizijo. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 919,88 EUR, ki jih mora toženka plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP). Ti obsegajo seštevek nagrade odvetniku za sestavo odgovora na revizijo, določeno po veljavni Odvetniški tarifi, 20,00 EUR materialnih stroškov in DDV. Plačila zakonskih zamudnih obresti prva toženka ni zahtevala, zato jih sodišče ni prisodilo.

(1) Prvi in drugi toženec sta dediča po pok. A.A..

(2) Revidentka je navedla opravilno številko sodbe sodišča druge stopnje Cpg 230/2007 z dne 13. 9. 2013, vsebinsko pa se je sklicevala na odločbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 17/2009, ki je presojalo navedeno odločbo sodišča druge stopnje.

(3) Prva toženka je sicer trdila, da je tožnica ugovarjala, a prepozno, zato je imela možnost sodelovati v postopku. Dejstvu, da ji sklep sploh ni bil vročen niso ugovarjali.

(4) Gl. Tacol, T. in Razdrih, Ž., Obnova postopka iz razloga po 2. točki 394. člena ZPP, Odvetnik 72/2015, str.13-14. Prim. sklepe Vrhovnega sodišča III Ips 101/2006 z dne 28. 8. 2007, II Ips 309/2010 z dne 21. 10. 2010 in VIII Ips 136/2008 z dne 25. 1. 2010 ter sklep Ustavnega sodišča Up-325/98 z dne 9. 10. 2001. (5) Po večinskem mnenju je predlog oziroma zahteva za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti edini ustrezen pravni instrument za odpravo napake pri vročanju sodbe. Vrnitev v prejšnje stanje (36. člen ZIZ) ne bi prišla v poštev, saj če ni bilo vročitve, pritožbeni rok ni začel teči, zato se ne more vrniti v stanje pred zamudo. Prav tako je vprašljiva uporaba obnove postopka iz razloga iz 2. točke 394. člena ZPP v zvezi z 10. in 63. členom ZIZ, saj če je v obravnavanem primeru šlo za takšno napako pri vročanju, sklep o izvršbi ni mogel postati pravnomočen, zato ni osnovnega pogoja za uporabo tega izrednega pravnega sredstva – gl. Tacol, T. in Razdrih, Ž., navedeno delo.