Jedro

Sodišče mora v pravdi, pri ugotavljanju, čigava je nepremičnina, upoštevati pravnomočno odločitev v postopku za določitev meje, saj potek meje predstavlja predhodno vprašanje, pri mejnih sporih pa gre v bistvu za spore o lastninski pravici.

Ker toženec, razen omenjenega obračuna in računa, drugih dokazov, ki bi potrjevali njegovo trditev, da je vrednost posekanega lesa nižja, ni predložil, razlogov za postavitev izvedenca v tem pogledu ni bilo.

Pritožbene navedbe tožnikov, da sečnje sama še ne bi opravila in bi zato kasneje, če bi se za posek odločila, dosegla višjo ceno, nimajo nobene zveze s stroški, ki s posekom nastajajo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnika s tožbo od toženca zahtevata plačilo škode, ki jima je nastala s tem, ker je toženec v njunem gozdu posekal več smrek in bukev ter posekanega lesa kasneje ni vrnil. Škodo, ki jima je s tem nastala, ocenjujeta na 5.000 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevku delno ugodilo in tožencu naložilo, da tožnikoma plača 2.918,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe (to je od 15. 12. 2017) dalje do plačila (točka I izreka). Višji tožbeni zahtevek (to je zahtevek za plačilo 2.081,80 EUR s pripadki) je zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka III izreka).

3. Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki.

4. Tožnika izpodbijata odločitev v II. in III. točki izreka.

Uvodoma navajata, da zaključka, da je bila skupna vrednost posekanega lesa 3.904,20 EUR ne izpodbijata, nasprotujeta pa odločitvi, da je od tega zneska treba odbiti stroške v višini 986 EUR. Sodišču očitata, da je spregledalo njune navedbe na tretji strani 2. pripravljalne vloge z dne 17. 12. 2020, ki jih povzemata. Opozarjata tudi na predlagan dokaz z zaslišanjem A. A., ki ga sodišče ni izvedlo in je s tem kršilo določbe pravdnega postopka. Tožnika bi imela kvečjemu stroške za gorivo, kar je zanemarljivo, saj ti stroški ne bi presegli 20 EUR. Sodišče je sledilo navedbam toženca, čeprav tudi on sam teh stroškov ni imel. Ne glede na to pa je izračun sodišča tudi sicer napačen. Tožnika v tistem času nista imela namena sekati in sta že zato oškodovana, saj bi lahko čez nekaj let, v kolikor bi se za posek odločila, za les dosegla bistveno višjo kupnino, saj bi debelina lesa z leti narasla. Tudi če bi soglašala, da izgubljen dobiček ne more biti enak prodajni ceni, je dejstvo, da je dokazno breme glede nastanka stroškov na strani toženca. Tožnika sta pojasnila, da bi posek in spravilo opravil prvi tožnik sam ob brezplačni pomoči sorodnika. Taka trditev je ostala neprerekana.

Nepravilna je posledično tudi odločitev o stroških (višji uspeh, spor o temelju in višini). Priglašata pritožbene stroške.

5. Toženec se pritožuje zoper odločitev v I. in III. točki izreka sodbe.

Navaja, da bi moralo sodišče, ne glede na pravnomočni zaključek postopka N 000/2015, o vprašanju lastništva spornega prostora samo odločiti. Sklep nepravdnega sodišča sodišča v tem postopku ne zavezuje, saj v njem ni šlo za lastninski spor. V tem delu je zato sodba brez razlogov, tožencu pa je bilo poseženo tudi v njegovo pravico do izjave (8. in 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče se na sodbo II Ips 596/2005 neustrezno sklicuje. Najmanj do 7. 6. 2017, ko je postal sklep o ureditvi meje pravnomočen, ni mogoče govoriti o gozdu tožnikov. Gozd je bil toženčev. To izkazujejo tudi dokumenti (zavrženje kazenske ovadbe, dokumenti na toženčevo ime). Meje si ni izmislil, upošteval je katastrsko mejo.

Toženec je bil ob poseku dobroveren. Nedobrovernost tudi ne pomeni protipravnosti. Tudi če se v pravdi ugotovi, da sta bila tožnika že leta 2015 lastnika, to do 7. 6. 2017 ni bilo dokazano. Tudi sečnja brez odobritve logarja ni protipravnost, ki bi bila v vzročni zvezi z odgovornostjo med pravdnima strankama. Opozarja na odločbo VSL I Cp 1544/2018, v kateri je bilo zavzeto stališče, da tožencu v trenutku, ko izve, da je meja sporna, ni mogoče očitati niti dobrovernosti, kaj šele protipravnosti. Zgolj to, da se je toženec zavedal, da obstaja možnost, da zemljišče ni njegovo, še ne pomeni protipravnosti.

V zvezi s škodo in njeno višino navaja, da so bile trditve tožnikov o izgubljenem dobičku pomanjkljive. Sam je sodišču predložil konkreten račun in potrdilo, za koliko je vnovčil tri posekane iglavce. Navedel je, da je prejel 56,72 EUR/m3, upoštevaje stroške pa 000,72 EUR/m3. Te vrednosti tožnika nista konkretno prerekala. Predložila sta le cenik in ponudbo iz leta 2020, ne da bi navedla, da bi sama les prodala po taki ceni. Navedla sta celo, da sama sploh ne bi še nič sekala. Znesek za 10 m3 lesa je ostal neprerekan in je sodišče prekoračilo dejstva, ki so nesporna oziroma je dopolnilo trditveno podlago strank. Vse kar je sodišče prisodilo nad 10 m3, je prisodilo brez zadostnih dokazov. V nadaljevanju predstavi svojo dokazno oceno. Tudi ne drži, da toženec debeline dreves ni prerekal. To je storil v vlogi 26. 1. 2021. Pri ugotavljanju izgubljenega dobička ni mogoče upoštevati vrednosti lesa v decembru 2020, zamudne obresti pa prisoditi od 15. 12. 2017 dalje. Opozarja še na to, da tožnika nista navedla, kdaj naj bi jima škoda v obliki izgubljenega dobička nastala, saj se vse trditve do vloge z dne 17. 12. 2020 nanašajo na navadno škodo. Gre za kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nesklepčen je zaključek, da naj bi leta 2017 tožnika les prodala po cenah iz leta 2020. O višini zahtevka bi moralo sodišče odločiti z izvedencem ali pa upoštevati nesporno vrednost 56,12 EUR/m3. Odločitev o zakonskih zamudnih obrestih je neobrazložena in gre za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ker je sodišče zavrnilo dokaz z zaslišanjem priče B. B., je storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni res, da predloga za zaslišanje ni konkretiziral. 6. Toženec je na pritožbo tožnikov odgovoril. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Tožnika na pritožbo tožencev nista odgovorila.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

_Glede temelja_

8. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko v tej pravdi ni ponovno ugotavljalo, ali sta tožnika sporni del zemljišča, kjer je bil opravljen posek, priposestvovala. V postopku za ureditev meje, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v ... (N 000/2016), je namreč sodišče mejo določilo na podlagi močnejše pravice. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bilo v nepravdnem postopku ugotovljeno, da sta tožnika na sporni mejni površini dokazala lastninsko pravico, pridobljeno s priposestvovanjem. To posledično pomeni, da je odločitev o poteku meje dokončna, saj zakon v takem primeru ne dopušča, da bi udeleženci močnejšo pravico uveljavljali tudi v pravdi (glej 78. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Če ni dopustna samostojna pravda, potem seveda ni dopustno ponovno obravnavanje tega vprašanja v okviru te pravde.

9. Pritožbeno sodišče pa opozarja tudi na uveljavljeno stališče sodne prakse, da mora sodišče v pravdi, pri ugotavljanju, čigava je nepremičnina, upoštevati pravnomočno odločitev v postopku za določitev meje, saj potek meje predstavlja predhodno vprašanje, pri mejnih sporih pa gre v bistvu za spore o lastninski pravici.1 Gre sicer za stališče, sprejeto v vrnitvenih in negatornih pravdah, a pritožbeno sodišče ne vidi razloga, da ne bi veljalo tudi v primeru kot je konkretni. Tudi v tej pravdi je bilo namreč za toženca vprašanje lastninske pravice na zemljišču, na katerem je sekal, kljub pravnomočno urejeni meji, še vedno sporno.

10. Ker iz zgoraj navedenih razlogov ponovna obravnava vprašanja priposestvovanja lastninske pravice ni bila dopustna, se sodišču prve stopnje do navedb toženca o tem vprašanju ni bilo treba vsebinsko opredeljevati, niti ugotavljati dejstev, ki jih je navajal. Očitek o kršitvah po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je zato neutemeljen.

11. Zmotno je nadalje toženčevo stališče, da sta tožnika lastninsko pravico na sporni mejni površini pridobila šele s pravnomočnostjo sklepa o ureditvi meje. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, sta jo pridobila z iztekom priposestvovalne dobe, to pa je bilo že pred pred letom 2015, ko so bile sporne sečnje izvedene. Sklep nepravdnega sodišča, ki temelji na ugotovljeni močnejši pravici, tudi ni konstitutivna, ampak deklaratorna odločba. Sodišče z njo lastninske pravice ne ustanavlja niti ne posega vanjo, ampak jo le ugotavlja oziroma ugotavlja do kod - teritorialno - sega.2

12. Vsak se je dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi drugemu utegnil povzročiti škodo (10. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Gre za temeljno načelo, ki ima pomen vrednostnega merila, s katerim opredeljujemo predpostavko protipravnosti. Pri tem ni potrebno, da oškodovalec prekrši določen predpis, zadostuje, da je njegovo ravnanje v nasprotju z običajnimi normami obnašanja in dobrimi običaji, negativna posledica takšnega ravnanja (škoda) pa je objektivno predvidljiva. Povedano drugače, protipravno ravnanje je načeloma vsako ravnanje, katerega predvidljiva posledica je nastanek škode.3

13. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo, da je bilo konkretno toženčevo ravnanje protipravno. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje (glej razloge v točki 11 izpodbijane sodbe), je toženec sekal že po tem, ko je bila opravljena prva mejna obravnava in je bil torej seznanjen s tem, da tožnika na sporni površini zatrjujeta svojo lastninsko pravico. Toženec je zato mogel (in moral) računati na možnost, da ne gre za njegovo zemljišče in da posledično obstaja tudi možnost, da bo s sečnjo lastnikoma (to je tožnikoma) povzročil škodo.

14. Za zemljiški kataster načelo zaupanja v katastrske podatke ne velja. Stranka teh podatkov (kamor sodi tudi podatek o poteku meje) zato ne more šteti za točne in se nanje zanesti tako kot to velja za zemljiškoknjižne podatke o pravicah. Toženčevo sklicevanje na potek katastrske meje posledično na presojo, ali je ravnal protipravno, ne more vplivati. Enako velja za na te podatke oprto dokumentacijo (sklep Okrožnega tožilstva v Kranju o zavrženju ovadbe, podatki zavoda za gozdove).

15. Za presojo protipravnosti odločba VSL I Cp 1544/2018 ni relevantna, saj gre za neprimerljivo dejansko stanje. V zadevi I Cp 1544/2018 tako toženec glede meje ni bil v sporu s tožnikom (tožnikova parcela na njegovo niti ni mejila), ampak z lastnikom sosednje nepremičnine, ki pa je s sečnjo soglašal. Posek je dovolil tudi gozdar. Tožnik pred posekom tudi ni trdil, da drevesa rastejo na njegovem zemljišču. _**Glede višine škode**_

16. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost ugotovitve, koliko dreves je bilo posekanih na sporni mejni površini. Taka ugotovitev ima namreč podlago v dokazni oceni izvedenih dokazov, ki je skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. V nasprotju s prepričanjem toženca, pritožbeno sodišče meni, da je dokazna ocena opravljena vestno, skrbno in natančno. Sodišče prve stopnje je ocenilo predložene listinske dokaze, izpovedbe strank pa presojalo ustrezno kritično. Dokazna ocena je tudi preverljivo obrazložena, logično prepričljiva, pa tudi življenjsko sprejemljiva. Res je sicer, da tožnika ob zaslišanju (zaradi poteka časa) nista več vedela izpovedati o natančnem številu posekanih dreves, sta pa svoje trditve o tem tudi po presoji pritožbenega sodišča izkazala z listinskimi dokazi. Gre za dopis Zavoda za gozdove s priloženimi manuali (priloga A26), ki, v kolikor se ga poveže z navedbami strank v nepravdnem postopku ter s tam izvedenimi dokazi, nedvomno potrjuje trditve tožnikov o količini in vrsti dreves, ki jih je toženec od oktobra do decembra 2015 posekal na sporni mejni površini v lasti obeh tožnikov. Ker sodišče prve stopnje svojih ugotovitev o tem ni oprlo na v spis vložene fotografije, je nerelevantno, kakšno dokazno vrednost jim toženec pripisuje.

17. Pritožbeno sodišče nadalje kot pravilne sprejema tudi ugotovitve o debelini posekanega lesa. Toženec sicer opozarja, da navedbe tožnikov o tem niso ostale neprerekane4, a pri tem spregleda, da sodišče prve stopnje ugotovitve o debelini dreves ni oprlo na neprerekanost navedb, ampak na izveden dokaz, to je na podatke odkaznih manualov. Ker toženec v pritožbi ne navede nič takega, kar bi lahko vzbudilo dvom v njihovo točnost, pritožbeno sodišče nima razloga, da jih ne bi upoštevalo.

18. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je znašala vrednost posekanega lesa 3.904,20 EUR. Tako ugotovitev je oprlo na cenik ... zadruge z dne 23. 10. 2020 (priloga A 38), v katerem so navedene odkupne cene različnih lesnih sortimentov. Tožnika v pritožbi ugotovljeni vrednosti ne nasprotujeta, toženec pa ugotovitev izpodbija s trditvijo, da je sam za tri prodane smreke, ki so bile najdebelejše, prejel le 74 EUR/m3, kar pomeni, da tudi za tanjša drevesa ne bi mogel dobiti več. Višini ugovarja tudi zato, ker gre za cene iz decembra 2020, zamudne obresti pa so prisojene od vložitve tožbe dalje ter zaradi pomanjkljivih trditev tožnikov glede izgubljenega dobička.

19. Pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe toženca najprej pojasnjuje, da gre pri ugotavljanju vrednosti posekanega lesa za ugotavljanje navadne škode. O navadni škodi namreč govorimo, če pride do zmanjšanja premoženja (glej 132. člen OZ). Dejstvo, da sta tožnika škodo (ki se izkazuje z zmanjšanjem njunega premoženja zaradi poseka in odtujitve lesne mase) vrednotila s prodajno vrednostjo lesa, navadne škode ne spreminja v škodo zaradi izgubljenega dobička.5 Pritožbena navedba, da so bile trditve tožnikov glede izgubljenega dobička pomanjkljive, je zato že iz tega razloga neutemeljena.

20. Brez podlage v podatkih spisa pa je nadalje tudi očitek, da je sodišče prve stopnje trditveno podlago samo dopolnjevalo (saj imajo vse ugotovitve, na katere je oprta izpodbijana odločitev, podlago v navedbah ene ali druge stranke) ter očitek o kršitvi po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (ker z navedbami o pomanjkljivih trditvah te kršitve ni mogoče utemeljevati6).

21. Ker se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe (glej drugi odstavek 168. člena OZ), je ugotavljanje vrednosti lesa po cenah, ki so veljale v oktobru 2020, pravilno, saj je bila konkretna sodna odločba izdana le nekaj mesecev kasneje.

22. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov glede načina ugotavljanja vrednosti posekanega lesa. Predloženi cenik namreč to vrednost verodostojno izkazuje. Res je sicer toženec hlodovino treh smrek, ki jih je posekal 28. 10. 2015 (pri čemer so vse tri sodile v debelinski razred nad 49 cm - glej prvi odkazilni manual v prilogi A26), isti zadrugi prodal za ceno 74 EUR/m3 (in ne za 110 EUR/m3), a ob tem spregleda, da je les prodal zadrugi v novembru 2015, s strani tožnikov predloženi cenik pa je, kot je bilo že navedeno, iz oktobra 2020. To posledično kaže kvečjemu na to, da se je odkupna cena smrekovega lesa s potekom časa povišala, ne pa na to, da cenik ne odraža poštene tržne vrednosti lesa na trgu. Ker toženec, razen omenjenega obračuna in računa, drugih dokazov, ki bi potrjevali njegovo trditev, da je vrednost posekanega lesa nižja, ni predložil, razlogov za postavitev izvedenca (ki sta ga sicer prav tako predlagala tožnika - ne pa tudi toženec) v tem pogledu ni bilo.

23. Sodišče prve stopnje je od ugotovljene vrednosti lesa utemeljeno odštelo tudi stroške, ki bi tožnikoma nastali s posekom in spravilom lesa. Ker je splošno znano, da stroški s posekom in spravilom lesa nastajajo, tega tožencu ni bilo treba posebej dokazovati (peti odstavek 214. člena ZPP). Bi pa tožniku morala dokazati svoje navedbe, da v konkretnem primeru sama teh stroškov ne bi imela.7 To jima, kot izhaja iz razlogov v točki 19, ni uspelo. Sodišče prve stopnje torej njunih navedb iz vloge z dne 17. 12. 2020 ni spregledalo, je pa presodilo, da jih v delu glede stroškov za posek in spravilo, nista dokazala.8 Res sta v tej vlogi predlagala tudi zaslišanje priče A. A., vendar pa gre za pričo, ki naj bi izpovedala o tem, da bi za tožnika les brezplačno obdelala (naredila tramove, drva). To pa ob dejstvu, da je sodišče vzročno zvezo med škodo (ki naj bi tožnikoma nastala zato, ker je neobdelan les imel nižjo ceno) in protipravnim ravnanjem toženca izključilo, nerelevantno. Posledično z zavrnitvijo izvedbe tega dokaza tudi ni prišlo do nobene upoštevne kršitve postopka. Pritožbene navedbe tožnikov, da sečnje sama še ne bi opravila in bi zato kasneje, če bi se za posek odločila, dosegla višjo ceno, nimajo nobene zveze s stroški, ki s posekom nastajajo. Ker ni povsem jasno, kaj želita tožnika s to navedbo doseči, pa pritožbeno sodišče dodaja, da to verjetno drži, a za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve ni pomembno. Škode (izgubljenega dobička) na tej podlagi namreč nista uveljavljala.

24. Sodišče prve stopnje je v pogledu višine stroškov utemeljeno sledilo navedbi toženca, da ti stroški znašajo povprečno 25 EUR/m3 posekanega lesa. Gre namreč za navedbo, ki ji tožnika nista konkretizirano nasprotovala (drugi odstavek 214. člena ZPP). Navajala sta namreč le to, da njima ne bi nastali. Tega pa, kot je bilo zgoraj pojasnjeno, nista dokazala.

25. Sodišče je tožnikoma zamudne obresti prisodilo od 15. 12. 2017 dalje. Ker je v izreku navedeno, da gre za dan, ko je bila vložena tožba, je kljub izostanku razlogov tako odločitev mogoče preizkusiti. Dolžnik namreč pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Če rok ni določen, pa zamuda nastopi, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj obveznost izpolni (299. člen OZ). Ker je bila tožba v konkretni zadevi vložena 15. 12. 2017, sta tožnika zato najmanj od takrat dalje upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti. Odločitev je zato tudi v tem delu materialnopravno pravilna.

26. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka. Tožnika sta namreč uspela le delno, njun uspeh tudi ni bistveno večji od uspeha toženca. Odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, je zato pravilna (drugi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je način ugotavljanja uspeha stranke v pravdi ločeno glede temelja in ločeno glede višine, sprejemljiv le v tistih primerih, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov.9 V konkretni zadevi ne gre za tak primer. Vsi stroški, ki so pravdnima strankama nastali, so namreč nastali tako zaradi spornega temelja kot zaradi sporne višine zahtevka. Stroški v zvezi s temeljem pri tem ne odstopajo.

27. Pritožbi sta glede na obrazloženo neutemeljeni. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, ju je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

28. Do povračila pritožbenih stroškov zaradi neuspeha v pritožbenem postopku nista upravičena ne tožnika ne toženec (prvi odstavek 154. v zvezi z 165. členom ZPP). Toženec tudi ni upravičen do povračila stroškov za odgovor na pritožbo, saj odgovora glede na vsebino ni mogoče umestiti med potrebne stroške (155. člen ZPP v zvezi z 165. členom ZPP). Pravdni stranki zato nosita vsaka svoje stroške tudi v pritožbenem postopku.

1 Sklep II DoR 387/2013, sodba II Ips 64/2006, II Ips 586/2000 in druge. 2 Glej članek A. Božič Penko, Ureditev meje, Pravosodni bilten 2001, št. 3. 3 Glej N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba 2003, stran 701 do 706. 4 Namen zanikanja teh trditev izhaja iz trditev, da na sporni mejni površini razen treh smrek, drugih dreves ni posekal (drugi odstavek 214. člena ZPP). 5 Tožnika sta od toženca sicer zahtevala tudi povračilo izgubljenega dobička (gre za razliko v ceni, ki bi jo dosegla z obdelavo lesa pred prodajo, pa je nista, ker je les posekal in prodal toženec), a je sodišče prve stopnje presodilo, da ta škoda ni v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem toženca (glej razloge v točki 20 izpodbijane sodbe). 6 Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. V konkretnem primeru tega toženec ne zatrjuje. 7 Te trditve namreč ni mogoče šteti za neprerekane, saj ji je toženec v vlogi z dne 1. 2. 2021 ugovarjal. 8 Oba sta namreč ob zaslišanju priznala, da bi stroški nastali (glej prepis zvočnega posnetka zaslišanja dne 23. 3. 2021, stran 4 in 5 ter 8). 9 Glej odločbo VS RS II Ips 530/2005 in odločbi VSL II Cp 3446/2013 ter II Cp 433/2015.