Jedro

Iz tožbenih trditev izhaja, da sta pravdni stranki v letu 2011 sklenili aneks h kreditni pogodbi, s katerim sta spremenili valuto kredita iz CHF v EUR in tudi obrestno mero (iz LIBOR v EURIBOR). Po tako spremenjeni kreditni pogodbi, ki naj bi bila nična, glavni predmet obveznosti ni več isti. Tako spremenjena pogodba ne vsebuje več zatrjevanega nedovoljenega pogoja in verjetnost tožnikove terjatve za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe ni izkazana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, da naj se do pravnomočno končanega pravdnega postopka zadrži učinkovanje kreditne pogodbe št. 001 z dne 20. 6. 2007, notarskega zapisa opr. št. SV-153/07 notarke A. A. iz B. z dne 20. 6. 2007, aneksa št. 1 k omenjeni kreditni pogodbi in aneksa št. 2 k omenjeni kreditni pogodbi, toženki pa naj se prepove razpolaganje s terjatvami po omenjeni kreditni pogodbi in njihovo izterjevanje v izvršilnem postopku, vse pod grožnjo izreka denarne kazni v višini 50.000,00 EUR v primeru kršitve navedene prepovedi.

2.Zoper takšno odločitev je tožnik vložil pritožbo iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen, ker ni izkazal težko nadomestljive škode. Za izdajo regulacijske začasne odredbe morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer, da predlagatelj začasne odredbe s stopnjo verjetnosti izkaže obstoj terjatve in eno izmed predpostavk iz drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju ZIZ. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da presoja verjetnosti izkazane terjatve ni potrebna. Ta predpostavka za izdajo začasne odredbe je izkazana. Sodišče prve stopnje je hkrati z izpodbijanim sklepom izdalo tudi sklep, s katerim je odločilo, da se tožnika delno oprosti plačila sodne takse. Iz tega sklepa izhaja, da je tožnik v relevantnem obdobju razpolagal z 987,23 EUR dohodka, njegova obveznost po obravnavani kreditni pogodbi pa je znašala 478,69 EUR. Po izpolnitvi kreditne obveznosti mu za življenje ostanejo sredstva v višini, ki mu stežka omogočajo preživetje in negativno vplivajo na kakovost njegovega življenja. Pri tem pa je tožnik toženki do 6. 9. 2023 že plačal 12.236,10 EUR več, kot je od toženke denarnih sredstev prejel. Škoda, ki mu nastaja s plačilom nadaljnjih obrokov, je nenadomestljiva. Toženka z izdajo začasne odredbe ne bi utrpela nobene škode, saj ima svojo terjatev zavarovano s hipoteko na nepremičnini v lasti tožnika. V konkretnem primeru pa je v celoti izpolnjena tudi predpostavka reverzibilnosti, saj je v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka mogoče začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe in notarskega zapisa ter prepoved razpolaganja s terjatvami po teh pogodbah v celoti odpraviti. Zavarovanje pa tudi ne bo predstavljalo nenadomestljivih ali težko nadomestljivih posledic za toženko, ki je močna finančna institucija (banka), za katero predstavlja dolgovani znesek le neznatni delež njenega poslovanja. Hkrati ima za poplačilo kreditnih obveznosti po izpodbijani kreditni pogodbi na voljo hipotekarno zavarovanje. Sklicuje se ne sodbo sodišče EU v zadevi C-287/22, iz katere izhaja, da morajo nacionalna sodišča narediti vse, da zagotovijo polni učinek Direktive 93/13. Zaključuje, da plačevanje nadaljnjih mesečnih anuitet in njihovo povečanje zaradi povečanja obrestne mere LIBOR in apreciacije CHF povzroča slabšanje njegovega finančnega položaja in povečuje tveganje, da ne bo več zmogel plačevati mesečnih anuitet, zaradi česar bi toženka lahko začela postopek izvršbe.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Predmet tožbenega zahtevka je ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, ki jo je tožnik sklenil s toženko v obliki notarskega zapisa. Po tožbenih trditvah sklenjena kreditna pogodba vsebuje nepošten pogodbeni pogoj vezanosti kredita na tujo valuto (CHF), ki ga je tožnik sprejel, ker toženka ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti. Če bi toženka to korektno opravila, bi bil seznanjen s tveganji, ki jih prinaša sporna kreditna pogodba in je zagotovo ne bi sklenil. Hkrati je tožnik predlagal zavarovanje nedenarne terjatve z zadržanjem učinkovanja kreditne pogodbe do pravnomočnega konca pravdnega postopka in prepoved toženki, da razpolaga z njegovimi terjatvami in jih izterjuje v izvršilnem postopku.

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

5.Tožnik je predlog za zavarovanje terjatve temeljil na določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) o zavarovanju nedenarne terjatve z začasno odredbo in določbah Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13/EGS). Ta v prvem odstavku 7. člena nalaga državam članicam, da v interesu potrošnikov zagotovijo obstoj ustreznih in učinkovitih sredstev za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo ponudniki. V zvezi z uporabo navedene določbe se je skliceval na njeno razlago v sodbi sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) C-287/22 z dne 15. 6. 2023. Iz te izhaja, da mora nacionalna sodna praksa po določbah Direktive 93/13/EGS (6. in 7. člen) zagotoviti možnost za odreditev začasnih ukrepov, s katerimi se do sprejetja končne odločbe o razveljavitvi pogodbe, ker vsebuje nepoštene pogoje, zahteva ustavitev plačila mesečnih obrokov, ki dospevajo na njeni podlagi, če je odreditev teh začasnih ukrepov nujna, da bi se zagotovila polna učinkovitost odločbe. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da iz navedene odločbe SEU izhaja, da mora nacionalno sodišče razpolagati z zadostnimi indici o nepoštenosti enega ali več pogodbenih pogojev, tako da je verjetno, da je zadevana kreditna pogodba nična in da je odložitev izpolnjevanja obveznosti tega potrošnika, da plača mesečne obroke za čas trajanja sodnega postopka, potrebna za zagotovitev vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi potrošnik bil, če tega pogoja oziroma pogojev ne bi bilo.

6.V luči omenjenih določb Direktive 93/13/EGS in sodbe SEU, je treba presojati obstoj pogojev iz 272. člena ZIZ za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Ta določa, da sodišče izda začasno odredbo, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali, da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek) in hkrati izkaže bodisi nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, bodisi potrebnost odredbe, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, bodisi da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (drugi odstavek). Začasna odredba pa se lahko izda le pod nadaljnjim pogojem in sicer, da je kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, pozneje po sodbi, s katero bi sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje (pogoj reverzibilnosti).

7.Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da se začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve (ureditvena začasna odredba) lahko izda samo, če obstoji drugi navedeni pogoj (pogoj iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ). Za izdajo ureditvene začasne odredbe mora biti poleg izkazane verjetnosti obstoja terjatve alternativno podan še en od navedenih pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ (pogoj iz druge ali pa tretje alineje) in omenjeni pogoj reverzibilnosti. Utemeljen je zato pritožbeni očitek sodišču prve stopnje o nepravilnosti njegovega materialnopravnega stališča, da izdaja ureditvene začasne odredbe, ob obstoju pogoja iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ne pride v poštev. Vendar pa navedena nepravilnost, kot je razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, ne vpliva na pravilnost izpodbijanega sklepa.

8.Prvostopenjsko sodišče je pri presoji obstoja pogoja iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (potrebnost odredbe, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode) ugotovilo, da tožnik ni izkazal težko nadomestljive škode, ker ni podal nobenih konkretnih navedb o premoženjskem stanju družine, ki bi izkazovalo nezmožnost plačevanja mesečnih anuitet in ker je zgolj pavšalno navajal, da "pričakovano povečanje višine mesečnega obroka zaradi rasti CHF napram EUR in povečanje obrestne mere, samo po sebi vzpostavlja povečano tveganje, da tožnik ne bo več mogel plačati mesečnih obrokov kredita brez nevarnosti za lastno preživljanje in preživljanje družine in da se lahko v primeru, če se bo trend rasti SARON in tečaja CHF nadaljeval, po avgustu 2023 pričakuje povečanje mesečnega obroka za 40 do 52 %". Navedlo je še, da gre pri tem zgolj za tožnikove špekulacije in predvidevanja, ki ne morejo opravičevati izdaje predlagane začasne odredbe ob odsotnosti kakršnikoli konkretnih trditev o njegovem finančnem stanju in finančnem stanju njegove družine.

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 6, 7, 7/1

9.Prvostopenjsko sodišče je torej štelo, da tožnik ni izkazal verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode. Vendar pa njegove trditve o preteči nevarnosti njenega nastanka zaradi bistvenega zvišanja mesečnega obroka zaradi rasti CHF napram EUR in s tem povečanja višine obrestne mere, tudi niso sklepčne, saj ne morejo pogojevati zaključka o obstoju navedene nevarnosti.

10.Iz tožbenih trditev, ki jih je prvostopenjsko sodišče povzelo v izpodbijanem sklepu, izhaja, da sta pravdni stranki 27. 6. 2011 sklenili aneks h kreditni pogodbi, s katerim sta spremenili valuto kredita iz CHF v EUR. Spremenili pa sta tudi obrestno mero, in sicer iz šestmesečnega CHF LIBOR + 1,80 % v EURIBOR + 2,50 % letno. Po tako spremenjeni kreditni pogodbi, ki naj bi bila nična, glavni predmet obveznosti ni več isti. Iz trditev tožbe ne izhaja, zakaj naj bi bil tožnik po takšni spremembi pogodbe, ki ni več pogodba z valutno klavzulo oziroma z vezanostjo kredita na tujo valuto, kakorkoli prikrajšan zaradi spremembe oziroma rasti valute CHF. Tako spremenjena pogodba od 27. 6. 2011 ne vsebuje več zatrjevanega nedovoljenega pogoja. Tožnik pa tudi ne navaja, kateri pogodbeni pogoj je tak, da bi bil mogoč zaključek, da je verjetno izkazano, da je pogodba nična. S takšnim zaključkom se postavlja pod vprašaj obstoj razloga za uresničitev zahteve iz omenjene sodbe SEU C-287/22, ki nalaga nacionalnemu sodišču sprejem začasnih ukrepov v primeru, ko obstajajo zadostni indici za zaključek o nepoštenosti pogodbenega pogoja oziroma pogojev, ki pogojujejo ničnost kreditne pogodbe. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu sicer navedlo, da verjetnosti izkazane terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ), ni presojalo, saj je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo že zaradi neizkazane predpostavke nastanka težko nadomestljive škode in neizkazane reverzibilnosti. Vendar pa je glede na zgoraj navedeni zaključek na dlani, da je v tej zadevi, ko je šlo za konverzijo kredita, vezanega na CHF, v kredit v EUR (v domačo valuto), ob obstoječih tožbenih trditvah, neizkazana verjetnost tožnikove terjatve za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe.

11.Tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe je neutemeljen, ker tožbene trditve in trditve iz predloga za izdajo začasne odredbe ne izkazujejo verjetnost obstoja tožnikove terjatve oziroma ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe z aneksoma. Odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe je zato pravilna, pritožba pa neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti ter potrditi zavrnilni sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

-------------------------------

1Tč. 59 obrazložitve sodbe SEU C-287/22.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

2Navedeni pogoj je kot poseben dodatni pogoj opredelilo Ustavno sodišče RS v odločbi Up-275/97 z dne 16. 7. 1998.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.