Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, namen katere je odpraviti kršitve zakona, ki so bile storjene s pravnomočno sodno odločbo ali sodnim postopkom, ki je tekel pred to pravnomočno odločbo ter zagotoviti enotno uporabo zakona v vsej državi (tako mag. Štefan Horvat v Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 907). Tudi državni tožilci kot stranke v posamičnem postopku niso upravičeni vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, kar kaže na to, da so pravice državnega tožilca in zasebnega tožilca glede možnosti vložitve zahteve za varstvo zakonitosti izenačene. V kolikor bi zasebni tožilec lahko vložil zahtevo za varstvo zakonitosti neposredno, bi s tem imel več pravic, kakor jih ima državni tožilec.

Izrek

I.Pritožba pooblaščenca zasebnega tožilca se kot neutemeljena zavrne.

II.Zasebni tožilec je dolžan plačati sodno takso v znesku 480,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom zavrglo zahtevo za varstvo zakonitosti pooblaščenca zasebnega tožilca odvetnika mag. A. A. z dne 12. 6. 2023 zoper sklep Višjega sodišča v Kopru VII Kp 26452/2022 z dne 2. 2. 2023 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Kopru opr. št. I K 26452/2022 z dne 15. 6. 2022. Zasebnemu tožilcu je naložilo v plačilo sodno takso v višini 240,00 EUR.

2.Zoper sklep se zaradi kršitve enakega varstva pravic, pravice do sodnega varstva, pravice do dostojanstva ter osebnostnih pravic iz 22., 25., 34. in 35. člena Ustave RS pritožuje pooblaščenec zasebnega tožilca. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje odpravi ter dopusti zahtevo za varstvo zakonitosti. Podrejeno predlaga, da v skladu 156. členom Ustave RS pritožbeno sodišče prekine predmetni postopek in pred Ustavnim sodiščem začne postopek za oceno ustavnosti 421. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje je zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženo s strani pooblaščenca zasebnega tožilca, zavrglo kot nedovoljeno, opirajoč se na prvi odstavek 421. člena ZKP, ki določa, da smejo zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti vrhovni državni tožilec, obdolženec in zagovornik. Ker med upravičenci do vložitve zahteve za varstvo zakonitosti nista navedena ne zasebni tožilec ne njegov pooblaščenec, je skladno z drugim odstavkom 422. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo.

5.Pritožniku je poznano stališče sodne prakse, da je zakonodajalec možnost zasebnega tožilca, da vloži zahtevo za varstvo zakonitosti omejil z razlogom, ker gre za izredno pravno sredstvo in je zasebni tožilec v obravnavani zadevi redna pravna sredstva že izrabil. Meni, da je prvi odstavek 421. členu v delu, kjer zasebnemu tožilcu odreka možnost vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v nasprotju z Ustavo in novejšo prakso Ustavnega sodišča. Poudarja, da je zakonodajalec pregon kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, kamor spada tudi kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, ki se je obravnavalo v predmetni kazenski zadevi, poveril zasebnemu tožilcu, ker je v ospredje postavljen zasebni interes oškodovanca in njegove volje po sprožitvi in vodenju kazenskega pregona. Opozarja, da je s sklepom št. U-I-95/14, Up-320/14, U-I-5/17 z dne 12. 1. 2017 Ustavno sodišče odstopilo od dotedanje prakse, saj je poudarilo, da lahko kazenski postopek vpliva tudi na pravni položaj oškodovanca, kateremu morajo biti s pravnim redom zagotovljena temeljna procesna jamstva, ki mu omogočajo uveljavljanje civilnih zahtevkov, izvirajočih iz kaznivih dejanj, ne glede na to, v katerem postopku uveljavlja te zahtevke. Oškodovanci pa v kazenskih postopkih varujejo tudi nepremoženjske pravice, kar lahko vključuje tudi osebnostne pravice, pri čemer izvršitev kaznivega dejanja zoper oškodovanca lahko pomeni hud poseg v njegovo dostojanstvo iz 34. člena Ustave. Nadalje je s sklepom Up-814/14 z dne 21. 9. 2017 Ustavno sodišče spremenilo tudi do tedaj veljavno stališče, da zasebni tožilec ni upravičena oseba za vložitev ustavne pritožbe zoper pravnomočno sodbo odločbo, s katero je bil kazenski postopek končan. V odločbi Up- 417/2016-23 z dne 18. 3. 2021 je poudarjeno, da je zasebni tožilec stranka kazenskega postopka in ima iste pravice kot državni tožilec, izjema so le tiste pravice, ki jih ima državni tožilec kot državni organ (prvi odstavek 63. člena ZKP). V prej omenjeni odločbi je zasebnemu tožilcu priznalo položaj upravičene osebe za vložitev ustavne pritožbe, kolikor uveljavlja ustavno varstvo temeljnih postopkovnih jamstev v kazenskem postopku, ki mu jih za uveljavljanje civilnopravnih zahtevkov zagotavljajo Ustava, mednarodni instrumenti in ZKP, saj mu je le tako mogoče zagotoviti učinkovitost teh njegovih pravic. V isti odločbi je še navedeno, da je potrebno upoštevati tudi okoliščino, da ima zasebni tožilec v kazenskem postopku položaj enakovredne stranke in ne zgolj stranskega udeleženca kazenskega postopka.

6.Glede kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime poudarja, da je obstoj teh kaznivih dejanj odraz priznavanja kazenskopravne vrednosti subjektivne prizadetosti oškodovanca zaradi posega v njegovo osebno dostojanstvo in osebnostne pravice. Ustavno sodišče je sprejelo stališče, da bi bilo pojmovanje, da je zasebni tožilec upravičen vložiti ustavno pritožbo le zaradi varstva temeljnih postopkovnih ustavnopravnih jamstev preozko. Taka razlaga bi trčila ob ustavno zahtevo po dolžnem varstvu pravic iz 34. člena Ustave (pravica do osebnega dostojanstva) in 35. člena Ustave (pravica do varstva osebnostnih pravic). Glede na izpostavljeno vsebino odločbe Ustavnega sodišča Up-417/16-23 z dne 18. 3. 2021 pritožniku ni logično, zakaj bi Ustavno sodišče zasebnemu tožilcu priznalo pravico do vložitve ustavne pritožbe, medtem ko mu zakon ne dopušča vložiti zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo. Ker ima zasebni tožilec kot stranka kazenskega postopka enake pravice kot državni tožilec, z izjemo tistih, ki jih ima državni tožilec kot državni organ (kamor vlaganje zahteve za varstvo zakonitosti ne sodi), tudi v praksi sprejeto stališče, da lahko zasebni tožilec vrhovnemu tožilcu poda pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, po oceni zagovornika ne more preseči stališča Ustavnega sodišča v prej omenjenih odločbah. To bi pomenilo, da zasebni tožilec ni v enakovrednem položaju kot državni tožilec v sferi stranke kazenskega pregona.

7.Pritožbeno sodišče ni sledilo pritožniku, da bi moralo glede na vsebino iz novejših odločb Ustavnega sodišča v konkretni zadevi zasebnemu tožilcu oziroma njegovemu pooblaščencu dopustiti vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, kakor tudi ne, da bi moralo pritožbeno sodišče prekiniti postopek ter pred Ustavnim sodiščem začeti postopek za oceno ustavnosti prvega odstavka 421. člena ZKP. Zgoraj navedene pritožbene navedbe o upravičenju vložitve ustavne pritožbe zasebnemu tožilcu ne spremenijo uveljavljenega stališča v sodni praksi, da zasebni tožilec oz. njegovi pooblaščenci niso upravičeni vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, saj je vložitev slednje zakonodajalec omejil z razlogom, ker gre za izredno pravno sredstvo in je zasebni tožilec v obravnavani zadevi redna pravna sredstva že izrabil (sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 28848/2012 z dne 28. 7. 2016). Vrhovnemu državnemu tožilstvu pa daje zakon poleg možnosti zaščite obdolženčevih pravic tudi možnost, da vloži zahtevo za varstvo zakonitosti za zaščito pravic zasebnega tožilca, če le ta poda utemeljeno pobudo (prav tam). Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, namen katere je odpraviti kršitve zakona, ki so bile storjene s pravnomočno sodno odločbo ali sodnim postopkom, ki je tekel pred to pravnomočno odločbo ter zagotoviti enotno uporabo zakona v vsej državi (tako mag. Štefan Horvat v Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 907). Tudi državni tožilci kot stranke v posamičnem postopku niso upravičeni vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, kar kaže na to, da so pravice državnega tožilca in zasebnega tožilca glede možnosti vložitve zahteve za varstvo zakonitosti izenačene. V kolikor bi zasebni tožilec lahko vložil zahtevo za varstvo zakonitosti neposredno, bi s tem imel več pravic, kakor jih ima državni tožilec. S tem, ko ne more vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, mu glede na že izpostavljen namen tega izrednega pravnega sredstva, zgoraj navedene ustavne pravice (točka 2. predmetnega sklepa) niso bile kršene.

8.Glede na vse zgoraj navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9.V skladu z drugim odstavkom 96. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP je zasebni tožilec dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka, katere je pritožbeno sodišče določilo v skladu s tarifno št. 7253 Zakona o sodnih taksah v višini 480,00 EUR.