Jedro

Sodišče ne uporabi določbe členov 83 in 84 OZ, če so določbe splošnih pogojev jasne.

V konkretnem primeru je bila zavarovanec pravna oseba in je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so zavarovanci lahko tako fizične kakor tudi pravne osebe in da so iz zavarovanja izključeni odškodninski zahtevki zakonitih zastopnikov pravne osebe, to je direktorja,

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S sodbo P 424/2017 z dne 3. 9. 2019 je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 7. 2017 dalje v 15-dneh ter, da je ta stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je tožeča stranka direktorica zavarovanca tožene stranke, torej je njen zakoniti zastopnik. Ker pa zakoniti zastopniki zastopajo le gospodarske družbe, je sodišče prepričano, da sporno določilo 6.b. točke tretjega odstavka 3. člena Splošnih pogojev tako kot je zapisano, ni nejasno. To določilo namreč izključuje kritje zahtevkov njene zakonite zastopnice, to je zastopnice toženkinega zavarovanca, katere odškodninski zahtevek je bil že ob sklepanju zavarovalne pogodbe z jasno določbo 6.b točke tretjega odstavka 3. člena Splošnih pogojev izključen iz zavarovalnega jamstva. To določilo tudi ni nično in je tudi jasno, zato sodišče ni uporabilo razlage teh pravil in ni uporabilo določbe člena 83 in 84 OZ. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu. Uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo iz dveh razlogov in sicer zato, ker naj bi bili interesi tožeče stranke kot direktorice zavarovanca v koliziji z namenom sklenitve zavarovalne pogodbe in ker naj bi bilo kritje za tožečo stranko izključeno. Mnenja je, da je argumentacija glede kolizije napačna. Ravno namen zavarovanja je, da se riziko za lastno napako prenese na zavarovalnico, ta pa prevzame riziko proti plačilu. Sodišče pa je napačno odgovorilo, da se definicija zakoniti zastopnik nanaša na direktorja, kajti to sta lahko le oče in mati zavarovanca. Sodišče je napačno sledilo navedbam tožene stranke, da to pomeni prav direktorja. Da bi prišlo do takšne razlage je potrebno po mnenju tožeče stranke zanemariti, da je kritje v predmetnem primeru izrecno podano za vse, ki dejansko opravljajo delo na kakršnikoli podlagi in da se sintagma zakoniti zastopnik najde v besedni zvezi zakonec, zunajzakonski partner, zakoniti zastopnik in osebe, ki jih zavarovanec ob škodnem dogodku preživlja, torej gre le za definicijo najožjih družinskih članov in da zavarovanca v danem primeru sploh ni, ker pravne osebe niso zavarovane. Gre za nejasne pogodbene določbe, katere bi bilo potrebo razlagati v korist tožeče stranke in ne v njeno škodo. Navaja še, da ni prav da o tem, kaj smejo stranke vključiti ali izključiti iz kritja, ni dovoljeno dogovoriti s pogodbo. Prav to je pravda o tem, kako je potrebno to zapisati in naj se sodišče odloči tako ali drugače, za nobeno od pravdnih strank odločitev ne predstavlja vprašanja eksistence. Sodišče narekuje stopnjo jasnosti Splošnih pogojev. Priglaša še pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem pravdnem postopku tožnice vtožuje plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpela v posledici škodnega dogodka z dne 28. 4. 2017, ko naj bi ji v prostorih podjetja P. d.o.o. spodrsnilo na stopnicah zaradi mastnega madeža. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je imelo podjetje P. d.o.o. na dan škodnega dogodka svojo odgovornost zavarovano pri toženki po zavarovalni polici št. OD40100803953, katere sestavni del so tudi Splošni pogoji za zavarovanje odgovornosti PG-odg/2-1. Sodišče je pri razsoji uporabilo Splošne pogoje. V skladu z določilom 6.a točke tretjega odstavka 3. člena Splošnih pogojev pa so iz zavarovanja izključeni odškodninski zahtevki zavarovanca ter družbenikov, če imajo v družbi poslovni delež nad 25 % in imajo na podlagi zakona ali aktov družbe pravico oziroma možnost vodenja družbe (večinski družbeniki). Prav tako pa so v skladu z določilom 6.b točke tretjega odstavka 3. člena Splošnih pogojev iz zavarovanja izključeni odškodninski zahtevki svojcev zavarovanca, tudi v primeru, če so pri njem zaposleni ter svojcev večinskih družbenikov, če so zaposleni družbi, katere odgovornost je zavarovana. Med svojce pa se štejejo zakonec, zunajzakonski partner, zakoniti zastopnik in osebe, ki jih zavarovanec ob škodnem primeru preživlja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v konkretnem primeru ni bilo sporno, da je tožnica direktorica oziroma zakonita zastopnica toženkinega zavarovanca, torej podjetja P. d.o.o., kar je tudi sama izpovedala in kar izhaja iz izpiska AJPES. Sodišče je nato ugotovilo, da drugi del določbe 6.b točke tretjega odstavka 3. člena Splošnih pogojev izrecno našteva, da se za svojce štejejo zakonec, zunajzakonski partner in osebe, ki jih zavarovanec ob škodnem dogodku preživlja, kar se sicer res lahko nanaša le na zavarovanca kot fizično osebo, vendar pa je kot svojec izrecno zapisan tudi zakoniti zastopnik, ki pa se več kot očitno ne more nanašati le na zavarovanca kot fizično osebo, saj samostojni podjetnik posameznik nima zakonitega zastopnika. Ker pa zakoniti zastopniki zastopajo le gospodarske družbe, je sodišče pravilno štelo, da sporno določilo 6.b točke tretjega odstavka 3. člena Splošnih pogojev tako kot je zapisano, ni nejasno. Sodišče je tako pravilno štelo, da je tožnica bila zakonita zastopnica toženkinega zavarovanca v času škodnega dogodka, katere odškodninski zahtevek je bil že ob sklepanju zavarovalne pogodbe z jasno določbo 6.b točke tretjega odstavka 3. člena Splošnih pogojev izključen iz zavarovalnega jamstva. Takšno svojo odločitev je sodišče prve stopnje dodatno argumentiralo tudi z obrazložitvijo v točki 11. sodbe in sicer da je bila tožnica tista, ki je kot direktorica njenega zavarovanca, to je podjetja P. d.o.o. bila dolžna skrbeti za vse potrebne ukrepe, ki bi dejansko preprečili obstoj morebitne nesnage oziroma zatrjevanega mastnega madeža. To pa pomeni, da so interesi tožnice kot oškodovanke vendarle v koliziji z njenimi interesi kot zakonite zastopnice toženkinega zavarovanca, kar pa je zagotovo v nasprotju z namenom sklenitve zavarovalne police za zavarovanje odgovornosti. Tako gre le za dodatno argumentacijo odločitve in zato pritožba v tem delu, ko navaja, da argumentacija glede kolizije ni za to zadevo pomembna, ni utemeljena.

6. Prav tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ta del Splošnih pogojev ni nejasen in tudi ni ničen in zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, kot to navaja pritožba, da je sicer podano kritje za vse, ki dejansko opravljajo delo pri zavarovancu, vendar pa ni ugotovilo, da se sintagma zakoniti zastopnik nahaja le v besedni zvezi zakonec, zunajzakonski partner, zakoniti zastopnik in osebe, ki jih zavarovanec v škodnem dogodku preživlja in da se torej zakoniti zastopnik nanaša na svojstvo v razmerju do zavarovanca, to je do pravne osebe in ker je tožnica bila direktorica zavarovanca pravne osebe je zato jamstvo za njeno škodo po zavarovalni polici in Splošnih pogojih, izključeno. V konkretnem primeru je namreč bila zavarovanec pravna oseba in je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so zavarovanci lahko tako fizične kakor tudi pravne osebe in da so iz zavarovanja izključeni odškodninski zahtevki zakonitih zastopnikov pravne osebe, to je direktorja, kot je to pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje v točki 11. obrazložitve.

7. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, ko je sledilo toženkinemu ugovoru, da ne obstoji zavarovalno jamstvo po polici za zavarovanje splošne odgovornosti št. OD40100803953, za tožnici nastalo škodo v škodnem dogodku z dne 28. 4. 2017 in je tožbeni zahtevek zato pravilno zavrnilo, ne da bi nadalje presojalo temelj tožbenega zahtevka in še višino nepremoženjske škode. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica zakonita zastopnica toženkinega zavarovanca, katere odškodninski zahtevek je bil že ob sklepanju zavarovalne pogodbe z jasno določbo 6.b točke tretjega odstavka 3. člena Splošnih pogojev izključen iz zavarovalnega jamstva.

8. Tako pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan in je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

9. Tožeča stranka je priglasila pritožbene stroške, ker pa s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).