Jedro

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje v premajhni meri upoštevalo predvsem starost tožnika ob škodnem dogodku in da je njegovo stanje trajne narave.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati še 8.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2018 (v I. točki izreka se torej znesek 8.661,15 EUR nadomesti z zneskom 16.661,15 EUR, v tretji alineji III. točke izreka se znesek 10.545,14 EUR nadomesti z zneskom 2.545,14 EUR), v IV. točki izreka (stroškovni del) pa tako, da mora tožena stranka tožeči plačati še 993,14 EUR (znesek pravdnih stroškov v višini 805,19 EUR se nadomesti z zneskom 1.798,33 EUR).

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 366 EUR pritožbenih stroškov v 15. dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 8.661,15 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka) in zakonske zamudne obresti od (že plačanega) zneska 5.000 EUR od 31. 5. 2018 do 11. 7. 2018. Kar je tožnik zahteval več (zakonske zamudne obresti od zneska 8.661,15 EUR za čas od 9. 4. 2018 do 30. 5. 2018 in od zneska 5.000 EUR za čas od 9. 4. 2018 do 30. 5. 2018 ter znesek 10.545,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2018 dalje; 1., 2. in 3. alineja II. točke izreka), je zavrnilo. Sklenilo je še, da je toženka dolžna plačati tožniku 805,19 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, v delu, kjer je bil zavrnjen višji zahtevek iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti, in zoper stroškovno odločitev. Predlaga spremembo sodbe v smeri zvišanja že prisojene odškodnine za 8.000 EUR. Prisojena odškodnina za to vrsto nepremoženjske škode v višini 5.000 EUR je prenizka in ni v skladu z načelom objektivne pogojenosti odškodnin v podobnih primerih. Povzema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, kakšne posledice trpi še danes oziroma kakšne so njegove zmanjšane življenjske aktivnosti (v nadaljevanju ZŽA) in v čem se kažejo ter hkrati opozarja, da sodišče prve stopnje sodne prakse, ki jo omenja, ni upoštevalo, oziroma je ta neprimerljiva. Izpostavlja tri odločbe (od osmih; II Cp 2394/2015, II Cp 1419/2015, II Cp 1937/2018) in jih vsebinsko delno povzema. Poleg tega navaja, da je iz pregleda sodne prakse v podobnih primerih, ki se nanašajo na postkomocijski sindrom, razvidno, da se odškodnine iz naslova ZŽA gibljejo med 6 in 18 plačami (omenja sodbi II Ips 372/2000 in II Ips 250/2003). Meni, da je obravnavana zadeva primerljiva zadevi II Ips 946/2006, v kateri je bila prisojena odškodnina za ZŽA v višini 8,5 povprečnih mesečnih neto plač. Zato predlaga priznanje celotnega vtoževanega zneska iz naslova te nepremoženjske škode, v višini 13.000 EUR.

Nasprotuje tudi stroškovni odločitvi glede deleža uspeha tožnika v pravdi. Sodišče je napačno je zaključilo, da je uspeh tožnika v pravdi 45 %. Glede na znižanje oziroma zvišanje tožbenega zahtevka med pravdo bi moralo ugotavljati uspeh po posameznih fazah postopka.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v 3. alineji III. točke izreka, kolikor se ta nanaša na zavrnjen del zahtevka iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi ZŽA (znesek 8.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2018 naprej) in stroškovni del v IV. točki izreka. Zato je odločitev v ostalem delu sodbe sodišča prve stopnje pravnomočna.

6. Tožnik uveljavlja odškodnino za nematerialno1 (in materialno) škodo, ki jo je utrpel v prometni nesreči, ko ga je voznik avtomobila (zavarovanec toženke) zadel pri pravilnem prečkanju prehoda za pešce. Temelj zahtevka ni bil sporen.

Obseg vseh oblik tožnikove nepremoženjske škode ni pritožbeno sporen, razviden je iz razlogov na četrti do deveti strani izpodbijane sodbe. Pritožbeno sporno je pravno ovrednotenje tistih dejanskih okoliščin, ki se nanašajo na odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi ZŽA. Pritožnik se ne strinja z višino prisojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi ZŽA in posledično višino dosojene skupne odškodnine.

Tožnik je bil ob škodnem dogodku (9. 6. 2016) star 42 let. Ob trčenju je dobil pretres možganov s postokomocijskim sindromom, rano na glavi oz. čelu (2 cm dolga razpočna rana), strganino notranje kolateralne vezi kolena in izvin levega kolena in gležnja, udarnino leve goleni, multiple rane na zapestju in poslabšanje psihičnega stanja (pojav anksiozno depresivne motnje).2 Tožniku so ostale trajne, izrazitejše funkcionalne posledice, ki izvirajo iz poškodb glave in leve goleni. Motnje se kažejo kot stalni glavoboli, razdražljivost, nespečnost, pojavila se mu je tudi anksiozno depresivna motnja, kar vse vpliva na trajno ZŽA. Zaradi posledic nesreče se je socialno izoliral na vseh življenjskih področjih, tako doma, v službi kot v družbi, saj ga socialni stiki motijo, zaradi česar zelo duševno trpi. Prej je bil družaben človek. Posledice mu povzročajo tesnobo in izgubo volje do dela. Zaradi posledic poškodbe glave je prenehal igrati nogomet s prijatelji. Drugim aktivnostim se, kljub ob večjih obremenitvah še vedno prisotnim blažjim bolečinam v levi nogi, ni odpovedal. Zaradi posledic poškodb mora vlagati več napora v delo na delovnem mestu, ki je bilo sicer prilagojeno težavam z ledveno hrbtenico, ki pa niso posledice prometne nesreče. 7. V obravnavanem primeru je skupni prisojeni znesek za utrpelo nepremoženjsko škodo 13.000,00 EUR, kar je v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje znašalo takratnih 10,3 povprečnih neto mesečnih plač3. Od tega je sodišče prve stopnje odmerilo 5.000 EUR za duševne bolečine zaradi ZŽA, kar je 4 takratne povprečne neto mesečne plače, razliko pa predstavlja odškodnina za pretrpljene telesne bolečine (6.500,00 EUR, kar je 5,20 takratnih povprečnih neto mesečnih plač) in strah (1.500,00 EUR, kar je 1,20 takratne povprečno neto mesečne plače).

8. Višje sodišče pritrjuje pritožbenemu očitku, da je v obravnavanem primeru odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi ZŽA prenizka. Ugotovljene dejanske okoliščine namreč kažejo, da je tožnik zaradi posledic poškodbe glave (pretresa možganov s postkomocijskim sindromom) trajno prizadet na psihičnem področju; zaradi poškodbe glave ima stalne glavobole, je zelo razdražljiv in nespečen, razvila se mu je anksiozno depresivna motnja. Zaradi tega vse od nesreče dnevno jemlje analgetike ter antidepresive in tako bo tudi v naprej. Zaradi posledic poškodbe glave je vsakodnevno močno omejen na vseh področjih, saj se umika socialnim stikom v domačem, službenem in družabnem okolju. Na delovnem mestu zmore (zaradi v nesreči prejetih poškodb glave in leve goleni) obremenitve le z več vloženega napora.

9. Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo sta temeljni načeli načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Načelo individualizacije zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine pa je treba upoštevati pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi to, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (179. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Upoštevati je torej treba tudi objektivne materialne zmožnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih.

10. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje v premajhni meri upoštevalo predvsem starost tožnika ob škodnem dogodku in da je njegovo stanje trajne narave. Posledice poškodbe glave v smeri razvoja duševne motnje ga omejujejo, kar pomembno vpliva na njegovo zdravje. Prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ne individualizira ustrezno zahtevane odškodnine, prav tako pa ni primerljiva z odškodninami za škodo v podobnih primerih. Pritožnik pravilno opozarja, da odločbe, ki jih omenja sodišče prve stopnje in niti niso bile revizijsko preizkušene, predvsem odločbe II Cp 2394/21054, II Cp 1419/20155 in II Cp 1937/20186, niso primerljive z obravnavano zadevo, v kateri je tožnik utrpel težje in trajne posledice predvsem na psihološkem področju, kar ga v vsakdanjem življenju krepko omejuje. Primerjava s temi odločbami kaže na neustrezno odmero odškodnine. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se v podobnih primerih, ki se nanašajo na težave zaradi postkomocijskega sindroma, odškodnine iz naslova ZŽA gibljejo med 6 in 18 povprečnimi mesečnimi neto plačami. Gre za širok razpon. Obravnavani primer se najbolj približuje tistim v odločbah VS RS II Ips 946/20067, II Ips 370/20088 in II Ips 327/20009 (glej: Alenka Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, poškodbe glave), ki v podobnih primerih ponujajo odmero tovrstne odškodnine, skupaj z odškodnino za telesne bolečine in strahom, tudi v višini 16 povprečnih neto mesečnih plač. Sodišče prve stopnje tako z odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni pravilno izpolnilo pravnega standarda pravične denarne odškodnine ter je zato odmera odškodnine za to obliko nepremoženjske škode materialnopravno zmotna, saj ni v skladu z merili in kriteriji iz 179. člena OZ.

11. Po presoji pritožbenega sodišča je glede na ugotovljeno trajanje in intenzivnost duševnih bolečin zaradi ZŽA primerna odškodnina 13.000,00 EUR (to je 10,40 povprečnih neto mesečnih plač). Pritožbi je zato v celoti ugodilo. Skupno odškodnino je zvišalo za 8.000,00 EUR, po spremembi predstavlja 16,8 povprečnih neto plač (21.000 EUR). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 351. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s peto alinejo 358. člena ZPP pritožbi v celoti ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki in tretji alineji III. točke izreka ustrezno spremenilo.

12. Posledica spremembe odločitve o glavni stvari je tudi sprememba stroškovne odločitve (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ta temelji na tretjem odstavku 154. člena ZPP, po katerem mora ena stranka povrniti drugi stranki vse stroške postopka, če ta ni uspela s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik s spremembo sodbe uspel s pretežnim delom zahtevka, pri čemer spreminjanje zahtevka med postopkom na to nima vpliva. Tožnik dejansko ni uspel le z manjšim delom (končno postavljenega) zahtevka iz naslova materialne in nematerialne škode, zaradi katerega pa niso nastali posebni stroški. Zato pritožbeno sodišče sodi, da je toženka dolžna povrniti tožniku vse nastale pravdne stroške v postopku pred nižjim sodiščem, ki po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnja znašajo 1.798,33 EUR. Izpodbijano sodbo je v IV. točki izreka zato ustrezno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP).

13. Ker je tožnik v celoti uspel s pritožbo, mu je toženka dolžna povrniti vse potrebne pritožbene stroške (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ti znašajo, glede na vrednost spornega predmeta v pritožbi (8.000 EUR), 366 EUR (500 točk za sestavo pritožbe po 1. točki tarifne številke 22 Odvetniške Tarife, upoštevaje vrednost točke 0,6 EUR, povečano za 22 % DDV). Toženka je dolžna pritožbene stroške povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1 Iz naslova telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. 2 Po poškodbi je bil pripeljan v urgentno kirurško ambulanto, kjer je bil klinično pregledan, opravljena je bila toaleta na rokah in kirurška oskrba rane na čelu s šivi, odvzeta mu je bila kri, vstavljen mu je bil venski kateter za infuzijo in intravensko analgezijo (slednjo je prejemal tri dni), kasneje je dolgotrajno prejemal (in še vedno prejema) analgetike. Opravljena je bila obveza kolena. Prve dni je zaradi nemobilnosti odvajal urin v postelji. Hospitaliziran je bil 4 dni. Opravil je 26 pregledov pri izbranem zdravniku, pregled pri travmatologu, dva pregleda pri nevrologu, dva pregleda pri ortopedu, dva pregleda pri psihiatru. Opravil je dva CT glave, RTG glave, goleni in pljuč in UZ vratnih žil. Dva meseca je uporabljal bergle. Opravil je tudi osem fizikalnih terapij. Zaradi nesreče prejema močne antidepresive. Hude bolečine je trpel dve uri po trku, nato pa tri dni pretežno srednje hude do hude bolečine. Od nesreče dalje še vedno trpi bolečine v obliki glavobolov srednje hude intenzivnosti, ki so občasno nekaj dni manj izraženi, a se stopnjujejo. Jemlje analgetike za hujše bolečine. Po tednu dni po nesreči je tožnik v levi nogi ob mirovanju imel le blažje bolečine, ob daljših obremenitvah pa do srednje hude bolečine. Po dveh mesecih je čutil pretežno lažje in občasno srednje hude bolečine v nogi le ob obremenitvah, takšno stanje je trajalo šest mesecev, nakar so se bolečine umirile in se sedaj pojavljalo le še ob večjih obremenitvah zunanje strani levega kolena inizžarevajo proti levemu gležnju. Prav tako še vedno trpi za glavoboli, ki mu povzročajo bolečine pretežno srednje intenzitete z občasnim zmanjšanjem do blagih bolečin. 3 Julija 2021 je povprečna neto mesečna plača znašala 1.249,88 EUR. 4 V tej zadevi je bilo tožnici zaradi popoškodbenega glavobola prisojena odškodnina 6 PMP, medtem ko tožnik v konkretnem primeru trpi težje posledice in mu je prvo sodišče prisodilo le štiri PMP. 5 V tej zadevi je oškodovanka trpela postkomocijski sindrom največ eno leto po dogodku, medtem, ko je pri tožniku zaradi poškodbe glave (pretresa možganov s postkmocijskim sindromom) nastopila anksiozno depresivna motnja, za katero ni ugotovljenega izboljšanja. 6 Ta zadeva pa sploh ni primerljiva, saj se odškodnina iz naslova ZŽA nanaša le na izgubo voha. 7 Kjer je bila 44 letni oškodovanki za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v posledici postokomocijskega sindroma in bolečinskega sidroma po zvinu vratu dosojena odškodnina v višini 14 PMP od tega, 8,5 PMP za za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. 8 Kjer je 36 letni oškodovanec utrpel poleg postkomocijskega sindroma še posttravmatsko stresno motnjo, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa mu je bilo prisojeno 10,74 povprečnih neto mesečnih plač. 9 Kjer je bilo moškemu srednjih let ob prognozi izboljšanja posttravmatskih glavobolov prisojena odškodnina 13 PMP za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.