Jedro

Prošnja za mednarodno zaščito se kot očitno neutemeljena lahko zavrne v pospešenem postopku le, če je že na prvi pogled jasno, da v konkretnem primeru ne more iti za preganjanje.

Ko prosilec svojo prošnjo opira na trditve, s katerimi utemeljuje status zatečenega begunca, okoliščine, zakaj je zapustil izvorno državo, za presojo izpolnjenosti pogojev za priznanje statusa begunca niso pomembne. Pri priznanju statusa zatečenega begunca gre namreč prav za to, da utemeljen strah pred preganjanjem oziroma utemeljena nevarnost, da prosilec utrpi resno škodo, temeljita bodisi na novih okoliščinah, ki so nastale po zapustitvi izvorne države, bodisi po pomembni zaostritvi že obstoječega stanja v izvorni državi, do katerega je prišlo v času, ko je bil prosilec že v tujini. V primeru uveljavljanja statusa zatečenega begunca zato zgolj razlogi, iz katerih je prosilec zapustil izvorno državo, ne morejo biti podlaga za zavrnitev prošnje.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-211/2013/5 (1312-02) z dne 30. 10. 2013 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno ob sklicevanju na 3. in 6. točko 55. člena ZMZ.

V obrazložitvi povzema navedbe tožnika v prošnji za mednarodno zaščito, ki jo je na predpisanem obrazcu vložil dne 20. 9. 2013. Tedaj je izpovedal, da je izvorno državo Republiko Kongo zapustil, ko je odšel na študij v državo Ž., kjer je ostal dve leti in pol, nato pa je preko države Z. z letalom prispel v Ljubljano s ponarejenim francoskim potnim listom in letalsko vozovnico do Francije, s postankom v Ljubljani. Ob kontroli potnih listov so policisti ugotovili, da ima ponarejen potni list in so ga aretirali. Pojasnil je, da svojega potnega lista ni obdržal, ker mu je tako svetoval moški, ki mu je uredil ponarejeni potni list, češ da ga bodo zagotovo aretirali, če bo potoval z obema potnima listoma. Ker je bil njegov cilj priti v državo, v kateri velja vladavina prava in tam zaprositi za azil, je za azil zaprosil v Sloveniji, čeprav je bila sprva njegova ciljna država Francija. Glede razlogov, zaradi katerih naproša za mednarodno zaščito, je pojasnil, da je dne 4. 3. 2012 v eksploziji, v kateri je bilo veliko smrtnih žrtev, v mestu U., izgubil oba starša, ki naj bi se tam udeležila neke poroke. Obstajajo pa govorice, da naj bi šlo za protivladni državni udar, saj je bilo po tem dogodku aretiranih več ljudi zaradi suma, da so pripravljali državni udar pod vodstvom polkovnika po imenu A.A. Na seznamu za aretacijo je bilo tudi ime tožnikovega očeta, ki pa je v tej eksploziji umrl. Zaradi očetovega sodelovanja z imenovanim polkovnikom se tožnik iz strahu, da bi aretirali tudi njega in ga mučili, ni nikoli več vrnil v Kongo, ker je po navedenem dogodku grožnje prejemala tudi njegova družina. Tožnik je še navedel, da mu ni znano, kaj se trenutno dogaja z njegovo družino, ker z njimi nima več stikov. Pred navedenim dogodkom je njegova družina uživala blaginjo in ni imela ekonomskih težav; oče je pogosto potoval po vsej državi, mama pa je bila gospodinja. Tožnik v Republiki Kongo ni bil preganjan zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini in podobno, prav tako ni imela težav v smislu preganjanja ali ogroženosti njegova družina. Po tem, ko se je zgodil opisani dogodek, pa tožnik meni, da on tudi v kakšnem drugem delu države ne bi mogel več živeti tako, da bi se izognil grožnjam, ker se pred vladnim osebjem ne bi mogel nikjer skriti in bi ga našli kjerkoli v državi. Za smrt svojih staršev je tožnik izvedel od svoje tete, ki sedaj skrbi tudi za njegovi mlajši sestri, še v času, ko sta še imela stike in prav ona ga je tudi opozorila, naj se zaradi ogroženosti ne vrača v Kongo. Tožnik meni, da so tudi njegova teta in sestri ogrožene, vendar ne ve, kje se trenutno nahajajo.

V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema navedbe tožnika na osebnem razgovoru dne 15. 10. 2013. Tedaj je izpovedal, da se je med bivanjem v Ž. včlanil v politično stranko, ki se zavzema za človekove pravice prebivalcev Konga, Parti de la population Congolese (PPC), vendar mu ni znano, kako se stranka financira, saj članarine tožnik ne plačuje. Tožnik je zgolj izpolnil pristopnico in se udeleževal sestankov. Gre za novo skupino, v katero ni včlanjen nihče drug od njegovih družinskih članov. Na posebno vprašanje o aktualnih političnih in siceršnjih razmerah v Kongu je izpovedal, da njegova stranka, ki se sicer zavzema za varstvo človekovih pravic, nasprotuje trenutni vladni politiki, ki ne spoštuje človekovih pravic. Četudi je njegova država neodvisna, državljani ne uživajo svobode izražanja. Zaradi upiranja vladi bo zagotovo imel probleme v domovini, saj je bil v Kongu že aretiran predstavnik njegove stranke, ki se je želel udeležiti zborovanja stranke v Južni Afriki. Glede svojih razlogov za odhod iz izvorne države je izpovedal, da je iz Konga odšel v Ž., da bi tam študiral, vendar je bil v Ž. žrtev rasističnega napada, ki mu je pustil trajne posledice, tako da zaradi poškodb ne more premikati palcev obeh rok, poleg tega pa desne roke ne more več stisniti v pest. Zato tožnik v Ž. tudi ni več mogel ostati, saj mu tam ne bi mogli zagotoviti zaščite, ker gre za državo, ki ne spoštuje človekovih pravic in ker je tam vseprisoten rasizem. Zato v Ž. za zaščito ni zaprosil, saj je policija tam vedela za vsa dejstva napada nanj, vendar krivcev niso nikoli dobili. Če bi mu bila odobrena mednarodna zaščita v Sloveniji, si tožnik želi zaključiti študij, kar čuti kot svojo dolžnost do želje pokojnega očeta, ker ni zaključil študija informatike Ž. Navedel je še, da bi se v Kongo vrnil, če bi bile tam razmere stabilne in če bi vedel, da tam ni nevarnosti in da ga ne bi aretirali, če bi se vrnil. Na vprašanje, zakaj je šele po več kot letu dni od eksplozije zapustil Ž. in nameraval v Franciji zaprositi za mednarodno zaščito, pa je pojasnil, da to prej ni bilo mogoče zaradi pomanjkanja finančnih sredstev in ker je šele po opozorilu tete, naj se ne vrača domov, in po prejemu denarja, srečal gospoda B.B., ki mu je pomagal pri urejanju dokumentov in vozovnic. Tožnik je na osebnem razgovoru predložil poročila o opisanem dogodku, to je o opisani eksploziji, ki se je res dogodila in je v njej umrlo več sto ljudi. V tej zvezi tožena stranka ugotavlja, da ni dokazil o obstoju seznamov domnevnih storilcev. Sploh pa, po oceni tožene stranke, tožnik ni uveljavljal preganjanja po določilih Ženevske konvencije, ker po njenem mnenju dejanj, ki jih je opisal tožnik, ni mogoče šteti za dejanja, ki ustrezajo vsebini pravnega standarda preganjanja in jih ni mogoče šteti za kršenje osnovnih človekovih pravic, ki bi bilo ponavljajoče, resno in hudo do te mere, da bi ga bilo mogoče šteti za preganjanje. Nadalje meni, da tožnikov subjektivni strah na objektivne okoliščine ni izkazan s konkretnimi in neposrednimi grožnjami ter da tožnik tudi ni utemeljil in z ničemer dokazal, kakšnim grožnjam bi bil izpostavljen, kdaj in kako pogosto, prav tako ni z ničemer izkazal strahu, niti ni navedel nobene konkretne okoliščine, oziroma podrobnosti, ki bi kazale na njegovo ogroženost, kajti za preganjanje se štejejo dejanja, ki so dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev temeljnih človekovih pravic, zlasti pravic, od katerih odstopanja niso mogoča, oziroma morajo predstavljati akumulacijo različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki je dovolj huda, da vpliva na posameznika na podoben način.

Tožena stranka zaključuje, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje in da tožnik ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, ki jih določata 26. in 28. člen ZMZ, kot tudi, da tožnik navaja le dejstva, ki so nepomembna oziroma zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, zato meni, da so podani razlogi za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene na podlagi 3. in 6. točke 55. člena ZMZ, ker tožnik v postopku ni izkazal obstoja razlogov za priznanje mednarodne zaščite in ker v Republiki Kongo, kar je splošno znano, ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada, saj bi v nasprotnem primeru mediji o takšni situaciji nedvomno množično poročali. Tožnik pa ni navedel, da bi bil v Republiki Kongo kdaj preganjan zaradi svoje rase, vere ali narodnosti, temveč zgolj to, da je član politične skupine, ki se zavzema za pravice prebivalcev Konga, a ni bil zaradi tega ogrožen niti preganjan. Glede na vse navedeno tožena stranka ugotavlja, da je na podlagi dogodkov, ki jih je tožnik navedel kot razlog za zapustitev izvorne države in zaradi katerih v Republiki Sloveniji prosi za mednarodno zaščito, razvidno, da mu v Republiki Kongo ne grozi preganjanje v smislu 26. člena ZMZ, varnostna situacija v njegovi izvorni državi pa ni takšna, da bi vzpostavljala utemeljen razlog, da bi bila vsaka v to državo vrnjena oseba, soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ, kar je toženi stranki znano v zvezi z njenim delovnim področjem in odločanjem o prošnjah drugih prosilcev iz iste izvorne države, pa tudi v zvezi s spremljanjem sodne prakse s področja mednarodne zaščite nekaterih drugih držav EU.

Tožnik v tožbi kot napačno označuje razlago 55. člena ZMZ, kakršno je podala tožena stranka v izpodbijani odločbi na str. 5, saj nasprotno meni gre za pravilno tolmačenje zakona, kakršno se je uveljavilo v sodni praksi na podlagi stališča Ustavnega sodišča RS v odločbi št. Up-96/09-22 z dne 9. 7. 2009, kot tudi v odločbi št. Up-1187/06-15 z dne 19. 10. 2006 (8. točka obrazložitve) in Up-2214/06-17 z dne 20. 9. 2007 (7. točka obrazložitve) ter izpostavljenih sodb Upravnega in Vrhovnega sodišča, da je prošnja očitno neutemeljena le v primeru, da je že na prvi pogled jasno, da v konkretnem primeru ne more iti za preganjanje ter da organ samo izjemoma lahko odloča v pospešenem postopku; zakonski pogoj za odločanje v pospešenem postopku je izpolnjen le tedaj, ko prosilec za azil zatrjuje take okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja. Pri tem pa ne gre za avtomatično odločitev, čim se ugotovi obstoj enega izmed alternativno določenih razlogov iz 1. odstavka 55. člena ZMZ, kar zmotno zatrjuje tožena stranka. Dodatno izpostavlja stališče Upravnega in Vrhovnega sodišča RS v številnih citiranih sodbah, da je po določilih ZMZ treba upoštevati, da pristojni organ lahko v pospešenem postopku prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, ne pa, da jo mora zavrniti, čim je izpolnjen katerikoli pogoj iz 55. člena ZMZ neodvisno od tega, ali prosilcu v izvorni državi grozi preganjanje in/ali resna škoda, ter da je potrebno določbe pospešenega postopek razlagati restriktivno, kar izhaja tudi iz stališča Ustavnega sodišča v odločbi št. Up-1187/06 z dne 19. 10. 2006 (8. točka obrazložitve). Pristojni organ mora, kot izhaja iz stališča Ustavnega sodišča RS v odločbi št. Up-1525/06-03 z dne 21. 6. 2007 (7. točka obrazložitve), tudi v pospešenem postopku že zaradi narave azilnega postopka in morebitnih posledic za prosilca v primeru zavrnitve prošnje popolnoma ugotoviti dejansko stanje, kar kaže na nujnost dovolj strogega dokaznega testa, kot tudi, da je treba v pospešenem postopku v dvomu odločiti v korist prosilca za azil. Slednje izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up 1525/06 z dne 21. 6. 2007 (7. točka obrazložitve). V zvezi s 3. točko 1. odstavka 55. člena tožnik izpostavlja stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi št. Up 96/09 (12. točka obrazložitve), da je zakonski kriterij „če je iz prošnje prosilca očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje“ izpolnjen samo takrat, ko prosilec za azil zatrjuje take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja. Navedeno pa ne velja v primeru tožnika, ki izrecno opozarja na že prejete grožnje njegovi družini, ki je zato že zapustila svoj dom in posvarila tudi tožnika, naj se ne vrača v izvorno državo, ker bi ga tam čakala aretacija in mučenje. Za tožnika je povsem jasno, da zatrjuje taka dejanja preganjanja, ki so dovolj resne narave, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, saj zatrjuje, da bi bil v matični državi izpostavljen dejanjem fizičnega in psihičnega nasilja s strani vladnih organov v smislu 1. in 2. odstavka 26. člena ZMZ, četudi ni bil tožnik tisti, ki bi sodeloval pri eksploziji oziroma vojaškem udaru in nima veliko konkretnih podatkov o tem, kakšne vrste sodelovanje je potekalo med njegovim očetom in omenjenim polkovnikom A.A. Zato meni, da ima utemeljen strah pred preganjanjem, za kar pa ni pomembno, ali ima dejansko rasne, verske, nacionalne, družbene ali politične lastnosti, ki se preganjajo, če mu takšne značilnosti pripisujejo subjekti iz 24. člena ZMZ, to so organi pregona in sorodniki žrtev eksplozije. Iz tega razloga označuje kot nepopolno ugotovitev tožene stranke, da tožnik ni navedel, da bi bil preganjan zaradi svoje rase, narodnosti, vere, politične pripadnosti ali pripadnosti določeni družbeni skupini, saj je bistveno, da je njegova družina preganjana, oziroma, da prejema grožnje zaradi očeta in da se jim pripisuje (so)odgovornost oziroma vpletenost v omenjenem dogodku. Meni tudi, da tožena stranka ni ustrezno upoštevala njegove izjave o članstvu v politični stranki PPC zgolj zato, ker se v času svoje včlanitve v to politično stranko tožnik ni nahajal v Kongu. Vendar izpostavlja, da je tožnik izpovedal tudi o tem, da so pripadniki te stranke v Kongu že bili preganjani, kar potrjuje v nadaljevanju citirani članek Amnesty International – Annual Report 2013 – Congo, objavljen na spletni strani www.amnesty.org

. Tožnik poudarja, da so zatrjevani dogodki lahko osnova za mednarodno zaščito, vendar pa je predmet rednega postopka ocenjevanje, ali je tožnik uspel te dogodke in dejanja dokazati.

Kar se tiče odločitve v zvezi s 6. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ, po mnenju tožnika le-ta v izpodbijani odločbi ni niti obrazložena, razen morebiti z navedbo, da za toženo stranko niso sprejemljive tožnikove navedbe, da v Ž., kjer je živel in študiral, ne bi mogel zaprositi za mednarodno zaščito, ker je to država, ki ne spoštuje človekovih pravic in ker je tam rasizem (2. odstavek na strani 6). Vendar v tožbi opozarja na izostanek obrazložitve razlogov tožene stranke, zakaj meni, da so te navedbe zanjo nesprejemljive, medtem ko nasprotno že bežen pregled novic v povezavi s stanjem v Ž. kaže drugačno sliko, kakršna med drugim izhaja iz članka … ter poročila … . Glede na vse navedeno se po mnenju tožnika izkaže za napačen očitek tožene stranke, da tožnik ni zaprosil za azil v Ž. Vendar pa v izpodbijani odločbi ni druge obrazložitve, iz katere bi bilo razvidno, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito z edinim namenom, oziroma, samo zato, da ne bi bil odstranjen iz Slovenije. Prav tako ostaja neobrazložena tudi odločitev v zvezi z vprašanjem zavrnitve subsidiarne oblike zaščite, češ da zgolj s pavšalnim sklicevanjem na to, da je splošno znano, kakšno je stanje v Kongu, tožena stranka ni izpolnila svoje dolžnosti obrazložitve njene odločitve, saj je ni oprla na nobeno poročilo v zvezi s tem, niti ne na dejstva, ki so toženi stranki znana iz drugih podobnih primerov in tudi ne iz sodne prakse. Sodišču tožnik predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) sodišču predložila predmetni upravni spis in hkrati vložila odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

Tožba je utemeljena.

Predmet spora v obravnavanem primeru je uvodoma navedena odločba, s katero je tožena stranka ob sklicevanju na 3. in 6. točko 55. člena ZMZ v povezavi s 3. alinejo 52. člena in 54. členom ZMZ v pospešenem postopku zavrnila tožnikovo prošnjo kot očitno neutemeljeno.

Z določili 1. do 15. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ je zakonodajalec taksativno določil razloge, zaradi katerih pristojni organ lahko v pospešenem postopku obravnava prošnjo za mednarodno zaščito in jo zavrne kot očitno neutemeljeno. Tako lahko prošnjo kot očitno neutemeljeno pristojni organ zavrne na podlagi 3. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ, oziroma to lahko stori na podlagi 6. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, če je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države.

Iz citiranega besedila 3. in 6. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ tako izhaja, da je zakonodajalec podelil toženi stranki kot pristojnemu upravnemu organu za odločanje v azilnih zadevah diskrecijsko pooblastilo za odločanje o prošnjah za mednarodno zaščito v tem smislu, da se v posamičnih zadevah glede na individualne konkretne okoliščine lahko odloči, ali bo svojo odločitev o prošnji za mednarodno zaščito sprejela v rednem ugotovitvenem postopku po določilih 1. in 2. alineje 52. člena v povezavi s 53. členom ZMZ ali pa v pospešenem postopku po določilih 1. do 15. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ in ob upoštevanju 2. odstavka 55. člena ZMZ, po katerem se prošnja za mednarodno zaščito ne more zavrniti v pospešenem postopku zgolj na podlagi 5. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ (če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost). Navedeno pomeni, da je zakonodajalec pospešeni postopek iz razlogov po določilih 1. do 15. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ predvidel kot izjemo od siceršnjega odločanja v rednem ugotovitvenem postopku na podlagi 1. in 2. alineje 52. člena v povezavi s 53. členom ZMZ, na podlagi katerih lahko v vsebinskem pogledu pristojni organ prošnji bodisi ugodi in prosilcu prizna status begunca ali subsidiarno zaščito, bodisi prošnjo zavrne, medtem ko pri odločanju v pospešenem postopku lahko pristojni organ prošnjo le zavrne, če ugotovi, da je podan kateri izmed razlogov po določilih 1. do 15. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ in seveda hkrati le ob polnem spoštovanju splošnega pravnega načela nevračanja (non-refoulement).

Sodišče se glede na navedeno razlago določil 1. do 15. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ strinja s tožnikom, da gre za očitno neutemeljeno prošnjo, ki se kot taka lahko zavrne v pospešenem postopku zgolj v primeru, če je že na prvi pogled jasno, da v konkretnem primeru ne more iti za preganjanje. Temu stališču v prid kaže nenazadnje tudi stališče Ustavnega sodišča RS, ki je izraženo v izpostavljenih odločbah št. Up-1187/06-15 z dne 19. 10. 2006 in Up-2214/06-17 z dne 20. 9. 2007 in nato še večkrat ponovljeno tudi v drugih odločbah, po katerem je zakonski pogoj za odločanje v pospešenem postopku izpolnjen samo takrat, ko prosilec za azil zatrjuje take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja.

Da pa za tak primer ne gre v obravnavani sporni zadevi, se sodišče prav tako strinja s tožnikom, ki v tožbi ponovno navaja zatrjevana dejanja preganjanja, ki jih je uveljavljal že ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru, in sicer, da njegov strah pred vračanjem v matično državo temelji na navedbah, da je njegov oče sodeloval s polkovnikom A.A., ki naj bi bil na čelu državnega udara, v okviru katerega se je zgodila velika eksplozija s stotinami žrtev, očetovo ime pa je na seznamu tridesetih krivcev za eksplozijo, zato je tudi njegova družina prejemala grožnje tako s strani policije, ki je prišla na njihov dom, kot tudi s strani sorodnikov številnih žrtev eksplozije, v kateri pa sta umrla tudi tožnikova starša, tako da je skrb za njuno družino prevzela teta, ki ga je izrecno posvarila, naj se ne vrača v izvorno državo, da ga ne bi aretirali, stike z njo in sestrama pa je izgubil po tem, ko so zapustile dom zaradi nevarnosti, tožnik pa se v matični državi ne bi mogel nikjer skriti, ker ga iščejo oblasti.

Čeprav je tožnikove navedbe (ki so povzete pod točko 13 te sodbe) povzela tudi tožena stranka v svoji obrazložitvi (na str. 2., 3. in 4 izpodbijane odločbe), vendar se do njih ni (izrecno) opredelila v tem smislu, ali jih je mogoče šteti kot relevantne z vidika pripisanega političnega prepričanja oziroma politične opredelitve tožnika, in če ne, iz katerih razlogov. Zato je tožena stranka svojo odločitev, po presoji sodišča preuranjeno, oprla na stališče, da je tožnik v svojih izjavah navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite v smislu 2. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, na katero pa se tožena stranka niti ni izrecno sklicevala pri svoji odločitvi v izpodbijani odločbi, ki jo utemeljuje le na 3. in 6. točki 1. odstavka 55. člena ZMZ, v dejanskem pogledu pa na oceni, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje in da ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, ki jih določata 26. in 28. člena ZMZ, ker dejanj, ki jih je opisal tožnik, po oceni tožene stranke ni mogoče šteti za dejanja, ki ustrezajo vsebini pravnega standarda preganjanja in jih ni mogoče šteti za kršenje osnovnih človekovih pravic, ki bi bilo ponavljajoče do te mere, da bi ga bilo mogoče šteti za preganjanje, njegov subjektivni strah na objektivne okoliščine pa ni izkazan s konkretnimi in neposrednimi grožnjami.

Takšni zaključki tožene stranke pa so po oceni sodišča (vsaj) preuranjeni. Še zlasti to velja, ker se pri tem tožena stranka ni opredelila niti do navedb tožnika, kot so povzete pod točko 13. te sodbe, s katerimi (smiselno) uveljavlja status zatečenega begunca po določilih 69. člena ZMZ zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi (tudi pripisanega) političnega prepričanja v novonastalem položaju v izvorni državi, to je na podlagi okoliščin, ki so nastale po njegovem odhodu iz izvorne države. Njena ugotovitev, da tožnik ni uveljavljal razlogov iz Ženevske konvencije, in sicer preganjanja zaradi pripadnosti določeni rasi, etnični skupini, veroizpovedi, narodnostne pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, pa je po mnenju sodišča protispisna, oziroma nepopolna, kot uveljavlja tožnik v tožbi. Po presoji sodišča je utemeljen tožbeni ugovor, da tožena stranka med razlogi za priznanje mednarodne zaščite ni upoštevala kot ključne tožnikove izjave o članstvu v politični stranki PPC, četudi zaradi tega članstva tožnik (še) ni bil preganjan, to pa le zato, ker se v času včlanitve v politično stranko PPC ni nahajal v Republiki Kongo, saj o tem, da so pripadniki te politične stranke preganjani govori tudi poročilo Amnesty International – Annual Repurt 2013 – Congo, ki ga deloma citira tožnik v tožbi, kar nakazuje relevantnost teh podatkov v smislu ogroženosti tožnika v zvezi s priznanjem statusa zatečenega begunca (sur place). Pač pa se je pri svoji odločitvi tožena stranka omejila zgolj na stališče, da je tožnik navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite ter da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje, prav tako pa ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, ki jih določata 26. in 28. člen ZMZ. Za oceno preganjanja oziroma utemeljenega strahu pred preganjanjem v smislu določil Ženevske konvencije namreč ni relevantno zgolj preganjanje, ki se je že zgodilo v preteklosti oziroma pred odhodom iz izvorne države, ampak je predvsem pomembno, (ali in) kaj prosilcu grozi ob morebitni vrnitvi v matično državo. V tej zvezi sodišče posebej opozarja na stališče, ki ga je v primerljivi zadevi zavzelo Ustavno sodišče v odločbi št. Up-1067/11-16 z dne 19. 1. 2012, v kateri med drugim navaja, „da v primeru, ko prosilec svojo prošnjo opira na trditve, s katerimi utemeljuje status zatečenega begunca (po 1. odstavku 69. člena ZMZ), okoliščine, zakaj je prosilec zapustil izvorno državo, za presojo izpolnjenosti pogojev za priznanje statusa begunca niso pomembne. Pri priznanju statusa zatečenega begunca gre namreč prav za to, da utemeljen strah pred preganjanjem oziroma utemeljena nevarnost, da prosilec utrpi resno škodo, temeljita bodisi na novih okoliščinah, ki so nastale po zapustitvi izvorne države, bodisi po pomembni zaostritvi že obstoječega stanja v izvorni državi, do katerega je prišlo v času, ko je bil prosilec že v tujini. V primeru uveljavljanja statusa zatečenega begunca zato zgolj razlogi, iz katerih je prosilec zapustil izvorno državo, ne morejo biti podlaga za zavrnitev prošnje.“ V obravnavani zadevi so zato po presoji sodišča navedbe pritožnika o uveljavljanju statusa zatečenega begunca bistvene za odločitev.

Čeprav so v konkretnem primeru ostala s strani tožene stranke prezrta, so za vsebinsko obravnavanje in meritorno odločitev o tožnikovi prošnji relevantna določila 1. in 2. odstavka 69. člena ZMZ v povezavi z 2. in 3. odstavkom 2. člena ZMZ. Pri tem gre po mnenju sodišča za vprašanje (nepravilne) uporabe materialnega prava v smislu 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1, kar je posledično vplivalo na nepopolno zbrano procesno gradivo. Le-to je po presoji sodišča pomanjkljivo, ker ne vključuje niti splošnih informacij v smislu 8. alineje 23. člena ZMZ, zlasti o stanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, družbenopolitični situaciji in sprejeti zakonodaji, saj med listinami predloženega upravnega spisa ni nikakršnih splošnih informacij o izvorni državi tožnika (s slovenskimi prevodi), zato ni mogoče izključiti, da se je tožena stranka v tem pogledu oprla na splošno znana dejstva, ki jih ne bi bilo treba dokazovati (2. odstavek 165. člena ZUP). Vendar pa je zakonodajalec z določili 1. in 2. odstavka 22. člena ZMZ naložil toženi stranki posebno skrbnost pri zbiranju procesnega gradiva, ki pa v konkretnem primeru kljub temu ni vsebovalo niti specifičnih informacij o izvorni državi v smislu 9. alineje 23. člena ZMZ, ki bi vključevale način izvajanja zakonov in drugih predpisov izvorne države niti kakršnihkoli drugih relevantnih in aktualnih informacij o stanju v tožnikovi izvorni državi.

Glede na navedeno je sodišče ob presoji zakonitosti izpodbijane odločbe v skladu s 1. odstavkom 2. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 v povezavi s 1. in 2. odstavkom 69. člena ZMZ. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na nejavni seji senata, ker je že na podlagi 1. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1 ugotovilo, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti, saj se dejanskega stanja, ki je relevantno v konkretnem primeru, ne da v celoti ugotoviti zgolj na podlagi dejstev in okoliščin, ki jih je navedla tožeča stranka v prošnji za mednarodno zaščito, zato niso bili izpolnjeni pogoji za odločanje tožene stranke o prošnji v pospešenem postopku brez informacij o izvorni državi. Zadeva se s tem vrne v stanje, v katerem je bila pred izdajo uvodoma navedene odločbe (3. odstavek 64. člena ZUS-1).