Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnici plačati odškodnino v znesku 2,950.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.3.2001 dalje do plačila. Pritožbi tožene stranke pa je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je odškodnino znižalo na 1,400.000 SIT. V ostalem je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z razlago, po kateri naj bi stroj, na katerem se je poškodovala tožnica, predstavljal nevarno stvar. Zatrjuje, da varnostni obroč na stroju, ki je preprečeval poškodbo roke, ni bil odstranjen. Do odstranitve je prišlo le izjemoma ob zamenjavi orodja ali ob izrecni zahtevi nadrejenega. Kolikor pa je varnostni obroč dejansko bil odstranjen, pa tožena stranka za nastalo škodo ni odgovorna zato, ker bi morala tožnica sama, ko je začela delati s strojem, preveriti njegovo varnost in obvestiti pristojno osebo tožene stranke o odstranitvi obroča. Tožnica torej pri opravljanju dela ni ravnala s potrebno pazljivostjo in je za nastalo škodo sama odgovorna. Sicer pa je priznana odškodnina pretirana. Zanemarljiv estetski defekt na tožničini desni roki, ki je pri ostalih ljudeh dokaj pogost, ne vzbuja posebne pozornosti. Tudi odškodnina zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjske aktivnosti je očitno previsoka in ne predstavlja pravične denarne odmene za ugotovljene škodne posledice.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Dejanske ugotovitve, sprejete v sodbah sodišč druge in prve stopnje, ne morejo biti predmet utemeljenega revizijskega izpodbijanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Te ugotovitve pa so take (stran 4 in 5 sodbe sodišča prve stopnje in stran 4 sodbe sodišča druge stopnje), da je bila poklonjena vera tožnici, da na stroju za kovičenje obutve, na katerem je delala, ni bilo zaščitnega obroča: kolikor bi namreč bil, do nesreče sploh ne bi moglo priti. Revizijskih navedb v tej smeri torej ni mogoče upoštevati. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah pa se ponuja utemeljeno sklepanje, da je tožnica opravljala delo na stroju, ki je predstavljal nevarno stvar. Stroj za kovičenje obutve brez ustreznega zaščitnega varnostnega obroča v obratovanju predstavlja za delavca, ki z njim upravlja, obratovanje s povečano nevarnostjo. To pa na načelni ravni odkazuje na uporabo določbe drugega odstavka 154. člena ZOR, po kateri se za škodo od stvari, iz katerih izvira večja škodna nevarnost, odgovarja ne glede na krivdo.

Revizijska trditvena podlaga pa v prej opisanem okviru pravno utemeljeno opozarja na morebitno krivdno (so)odgovornost tožnice same, ki je s strojem delala. Takšna pravna razlaga je sicer možna, vendar ob ustreznih dejanskih ugotovitvah. Sodišči druge in prve stopnje sta ugotavljali dejstva, ki bi mogla podpreti ali zavreči trditev o tožničini odgovornosti za nastalo škodo. Ugotovljena dejstva sta nato pravno pravilno ocenili in tožničino morebitno (so)odgovornost za nastalo škodo izključili. Revizijsko sodišče se s tako pravno razlago strinja. Priča I. G. je namreč povedal, da je s strani nadrejenih pri toženi stranki bila postavljena zahteva, naj se odstrani varnostna zapora, kadar je potrebno popraviti že gotovo obutev. Z zaščitno zaporo namreč takšne obutve ne bi bilo mogoče popraviti. V obravnavanem primeru je tožnica popravljala celo obutev, zaradi česar je utemeljena razlaga, po kateri "ni videti razloga, da bi morala tožnica na dejstvo, da na stroju ni bilo zaščitnega obroča, opozoriti nadrejene, še posebej glede na dejstvo, da je prihajala na delo v Kranj iz Majšperka" (citat iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje na njeni peti strani, ki jih je izpodbijana sodba v svojih razlogih povzela).

Izpodbijani sodbi tudi ni mogoče očitati zmotne uporabe materialnega prava pri odločitvi o višini odškodnine. Sodišče druge stopnje je odškodnino, kakor jo je odmerilo sodišče prve stopnje, utemeljeno prepolovilo. Travmatska amputacija konice kazalca na desni roki je tožnici povzročila približno dva meseca trajajoče bolečine, ki se v lažji obliki občasno še pojavljajo. Zamavčenje poškodovanega dela in kasnejše razgibavanje gotovo spada med nevšečnosti med zdravljenjem. Vendar pa je izpodbijana sodba na prvi stopnji dosojeno odškodnino iz tega naslova v znesku 1,200.000 SIT znižala na 500.000 SIT, zaradi česar tožena stranka brez navedbe ustreznih razlogov neutemeljeno zahteva še nadaljnje znižanje. To velja tudi za ostale odškodninske postavke. Duševne bolečine ob zmanjšanju življenjske aktivnosti utemeljujejo dosojeno satisfakcijo v znesku 600.000 SIT. Tožnica je delavka, krn kazalca desne roke pa ji zmanjšuje sposobnost oprijema in finega prijema, zaradi česar gre - po mnenju izvedenca - za 8% zmanjšanje življenjske aktivnosti. Krn kazalca desne roke sicer res ne pomeni posebne prizadetosti, ki bi ob pogledu zbujala odpor, vendar pa estetski defekt v nasprotju z revizijsko trditvijo ni zanemarljiv (ob vprašljivi razlagi, po kateri naj bi tak defekt bil dokaj pogost). Ne glede na problematičnost opisane revizijske trditve pa je podano tudi notranje protislovje revizijske trditvene podlage: estetski defekt zaradi krna kazalca desne roke revizija namreč sama priznava.

Pri odmeri višine odškodnine po posameznih odškodninskih postavkah in celotne odškodnine v znesku 1,400.000 SIT pa so v izpodbijani sodbi poleg individualnih značilnosti konkretnega primera prišla do izraza tudi primerjava s podobnimi primeri škod in odškodnin zanje v sodni praksi. Določbi 200. in 203. člena ZOR o odmeri pravične danarne odškodnine za nepremoženjsko škodo sta bili torej pravilno uporabljeni.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.