Jedro

„Začasne skaženosti“ zakon ne pozna in duševne bolečine zaradi „začasne skaženosti“ tudi niso priznane kot posebna oblika pravno priznane škode. Lahko se jih upošteva zgolj kot eno od nevšečnosti v okviru škode zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki 2 izreka spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki, zviša za znesek 14,36 EUR, to je na znesek 1.624,82 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo odškodnine v skupnem znesku 8.570,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2011 dalje do plačila. V presežku (to je glede zahtevka za plačilo 11.400,00 EUR s pripadki) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo tudi plačilo stroškov tožeče stranke v višini 1.610,46 EUR s pripadki (2. točka izreka).

2. Pritožbo vlaga tožnik. Izpodbija zavrnilni del sodbe ter odločitev o stroških postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev v izpodbijanem delu spremeni tako, da prisojeno odškodnino zviša, podrejeno pa razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške. Meni, da je upravičen do višje odškodnine iz naslova nematerialne škode. Ne strinja se z obrazložitvijo, da je izvedenec prepričljivo zavrnil njegove pripombe glede trajanja posledic možganskega pretresa. Tožnik se je pred nezgodo v šoli dobro učil in težav ni imel, po poškodbi pa se je stanje spremenilo in poslabšalo do te mere, da so ga starši peljali k psihologu. Posledice so se kazale še v letu 2012 in so nedvomno posledica same nezgode. Ne glede na to, da jih izvedenec ni potrdil, bi sodišče moralo upoštevati izvid psihologinje. Opozarja, da ni bil angažiran niti izvedenec psiholog, ki ga je predlagal. Iz navedenih razlogov je upravičen do višje odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Upoštevati bi bilo potrebno tudi to, da vse nevšečnosti, upoštevajoč tožnikovo starost, zanj pomenijo hujše neprijetnosti. V prenizkem znesku je bila odmerjena tudi odškodnina za strah. Tožnikov strah, ko je videl, da je vse krvavo, je bil nedvomno hujši kot bi bil pri odraslem človeku in je sodišče to ocenilo preblago. Tudi sekundarni strah je bil takšne intenzivnosti, da bi tožniku pripadala višja odškodnina. Še danes ima težave pri učenju, motnje koncentracije in glavobole in je torej sekundarni strah za izid zdravljenja trajal dlje kot to navaja sodišče. V zvezi s trajanjem duševnih bolečin iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti se ne strinja s časom njihovega trajanja. Te duševne bolečine so trajale dlje, nekatere pa še vedno trajajo, saj je tožnik imel težave pri učenju in motnje koncentracije še v avgustu 2012. Težave je imel tudi pri opravljanju domačih nalog ter pri športnih aktivnostih, saj je bil dlje časa oproščen telovadbe, pa tudi prostega časa ni mogel preživljati s prijatelji in vrstniki na igrišču. Življenje tožnika se je glede na čas pred nezgodo in po nezgodi spremenilo in je torej prisojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti bistveno prenizka. Pri tožniku je obstajala začasna skaženost v hujši obliki, brazgotine pa so ostale trajno in bodo vedno vidne. Gre za brazgotine na glavi in bi zato tožniku morala biti prisojena višja odškodnina. Sodišče je prenizko odmerilo tudi stroške postopka. Pripada mu nagrada za odškodninski zahtevek v predpravdnem postopku, prav tako pa tudi nagrada za postopek, nagrada za narok ter stroški po tarifni številki 6002. Seštevek stroškov zastopanja znaša 1.696,00 EUR, na ta znesek pa tožniku pripada še 22 % DDV ter stroški izvedenca v skupni višini 780,02 EUR. Njegovi stroški znašajo torej 2.849,14 EUR in je od tega zneska potrebno izračunati znesek do katerega je upravičen glede na uspeh v postopku. Tudi uspeh je po njegovem mnenju višji kot 71,45 %.

3. Tožena stranka na vloženo pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Odmera odškodnine za nematerialno škodo je stvar materialnega prava. Pri njej je sodišče vezano na merila iz 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ): stopnjo bolečin in njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Odmera poteka na dveh ravneh - konkretni in abstraktni. Po eni strani je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu z odškodnino nameniti pravično zadoščenje za omilitev njegovih bolečin. Po drugi strani pa je treba upoštevati tudi primere iz sodne prakse (objektivno merilo). Odškodnina mora biti namreč odmerjena tudi glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo ter upoštevaje razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Načelo objektivizacije, ki odraža pravico do enakosti pred zakonom in do enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS), je torej namenjeno vzpostavljanju sorazmerne enakosti med več osebami glede na težo primera.

6. Po presoji sodišča prve stopnje znaša pravična denarna odškodnina za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 3.000,00 EUR, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 3.000,00 EUR, strah 1.500,00 EUR ter skaženost 1.000,00 EUR, skupaj torej 8.500,0 EUR. To predstavlja približno 8,6 povprečnih mesečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji na dan izdaje sodbe (1).

7. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik v škodnem dogodku 24. 5. 2010 utrpel udarnino glave z večjo rano raztrganino na desni strani temena dolžine približno 16 cm, udarnino leve rame z delno raztrganino vezi med levo ključnico in levo lopatico ter lažjo obliko možganskega pretresa. Tožnikove težave, ki se kažejo na področju pozornosti, neposrednega pomnjenja in delovnega spomina ter delno tudi na področju predvidevanja in hitrosti obdelave informacij, po ugotovitvi sodišča prve stopnje niso posledica utrpele poškodbe, to je lažjega možganskega pretresa.

8. Pritožbeno sodišče z ugotovitvijo, da je v nezgodi tožnik utrpel le lažji možganski pretres in z zaključkom, da med to poškodbo in zgoraj omenjenimi težavami, ki jih je tožnik zatrjeval in so povzete v izvidu psihološke ambulante z dne 18. 7. 2012 (priloga A9), ni vzročne zveze, soglaša. Izvedeniško mnenje, na katero je sodišče prve stopnje takšno ugotovitev in zaključek oprlo, je namreč tudi po prepričanju pritožbenega sodišča v tem delu jasno in popolno, v njem pa je odgovorjeno tudi na pripombe tožnika, ki jih je slednji utemeljeval z psihološkim izvidom. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem opozarja le na izvedenčevo pojasnilo, da tudi simptomi, ki se pojavijo pri srednje hudi obliki možganskega pretresa, načeloma prenehajo leto ali dve po poškodbi. Ker je tožnik utrpel lahek pretres, tožnikove težave po njegovem mnenju nimajo realne medicinske podlage. Ker je bil izvedenec, ko je podajal svoje mnenje, seznanjen ne le z medicinsko dokumentacijo, ki se nanaša na čas zdravljenja v bolnici in čas ambulantnega zdravljenja v B., pač pa tudi z psihološkim izvidom, pritožbenemu sodišču le-ta ne daje podlage, da bi na njegovi podlagi podvomilo v pravilnost izvedenčevega mnenja. Ker je torej izvedenec na vsa sporna strokovna vprašanja odgovoril, tudi ni bilo potrebno v postopku postavljati novega izvedenca – psihologa in je bil tak predlog pravilno zavrnjen kot nepotreben.

9. Zaradi utrpelih poškodb tožnik hudih bolečin ni trpel, je pa trpel srednje hude bolečine v trajanju 8 dni s tem, da so bile te bolečine 5 do 6 dni povezane tako s poškodbo glave kot poškodbo rame, v preostanku pa le s poškodbo rame; lahke bolečine z občasnimi srednje hudimi bolečinami je trpel 14 dni, od tega so bile bolečine 10 dni posledica tako poškodbe rame kot glave, v preostanku pa le posledica poškodovane rame; lahke bolečine je trpel nadaljnje 4 tedne, od tega 1 teden v posledici poškodbe rame in glave, preostanek pa zgolj v posledici poškodbe rame; občasne lahke bolečine je nato trpel še 2 meseca, od tega 1 mesec v posledici obeh že navedenih poškodb, preostanek pa le zaradi poškodovane rame. Pritožbeno sodišče, glede na (izvedenčevo) ločevanje bolečin v povezavi s posamezno poškodbo, čemur je sledilo tudi prvo sodišče, opozarja, da je kljub temu presojo trajanja in intenzivnosti bolečin potrebno opraviti celovito – torej enako kot je bolečine doživljal oškodovanec.

10. Tožnik je v zvezi z zdravljenjem trpel tudi nevšečnosti, to je prevoz z rešilnim avtomobilom v N. in tam opravljen pregled; hospitalizacijo v času od 24. 5. 2010 do 28. 5. 2010; RTG slikanje; klinične preglede; jemanje protibolečinskih zdravil; mirovanje. V času zdravljenja na domu je moral 14 dni nositi trikotno ruto na levi zgornji okončini in v tem času praktično ni mogel uporabljati leve roke. Iz tega razloga je imel težave pri oblačenju, hranjenju, higieni in ležanju. Neprijetni so bili tudi kontrolni pregledi, razgibavanje leve rame in izostanek od pouka. Sodišče prve stopnje je nadalje (v zvezi z zatrjevano škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) ugotovilo tudi občasne glavobole, motnje in težave pri močnejši svetlobi ali hrupu ter občasne glavobole ob večjem fizičnem ali psihičnem naporu ter spremembi vremena, ki so lahko trajali najdlje eno leto. Tožnik pa je moral zaradi rane na desni strani glave tudi 3 tedne mirovati. Kot nevšečnost je mogoče šteti tudi viden prevez rane na glavi in nekaj časa vidno brazgotino (dokler je niso prerasli lasje), kar je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo v zvezi z zatrjevano škodo zaradi skaženosti.

11. Pritožbeno sodišče glede na opisano intenzivnost bolečin in čas njihovega trajanja ter povzete nevšečnosti, sicer pritrjuje pritožbi, da je prisojena odškodnina v višini 3.000,00 EUR nizka, vendar pa podlage za njeno zvišanje ni kljub temu ni. Ne glede na sicer analitično odmero odškodnine za posamezno vrsto škode, je namreč vedno potrebno upoštevati tudi končno sintezo te odmere, to je odškodnino za celotno ugotovljeno nepremoženjsko škodo. Ta pa v konkretnem primeru, iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju - točke 14 do 16, ter 18 in 19 - standardu pravične denarne odškodnine ustreza.

12. Glede na intenzivnost in trajanje strahu, ter starost oškodovanca, je v primernem znesku odmerjena tudi odškodnina za prestani strah. Tožnik je namreč po ugotovitvah sodišča prve stopnje utrpel primarni strah majhne zmerne intenzitete, po poškodbi, ob pogledu na okrvavljeno okolico, pa je – ravno zaradi svoje starosti - doživel sekundarni strah (sodišče in pritožnik ta strah zmotno opredeljujeta kot primarni strah) močnejše intenzitete, ki je trajal vse do pregleda v bolnišnici. Trajen srednje intenziven strah je trpel v času zdravljenja v N., po odpustu iz bolnišnice je doživljal 14 dni strah trajne manjše intenzivnosti in občasno srednje intenzivnosti, do konca zdravljenja pa strah zmerne intenzivnosti. Starost oškodovanca je bila torej ustrezno upoštevana in podlage za zvišanje prisojene odškodnine ni.

13. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ki se nanaša na zatrjevano škodo zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter skaženosti. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da ob upoštevanju dejanskih ugotovitev, ki se nanašajo na ti dve vrsti škode in jih pritožba bodisi ne izpodbija ali pa je neutemeljena (2), prisojena odškodnina ne le, da ni prenizka, pač pa bi ob pravilni materialnopravni presoji moralo sodišče prve stopnje zahtevek za ti dve vrsti škode zavrniti.

14. Pojem skaženosti je pravni standard, pri presoji katerega v sodni praksi prevladujejo objektivno subjektivni kriteriji. Prva povedo, ali je oškodovančeva zunanjost (sploh) spremenjena, na kakšen način se ta sprememba odraža (opaznost, zmožnost za zakrivanje) in kako jo okolje doživlja (ali oziroma sploh vzbuja pozornost in če jo, v kakšni meri). Subjektivna merila pa predstavljajo vpliv objektivnih meril na oškodovančevo psihično ravnotežje oziroma na njegovo psihično počutje. Da bi bila podana skaženost (kot podlaga za odškodnino za duševne bolečine) morajo biti hkrati podana tako objektivna kot subjektivna merila. Skaženost mora seveda biti trajna.

15. Da tožniku ta vrsta škode ni nastala, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (tožniku je na glavi sicer ostala brazgotina, ker pa je prekrita z lasmi, razlogov za duševne bolečine zaradi skaženosti ni (3)), vendar pa je nato, brez podlage v zakonu, tožniku priznalo odškodnino za duševne bolečine zaradi „začasne skaženosti“.

16. „Začasne skaženosti“ zakon ne pozna in duševne bolečine zaradi „začasne skaženosti“ tudi niso priznane kot posebna oblika pravno priznane škode. Lahko se jih upošteva zgolj kot eno od nevšečnosti v okviru škode zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem.

17. Odločitev sodišča prve stopnje je v tem delu zato nepravilna. Ker pa je pritožbo vložil le tožnik, pritožbeno sodišče zaradi prepovedi iz 359. člena ZPP v ta del odločitve ni posegalo.

18. Enako velja za prisojeno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pojem zmanjšanja življenjskih aktivnosti tako zajema zmanjšanje človekovih sposobnosti na celotnem področju njegovega udejstvovanja, ki vpliva na kakovost njegovega življenja. Zaradi poškodb je lahko zmanjšana delovna zmožnost, možnosti za nadaljnji razvoj, športno udejstvovanje, gibanje in podobno. Negativen vpliv se lahko odraža v zmanjšanju omenjenih sposobnosti, pa tudi v povečanih naporih, ki jih mora oškodovanec vlagati za dosego enakih rezultatov. Vendar pa gre pri tej obliki škode praviloma za trajno prikrajšanje in se zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki je zgolj začasna, lahko prisodi odškodnina le, če je močnejše intenzivnosti in dalj časa traja, ali če to opravičujejo posebne okoliščine. V konkretnem primeru dejanske ugotovitve podlage za to ne dajejo.

19. To, da je imel tožnik zaradi poškodb in njihovega zdravljenja določen čas težave in je bil v določenih pogledih omejen v svojih aktivnostih, se po ustaljeni sodni praksi upošteva pri odškodnini za telesne bolečine in nevšečnostih v zvezi z zdravljenjem. Zaradi prepovedi iz 359. člena ZPP pa pritožbeno sodišče tudi v ta del odločitve ni posegalo.

20. Pritožnik zmotno meni, da je za odškodninski zahtevek, ki ga je pred vložitvijo tožbe naslovil na toženo stranko, upravičen do nagrade z upoštevanjem količnika 1,5 in višini 628,50 EUR. Nagrada po tarifni številki 2200 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) se namreč obračuna s količnikom v razponu med 0,5 do 2,5. Glede na to, da je bila dejavnost odvetnika omejena zgolj na postavitev (enega) odškodninskega zahtevka in njegovo obrazložitev, je uporaba količnika 0,75 ustrezna, pravilna pa je posledično tudi odmera nagrade v višini 314,25 EUR. Je pa sodišče prve stopnje, ko je odmerjalo nagrado za postopek po tarifni številki 3100, spregledalo, da se v nagrado za postopek všteje le polovica nagrade po tarifni številki 2200, vendar največ v višini količnika 0,75 – v konkretnem primeru torej znesek 157,12 EUR. Pripada mu, kot utemeljeno opozarja, tudi pavšalni znesek materialnih stroškov, to je 20 EUR. Stroški tožnika iz naslova nagrad in materialnih stroškov znašajo tako 1.224,63 EUR (4), z upoštevanjem 22 % DDV-ja (269,42 EUR) ter stroškov izvedenca, pa 2.274,06 EUR.

21. Tožnik je uspel z 71,45 % svojega zahtevka in je upravičen do povračila sorazmernega dela stroškov, to je do povračila zneska 1.624,82 EUR. Ker je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne (le) 1.610,46 EUR, je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP v tem delu odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ta znesek zvišalo za 14,36 EUR, to je na znesek 1.624,82 EUR.

22. V preostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

23. Ker je pritožnik s pritožbo uspel zgolj v stroškovnem delu, pa še v tem delu zgolj minimalno, je pritožbeno sodišče odločilo, da pritožbene stroške nosi sam (154. v zvezi s 165. členom ZPP).

(1) Povprečna mesečna neto plača na zaposlenega v RS je na dan izdaje sodbe znašala 983,30 EUR.

(2) Kot je bilo pojasnjeno v točki 8, tožnikove težave, ki so opisane v psihološkem izvidu, niso v vzročni zvezi z utrpelimi poškodbami.

(3) Pritožbeno sodišče, upoštevajoč mnenje izvedenca v katerem ugotavlja, da ima tožnik na desni strani temena med lasmi komaj vidno brazgotino po rani raztrganini, ki je v obliki črke L in je dolga 16 cm, zavrača pritožbo v delu, ko trdi, da je brazgotina vidna in da bo tožnika obremenjevala celo življenje.

(4) 314,25 EUR (odškodninski zahtevek) +387,58 EUR (nagrada za postopek) + 502,80 EUR (nagrada za narok) + 20 EUR (pavšalni znesek materialnih stroškov)