Jedro

Glede na zakonsko pravico oziroma pravno dobroto odpusta obveznosti, ki stoji nasproti upnikovi ustavni pravici do zasebne lastnine, je pravilna in zelo razumna ureditev, ki upniku ne nalaga več še dolžnosti preverjanja dolžnikove obsojenosti za določena kazniva dejanja, ki že ves čas pomenijo oviro za odpust obveznosti, in vložitve ugovora proti odpustu obveznosti.

Pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, ki še ni izbrisana iz kazenske evidence, je predstavljala oviro za odpust obveznosti že v času, ko je bil v obravnavani zadevi začet postopek odpusta obveznosti. Dolžnik, ki je bil obsojen za tako kaznivo dejanje, ki do poteka preizkusnega obdobja še ni bilo izbrisano iz kazenske evidence, tako nikoli ni mogel upravičeno pričakovati, da bo deležen odpusta obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog stečajnega dolžnika za odpust obveznosti.

2. Zoper navedeni sklep se je dolžnik pravočasno pritožil. Navaja, da mora biti uporabljen milejši zakon oziroma zakon, ki se je uporabljal ob oklicu osebnega stečaja, pri čemer je bil odpust obveznosti uveden leta 2014. Med preizkusnim obdobjem je izpolnjeval vse svoje obveznosti. Kazensko sodbo, izdano 28. 9. 2016, je prejel šele v aprilu 2018. Tudi izpodbijani sklep mu je bil vročen na napačen naslov, ni pa mu znano, zakaj pošta ni bila vročena na njegov stalni naslov. Za kazensko obtožbo sploh ni vedel, saj mu mama pošte ni izročila, prav tako ni bil zaslišan. Mama je tudi dvigovala njegovo pošto, pri čemer je tudi podala neupravičeno ovadbo in dolžniku onemogočila sodelovanje v sodnem postopku. Zoper mamo ne želi sprožiti nikakršnega postopka, kaznivega dejanja pa ni storil. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na pritožbeno navedbo v zvezi z dolžnikovim naslovom višje sodišče odgovarja, da je dolžnik tisti, ki bi moral, tudi sodišču, sporočiti spremembo naslova. Tega ni storil, sodišče o spremembi naslova ni bilo obveščeno, zaradi česar mu je bilo pisanje vročeno na naslov, ki ga je sam navedel v predlogu za začetek stečajnega postopka. Posledice vročitve na napačen naslov pa so bile v postopku že odpravljene (glej sklep z dne 12. 9. 2018, s katerim sta bila razveljavljena klavzula o pravnomočnosti izpodbijanega sklepa z dne 5. 4. 2018 in sklep z dne 4. 5. 2018).

5. Četrti odstavek 407. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP določa, da mora sodišče pred izdajo sklepa o odpustu obveznosti po uradni dolžnosti preveriti, ali obstaja ovira za odpust obveznosti iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Preveriti torej mora, ali je bil dolžnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, pa do poteka preizkusnega obdobja ta obsodba še ni izbrisana iz kazenske evidence ali se še niso izpolnili pogoji za izbris na podlagi zakonske rehabilitacije. Ta določba se uporablja od 26. 4. 2016 dalje, in sicer za vse postopke, v katerih še ni bilo odločeno o odpustu obveznosti.

6. Dolžnik ne zanika, da je bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje tatvine, ki še ni izbrisano in se do poteka preizkusnega obdobja tudi niso izpolnili pogoji za zakonsko rehabilitacijo. Navaja pa, da uporaba te določbe pomeni nedopustno uporabo strožjega zakona v obravnavanem postopku odpusta obveznosti, ki se je začel že v letu 2014, torej pred uveljavitvijo te novele. Uvodoma višje sodišče pojasnjuje, da pravilo uporabe milejšega zakona v civilnih postopkih, kamor sodi tudi postopek zaradi insolventnosti (torej tudi postopek osebnega stečaja), ne velja, temveč velja le za kazenske postopke (gre za ustavno pravico iz drugega odstavka 28. člena Ustave Republike Slovenije). Višje sodišče pa odgovarja na vprašanje, ali gre morda za nedopustno retroaktivno uporabo zakona.

7. Že v 1. točki 399. člena ZFPPIPP, ki se je uporabljala do spremembe ZFPPIPP-G, torej do 25. 4. 2016, je bilo predpisano, da odpust obveznosti ni dovoljen, če je bil stečajni dolžnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, ki še ni izbrisano. Ta ovira za odpust obveznosti je veljala že v času, ko je bil začet postopek odpusta obveznosti v obravnavani zadevi (29. 9. 2014). To je izrecno poudarilo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu III Ips 129/2015 z dne 25. 11. 2015: "Za odločitev v zadevi je pomembno razlikovanje med ovirami za začetek postopka odpusta obveznosti (postopek za odpust obveznosti se po vložitvi dolžnikovega predloga začne s sklepom o začetku postopka odpusta obveznosti – tretji odstavek 400. člena ZFPPIPP) in med ovirami za sam odpust obveznosti (obveznosti se stečajnemu dolžniku odpustijo s sklepom o odpustu obveznosti – prvi odstavek 407. člena ZFPPIPP)." (10. točka navedenega sklepa). "Iz določb ZFPPIPP o odpustu obveznosti stečajnega dolžnika (v postopku osebnega stečaja) namreč (po presoji Vrhovnega sodišča) nedvoumno izhaja: (a) da začetek postopka odpusta obveznosti ni dovoljen, če iz kazenske evidence izhaja, da je stečajni dolžnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvo, ki (ob odločanju o začetku postopka odpusta obveznosti) še ni izbrisano; (b) da odpust obveznosti ni dovoljen, če iz kazenske evidence izhaja, da je stečajni dolžnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvo, ki (ob odločanju o odpustu obveznosti) še ni izbrisano." (17. točka navedenega sklepa).

8. V primeru obstoja te ovire za odpust obveznosti torej odpust obveznosti ni dovoljen vse od uveljavitve ZFPPIPP, te določbe pa so se začele uporabljati 1. 10. 2008, torej pred začetkom odpusta obveznosti v obravnavani zadevi. Edina razlika med osnovno ureditvijo odpusta obveznosti iz leta 2008 in ureditvijo, ki velja od 26. 4. 2016 dalje, je v tem, da sedaj to sodišče preverja po uradni dolžnosti, prej pa je o tem odločalo na podlagi ugovora proti odpustu obveznosti, ki so ga lahko vložili vsi upniki in upravitelj. Že po prejšnji ureditvi pa so upravičeni vlagatelji ugovora lahko tak ugovor vložili tudi po poteku šestmesečnega roka od objave oklica o začetku postopka odpusta obveznosti, če je do pravnomočne kazenske obsodbe prišlo po tem obdobju (tako npr. tudi sklepi Višjega sodišča v Ljubljani Cst 148/2013 z dne 16. 4. 2013, Cst 593/2014 z dne 13. 1. 2015, Cst 317/2016 z dne 18. 5. 2016 in Cst 371/2017 z dne 5. 7. 2017). Edina razlika med prvotno in sedanjo ureditvijo je v tem, da je sodišče prej o tem odločalo na podlagi ugovora, sedaj pa po uradni dolžnosti. Tako dolžnik, ki je bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, nikoli ni mogel upravičeno pričakovati, da bo deležen odpusta obveznosti. Ureditev, ki velja zdaj, pa je po oceni višjega sodišča razumna in ne pomeni retroaktivne uporabe zakona.

9. Odpust obveznosti namreč močno posega v ustavno pravico upnika do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave Republike Slovenije, katere del je tudi pravica do plačila terjatev. Tak zakonski poseg v upnikovo ustavno pravico je zakonodajalec sicer ocenil kot potrebnega in primernega, vendar pa je pri tem določil tudi ovire, ki preprečujejo odpust obveznosti. Dolžnik se tako mora izkazati za vrednega te pravice, pri čemer pa dolžnik, ki je bil pravnomočno obsojen za določena kazniva dejanja in obsodba še ni izbrisana iz kazenske evidence, po oceni zakonodajalca ni vreden pravne dobrote odpusta obveznosti in je ni bil vreden niti po ureditvi, ki je veljala od začetka uporabe ZFPPIPP dalje. Po oceni višjega sodišča je glede na zakonsko pravico oziroma pravno dobroto odpusta obveznosti, ki stoji nasproti upnikovi ustavni pravici do zasebne lastnine, tudi pravilna in zelo razumna ureditev, ki upniku ne nalaga več še dolžnosti preverjanja dolžnikove obsojenosti za določena kazniva dejanja, ki že ves čas pomenijo oviro za odpust obveznosti, in vložitve ugovora proti odpustu obveznosti (tudi upravitelj je tak ugovor vložil v korist upnikov, za katerih pravice in najboljše poplačilo je dolžan skrbeti po prvem odstavku 97. člena ZFPPIPP). To sedaj stori sodišče po uradni dolžnosti, pri čemer sodišče lažje in hitreje pride do podatkov o obsojenosti dolžnika.

10. Pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, ki še ni izbrisana iz kazenske evidence, je predstavljala oviro za odpust obveznosti že v času, ko je bil v obravnavani zadevi začet postopek odpusta obveznosti (takrat veljavna 1. točka 399. člena ZFPPIPP). Dolžnik, ki je bil obsojen za tako kaznivo dejanje, ki do poteka preizkusnega obdobja še ni bilo izbrisano iz kazenske evidence, tako nikoli ni mogel upravičeno pričakovati, da bo deležen odpusta obveznosti. V tem delu se zakon v ničemer ni spremenil. Višje sodišče pri tem pripominja, da je sedanja ureditev kvečjemu ugodnejša za dolžnika, saj tudi taka obsodba ne predstavlja več ovire za odpust obveznosti, če je le obsodba izbrisana iz kazenske evidence do poteka preizkusnega obdobja ali se do tedaj izpolnijo pogoji za zakonsko rehabilitacijo (1. točka drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP).

11. Dolžniku pa je treba tudi pojasniti, da po ureditvi, ki velja od 26. 4. 2016 dalje, zavrnjen odpust obveznosti iz razlogov obstoja ovire pravnomočne obsojenosti za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, ki še ni bila izbrisana, ni ovira za ponoven predlog za odpust obveznosti (primerjaj 2. točko drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP). Zato bo lahko ponovno predlagal odpust obveznosti.

12. Glede pritožbene navedbe, da dolžnik kaznivega dejanja tatvine ni storil in da za kazenski postopek sploh ni vedel, višje sodišče pojasnjuje, da je sodišče v postopku osebnega stečaja vezano na pravnomočno kazensko obsodbo. Pravilnosti le-te v postopku osebnega stečaja ni dovoljeno preverjati, njeno veljavnost in posledično vpis v kazensko evidenco se lahko izpodbija le v kazenskem postopku. Zato njegove pritožbene navedbe odločitve ne morejo izpodbiti, posledično pa tudi ni dopustno zaslišanje v zvezi z obstojem dejstev, ki jih zatrjuje (da je dolžnikova mama tista, ki je prestrezala njegovo pošto in mu ni omogočila sodelovanja v kazenskem postopku).

13. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.