Jedro

Pravilnik sicer izrecno ne predvideva sprejema odločitve, kot je bila 19. 10. 2021 izdana tožnici, vendar pa ta okoliščina po oceni pritožbenega sodišča še ne zagotavlja uveljavljanja sodnega varstva zoper izpodbijano odločitev. Pritožba namreč zmotno navaja, da je predmet izpodbijanega akta odločitev toženke o pravici oziroma obveznosti tožnice. Z njim ni bilo tožnici v delovnem razmerju podeljeno nobeno upravičenje niti ji ni bila naložena nobena obveznost. Odločitev z dne 19. 10. 2021, ki je bila izdana v okviru obravnave prijave trpinčenja, ni tako za tožnico ustvarila nobenih pravnih učinkov. Drugačno pravno naravo ima pisno opozorilo, ki je bilo izdano v nadaljevanju, vendar tudi zoper njega po pravilnem prvostopenjskem stališču glede na ustaljeno sodno prakso tožnica nima samostojnega sodnega varstva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo (I. točka izreka) in tožnici naložilo, da toženki povrne 447,98 EUR stroškov postopka (II. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Očita nasprotje v razlogih sodbe. Sodišče prve stopnje je najprej ugotovilo, da tožnica ni navajala, da naj bi bilo z izpodbijano odločitvijo z dne 19. 10. 2021 odločeno o njeni pravici in obveznosti iz delovnega razmerja, na drugem mestu pa, da je v tožbi navedla, da je bilo s to odločitvijo poseženo v njeno čast in dobro ime. Ne drži, da v zvezi s tem posegom ni postavila tožbenega zahtevka, saj vtožuje odpravo odločitve z dne 19. 10. 2021. Pavšalno tožničino navajanje o posegu v čast in dobro ime, ki ga omenja prvostopenjski sklep, ni razlog za zavrženje tožbe, ampak kvečjemu za zavrnitev tožbenega zahtevka. Čeprav sodišče ugotavlja, da Pravilnik o zagotavljanju varovanja dostojanstva delavcev toženke (v nadaljevanju: Pravilnik) ne predvideva izdaje posebne odločbe, odklanja odločanje o takšni odločbi. Podlaga pisnemu opozorilu ni bila odločitev z dne 19. 10. 2021, temveč stališče Komisije za ugotovitev okoliščin v zvezi s konfliktno situacijo na delovnem mestu (v nadaljevanju: Komisija). Tožnica predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe kot neutemeljene in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. O odločilnih dejstvih je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Kot izhaja iz prvostopenjskega sklepa, je toženka zaradi prijave mobinga zoper tožnico imenovala v skladu s Pravilnikom Komisijo. Po prejetem stališču Komisije je rektor 19. 10. 2021 sprejel izpodbijano odločitev, iz katere izhaja, da je tožnica kot dekanica izvajala trpinčenje in diskriminacijo na delovnem mestu nad docentko. Dne 29. 10. 2021 je tožnici izdal pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (prvi odstavek 85. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.).

7. Tožnica s tožbo uveljavlja odpravo oziroma podrejeno razveljavitev odločitve z dne 19. 10. 2021. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi 274. člena ZPP tožbo zavrglo zaradi neobstoja sodnega varstva. Pritožbeno sodišče s takšno odločitvijo soglaša. 8. S sklicevanjem na 42. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je sodno varstvo zagotovljeno le zoper odločbo delodajalca, s katero je ta odločil o pravicah in obveznostih delavca. Da je predmet delovnega spora odločanje o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja, izhaja tudi iz opredelitve delovnega spora v b. točki prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, pa tudi iz prvega v zvezi z drugim odstavkom 200. člena ZDR-1. 9. Pravilna je sicer pritožbena navedba, da Pravilnik izrecno ne predvideva sprejema odločitve, kot je bila 19. 10. 2021 izdana tožnici, vendar pa ta okoliščina po oceni pritožbenega sodišča še ne zagotavlja uveljavljanja sodnega varstva zoper izpodbijano odločitev. Pritožba namreč zmotno navaja, da je predmet izpodbijanega akta odločitev toženke o pravici oziroma obveznosti tožnice. Z njim ni bilo tožnici v delovnem razmerju podeljeno nobeno upravičenje niti ji ni bila naložena nobena obveznost. Odločitev z dne 19. 10. 2021, ki je bila izdana v okviru obravnave prijave trpinčenja, ni tako za tožnico ustvarila nobenih pravnih učinkov. Drugačno pravno naravo ima pisno opozorilo, ki je bilo izdano v nadaljevanju, vendar tudi zoper njega po pravilnem prvostopenjskem stališču glede na ustaljeno sodno prakso tožnica nima samostojnega sodnega varstva.

10. Zmoten je pritožbeni očitek o nasprotju v razlogih prvostopenjskega sklepa (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da z odločitvijo z dne 19. 10. 2021 ni bilo odločeno o tožničini pravici ali obveznosti iz delovnega razmerja. Ta razlog ni v ničemer v nasprotju s prvostopenjsko ugotovitvijo, da je tožnica v tožbi zatrjevala, da naj bi bilo z odločitvijo poseženo v njeno čast in dobro ime. Neutemeljeno je namreč zavzemanje pritožbe, da je toženka z izdajo odločitve z dne 19. 10. 2021 kršila obveznost varovanja tožničine osebnosti iz 46. člena ZDR-1. V skladu s prvim odstavkom 47. člena ZDR-1 mora delodajalec zagotavljati delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen trpinčenju, v ta namen pa je dolžan sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev pred trpinčenjem na delovnem mestu. Tak ukrep je bila tudi toženkina izvedba postopka v skladu s Pravilnikom. Odločitev z dne 19. 10. 2021, ki je bila oprta na toženkine ugotovitve v tako izvedenem postopku, zato nasproti tožnici ne more predstavljati kršitve 46. člena ZDR-1. Pritožba navaja, da naj bi bila izpodbijana odločitev dana tudi v vednost delavki, ki je tožnici očitala trpinčenje, vendar je to po oceni pritožbenega sodišča predstavljalo dopustno postopanje delodajalca v okviru prvega odstavka 47. člena ZDR-1 (in smiselno tudi tretjega odstavka 12. člena Pravilnika) ter ni ustvarilo širših, splošnih in težjih posledic za tožnico, kot to zmotno meni pritožba. Glede na vse obrazloženo je neutemeljeno zavzemanje pritožbe, da bi o zatrjevanem posegu v čast in dobro ime sodišče prve stopnje moralo odločiti z meritorno sodno odločbo.

11. Odločitev z dne 19. 10. 2021 je resda vsebovala pravni pouk o tem, da lahko zoper njo tožnica uveljavlja sodno varstvo skladno z določbami ZDR-1, vendar je prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo, da (napačen) pravni pouk sam po sebi ne more zagotoviti pravice do sodnega varstva, če to ni tudi zakonsko predvideno.

12. Ker v pritožbi uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

13. Toženka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben strošek (prva odstavka 155. in 165. člena ZPP).