Jedro

Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da so navedbe tožeče stranke o obstoju nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, ostale na posplošeni ravni hipotetičnih možnosti. Tožeča stranke ne le, da ni izkazala konkretnega ravnanja tožene stranke v smeri odtujevanja ali obremenjevanja zatrjevanega skupnega premoženja pravdnih strank z namenom onemogočanja izterjave tožeči stranki, tega ni niti zatrjevala. Tudi glede obstoja potrebe odredbe, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, tožeča stranka ni navedla nobenih konkretnih ravnanj tožene stranke, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da iz njih izhaja vsaj verjetna bojazen, da tožeči stranki preti sila ali težko nadomestljiva škoda. Teoretična možnost, da bi toženec parcele prodal in njegovo zanikanje, da bi bile parcele kupljene tekom trajanja zakonske zveze (kar se zatrjuje v pritožbi), ni dovolj. Tožeča stranka mora izkazati dejansko pretečo nevarnost in potrebo, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Tudi če obstaja hipotetična možnost, da bi toženec parcele prodal, to ni dovolj. Izkazano mora biti konkretno ravnanje tožene stranke v smeri odtujevanja in obremenjevanja zatrjevanega skupnega premoženja ter onemogočanja izterjave. To pa v obravnavanem primeru ne le, da ni izkazano, niti zatrjevano ni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe.

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je toženec izključni lastnik nepremičnin, ki lahko s svojo lastnino prosto razpolaga. Ko bo parcele prodal, ne bo več objektivne nevarnosti, ampak bo nastopilo golo dejstvo. Toženec ni tako maloumen, da bi nameravano prodajo objavljal. Že dejstvo, da zanika, da bi bile parcele kupljene tekom trajanja zunajzakonske skupnosti, kaže na nevarnost razpolaganja. Če ne bi želel z nepremičninami razpolagati, bi se s tožnico dogovoril o lastništvu, tako pa noben dogovor z njim ni možen. Če bo parcele prodal, tožnica do lastništva parcel in do kupnine ne bo prišla. Toženec je sicer formalno prijavljen v K., dejansko pa prebiva v G. pri novi partnerici. Dopustiti je treba možnost, da bi kupnino od prodanih nepremičnin vložil v tretjo nepremičnino, ki bo formalno last nove partnerke, s čimer se bo izognil plačila kupnine tožnici. Če je sodišče ugotovilo, da je verjetnost tožničine terjatve izkazana, in če se bo tekom postopka izkazalo, da je najmanj polovica tožničina last, tožencu pa se bo za njegovo polovico prepovedalo razpolaganje, ne bo utrpel nobene škode. Utrpela pa bi jo tožnica, če bi nastala kakšna izredna okoliščina v sferi toženca. Sklicuje se na zadevo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1082/2013-I, v kateri je sodišče najprej predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, po nekaj mesecih preigravanja s predlogi pa je ugotovilo, da je predlog utemeljen, ampak da odredbe ni mogoče izdati, ker je bila tožencu solastna nepremičnina podarjena toženčevi hčerki. Potrebna je bila nova tožba za ugotovitev ničnosti darilne pogodbe. Predlaga vpogled spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1082/2013-I in P 960/2019-I ter listine v zadevah II N 474/2018 in sklep IV Cp 688/2019. 3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določilu 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (objektivni pogoji). Za verjetno pa mora upnik izkazati tudi obstoj ene izmed naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile in nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe ne bo utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (subjektivni pogoj). Za izdajo začasne odredbe morata biti po citiranem določilu izpolnjena oba pogoja, subjektivni in objektivni. Po določilu tretjega odstavka 272. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 270. člena ZIZ pa upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

6. V obravnavanem primeru je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je uspelo tožeči stranki v tej fazi postopka v zadostni meri verjetno izkazati obstoj terjatve, vendar je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, saj tožeči stranki ni uspelo izkazati nevarnosti iz prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, težko nadomestljive oziroma nenadomestljive škode iz druge alineje drugega odstavka 272. člena, niti, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (tretja alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ).

7. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da so navedbe tožeče stranke o obstoju nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, ostale na posplošeni ravni hipotetičnih možnosti. Tožeča stranke ne le, da ni izkazala konkretnega ravnanja tožene stranke v smeri odtujevanja ali obremenjevanja zatrjevanega skupnega premoženja pravdnih strank z namenom onemogočanja izterjave tožeči stranki, tega ni niti zatrjevala. Tudi glede obstoja potrebe odredbe, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, tožeča stranka ni navedla nobenih konkretnih ravnanj tožene stranke, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da iz njih izhaja vsaj verjetna bojazen, da tožeči stranki preti sila ali težko nadomestljiva škoda. Teoretična možnost, da bi toženec parcele prodal in njegovo zanikanje, da bi bile parcele kupljene tekom trajanja zakonske zveze (kar se zatrjuje v pritožbi), ni dovolj. Tožeča stranka mora izkazati dejansko pretečo nevarnost in potrebo, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Tudi če obstaja hipotetična možnost, da bi toženec parcele prodal, to ni dovolj. Izkazano mora biti konkretno ravnanje tožene stranke v smeri odtujevanja in obremenjevanja zatrjevanega skupnega premoženja ter onemogočanja izterjave. To pa v obravnavanem primeru ne le, da ni izkazano, niti zatrjevano ni.

8. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo tudi, da tožeči stranki ni uspelo verjetno izkazati niti nastanka hujših neugodnih posledic dolžniku od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni podala trditev, zakaj tožena stranka s predlagano prepovedjo ne bi utrpela nobene škode. V pritožbi se tožnica sklicuje na zadevi, ki sta se vodili pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, ko naj bi sodišče najprej predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, kasneje pa naj bi ugotovilo, da je predlog utemeljen, a naj začasne odredbe ne bi bilo mogoče (več) izdati1. Ponujeni primer sicer ni uporaben v obravnavani zadevi, klučno pa je, da tožeči stranki še vedno ni uspelo navesti odločilnih dejstev, ki bi omogočila tehtanje možne škode tožeče in tožene stranke. Zato je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da na podlagi posplošenih navedb tožeče stranke tehtanje ni omogočeno, navedena predpostavka pa ni verjetno izkazana.

9. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

1 Nepremičnina naj bi bila podarjena toženčevi hčerki.