Jedro

Ker določba 8. člena ZPP pomeni metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, je lahko bistveno kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična), ne pa tudi, če bi bila ocena vsebinsko neprepričljiva.

Zaključek sodišča o datumu seznanitve z razlogom za odpoved pogodbe predstavlja dejansko ugotovitev, na katero je revizijsko sodišče vezano, saj v skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Sodišče druge stopnje je (sicer ne da bi opravilo glavno obravnavo in zato v nasprotju s 1. točko 358. člena ZPP) spremenilo dejanski zaključek sodišča prve stopnje o tem, kdaj se je tožena stranka seznanila s poslovnim razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker pa revizija v zvezi s tem ne uveljavlja bistvene kršitve določb postopka (prvi odstavek 339. člena v zvezi s 358. členom ZPP), revizijsko sodišče samo v takšno odločitev ni smelo poseči.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 22.12.2004 nezakonita (točka I./1. izreka), da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 13.3.2005, temveč ji traja do vključno dneva odločitve sodišča prve stopnje (točka I./2. izreka), da ji je tožena stranka dolžna za čas od 14.3.2005 do dneva odločitve sodišča prve stopnje priznati vse pravice iz naslova ali v zvezi z delovnim razmerjem, in sicer izplačati razliko med plačo, ki bi jo prejemala pri toženi stranki, in plačo, ki jo prejema pri drugem delodajalcu, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, od bruto zneskov pa plačati vse prispevke in dajatve (točka I./3. izreka), ter da ji je dolžna plačati odškodnino po 118. členu ZDR v neto znesku 4.600.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I./4. izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Sodišče je ugotovilo, da je bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi sklep uprave z dne 16.12.2004 o ukinitvi delovnega mesta tožeče stranke (svetovalec za mala podjetja). Odpoved z dne 22.12.2004 je bila tako podana v 30 - dnevnem zakonskem roku (peti odstavek 88. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). Zaposlitvi, ponujeni tožeči stranki neformalno v juniju in septembru 2004, ni mogoče šteti za ponudbo v smislu tretjega odstavka 88. člena in 90. člena ZDR, saj je bila odpoved dana šele 22.12.2004. Ti neformalni razgovori tudi ne pomenijo seznanitve z razlogi za odpoved, temveč jih je tožena stranka vodila s tožečo stranko zato, ker ji je bila pripravljena najti drugo zaposlitev in s tem rešiti njeno delovno razmerje.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo v točki I./1. izreka spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo, v preostalem pa je izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Ob upoštevanju prvostopenjske ugotovitve, da je tožena stranka že v juniju 2004 ocenila, da prav tožeče stranke v prihodnosti ne bo več potrebovala in ji je predlagala sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi z odpravnino, je bila po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka že takrat seznanjena z odpovednim razlogom. Odpoved z dne 22.12.2004 je zato nezakonita, saj je bila podana po preteku 30 - dnevnega roka iz petega odstavka 88. člena ZDR.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. O odločilnih dejstvih (da naj bi tožena stranka že junija 2004 ocenila, da tožeče stranke v prihodnosti ne bo več potrebovala in bo ta ena prvih, ki ji bo prenehalo delovno razmerje), obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med temi listinami in zapisniki, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Ker sodišče druge stopnje ni vestno in skrbno presodilo navedb in dokazov v spisu (8. člen ZPP), je nepravilno ugotovilo dejansko stanje in napačno sklepalo o odločilnih dejstvih, izpodbijana sodba pa je posledično nezakonita (kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP). Nejasni in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso so razlogi izpodbijane sodbe, da neformalni razgovori sami po sebi sicer ne pomenijo seznanitve tožene stranke z razlogi za odpoved, pač pa ta seznanitev izhaja iz njihove dejanske vsebine (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Razlog za odpoved nastopi šele z ukinitvijo delovnega mesta, o čemer obstaja ustaljena sodna praksa (prim. odločba Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1996/2003 z dne 3.6.2004 in sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 4/2006 z dne 14.2.2006). Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo določilo 88. člena ZDR o teku rokov. Tožena stranka predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma potrdi sodbo sodišča prve stopnje, oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v ponovno odločanje.

Revizija je bila v skladu z 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

V reviziji večkrat očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je neutemeljena. Izpodbijano sodbo je namreč mogoče preizkusiti, saj vsebuje ustrezne dejanske razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so bila potrebna za sprejem odločitve, ti razlogi niso nejasni, prav tako pa med njimi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami in zapisniki. Obširne navedbe, s katerimi revident nasprotuje pravilnosti zaključka izpodbijane sodbe o tem, da naj bi tožena stranka že junija 2004 ocenila, da tožeče stranke v prihodnosti ne bo več potrebovala in da bo ta ena prvih delavk, ki ji bo prenehalo delovno razmerje, po svoji vsebini ne predstavljajo v reviziji uveljavljane kršitve 14. točke citiranega člena ZPP, temveč gre za izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišča, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Zmoten je tudi očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), ki naj bi jo po oceni revidenta sodišče druge stopnje storilo s tem, da ni vestno in skrbno presodilo navedb in dokazov v spisu, temu posledično pa nepravilno ugotovilo dejansko stanje in napačno sklepalo o odločilnih dejstvih. V skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Ker ta določba pomeni metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, je lahko bistveno kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična), ne pa tudi, če bi bila ocena vsebinsko neprepričljiva (tako npr. tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 369/2005 z dne 15.3.2007). V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča druge stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP, sicer pa je iz revizijskih navedb razvidno, da z zatrjevanjem relativne bistvene procesne kršitve revizija dejansko izpodbija na drugi stopnji sprejeto dokazno oceno, kar pa v revizijskem postopku na podlagi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni dopustno.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Delodajalec lahko na podlagi 1. alinee prvega odstavka 88. člena ZDR delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi v primeru prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). V skladu s petim odstavkom 88. člena ZDR mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved (subjektivni rok) in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (objektivni rok). Zaključek izpodbijane sodbe o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga temelji na ugotovitvi, da je bila tožena stranka že v juniju 2004 seznanjena z razlogi za odpoved pogodbe tožeči stranki, zato je s podajo odpovedi šele dne 22.12.2004 zamudila subjektivni 30 - dnevni rok iz citiranega člena ZDR.

Zaključek sodišča o datumu seznanitve z razlogom za odpoved pogodbe predstavlja dejansko ugotovitev (prim. sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 499/2007 z dne 11.3.2008, VIII Ips 448/2006 z dne 10.4.2007, VIII Ips 109/2006 z dne 25.4.2006), na katero je revizijsko sodišče vezano, saj v skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče druge stopnje je (sicer ne da bi opravilo glavno obravnavo in zato v nasprotju s 1. točko 358. člena ZPP) spremenilo dejanski zaključek sodišča prve stopnje o tem, kdaj se je tožena stranka seznanila s poslovnim razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker pa revizija v zvezi s tem ne uveljavlja bistvene kršitve določb postopka (prvi odstavek 339. člena v zvezi s 358. členom ZPP), revizijsko sodišče samo v takšno odločitev ni smelo poseči. Upoštevaje drugostopenjsko ugotovitev, da se je tožena stranka seznanila z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi že v juniju 2004, tožeči stranki pa je odpoved podala šele 22.12.2004, revizijsko sodišče soglaša z zaključkom izpodbijane sodbe, da je predmetna odpoved nezakonita, saj je bila podana po poteku subjektivnega zakonskega roka iz petega odstavka 88. člena ZDR.

Revizija glede začetka teka roka za odpoved neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava in v zvezi s tem napačno zatrjuje, da naj bi v skladu z ustaljeno sodno prakso razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi nastopil šele z ukinitvijo delovnega mesta, t. j. v obravnavni zadevi dne 16.12.2004. V sodbi VIII Ips 313/2006 z dne 21.11.2006 je Vrhovno sodišče RS med drugim zavzelo stališče, da lahko delavec tudi v primeru ukinitve določenega delovnega mesta na podlagi novo sprejetega akta o organizaciji in sistemizaciji upoštevajoč dejanske okoliščine uveljavlja, da je poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi nastopil že pred tem (podobno tudi sodba VIII Ips 82/2007 z dne 26.6.2007). Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, je datum seznanitve s poslovnim razlogom, ki utemeljuje odpoved, ugotovitev dejanske narave, torej se ugotavlja glede na okoliščine vsakega posamičnega primera posebej, od časa dejanske seznanitve z razlogom pa teče prekluzivni subjektivni rok za odpoved iz petega odstavka 88. člena ZDR. Pravilnost tega stališča je smiselno potrjena tudi z odločitvijo Ustavnega sodišča RS U-I-258/07, Up-2482/06 z dne 15.5.2008, v kateri je bilo sicer obravnavano vprašanje seznanitve z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar pa je v njej zavzeto stališče uporabljivo tudi za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Ostale revizijske navedbe za sprejem odločitve niso pomembne, zato se Vrhovno sodišče do njih ni opredelilo (četrti odstavek 384. člena v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP).

Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso podani, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.