Jedro

Za razlaščeno nepremičnino pripada lastniku ustrezna odškodnina oziroma enakovredna nadomestna nepremičnina. Odškodnina obsega vrednost nepremičnine glede na njeno dejansko rabo in stranske stroške, povezane z razlastitvijo, kot so selitveni stroški, izgubljeni dobiček in dobiček za čas selitve in morebitno zmanjšano vrednost preostale nepremičnine.

Po ustaljeni sodni praksi se odškodnina odmeri glede na tržne vrednosti nepremičnin v času, ko je razlastitveni zavezanec mogel z gotovostjo ugotoviti, da je oziroma da bo izgubil lastninsko pravico (praviloma na dan odvzema posesti), in se valorizira na dan sojenja.

Izrek

I.Pritožbi predlagatelja se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni v točki I in točki II izreka tako, da glasi:

I."I. Nasprotna udeleženka je dolžna predlagatelju za razlaščeni nepremičnini ID znak: parcela ... 221/2 in parcela ... 222/2, last predlagatelja do 1/1 celote, ki sta mu bili razlaščeni na podlagi odločbe Upravne enote Maribor, št. 352-16/2021 do 6.227-14 z dne 26. 4. 2022, plačati:

-odškodnino v znesku 4.878,72 EUR,

-zamudne obresti od 4.878,72 EUR od 4. 1. 2010 do 31. 5. 2022,

vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

II.V presežku, glede zakonskih zamudnih obresti od 1. 6. 2022 do 17. 12. 2024, se tožbeni zahtevek zavrne."

II.V preostalem se pritožba predlagatelja in v celoti pritožba nasprotne udeleženke zavrneta in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III.Udeleženca postopka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odmerilo odškodnino za razlaščeni nepremičnini (ID znak: parcela ... 221/2 in parcela ... 222/2), ki sta bili predlagatelju razlaščeni na podlagi odločbe Upravne enote Maribor z dne 26. 4. 2022, v znesku 4.878,72 EUR, ter nasprotni udeleženki naložilo, da jo predlagatelju plača v roku 15 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v znesku 4.878,72 EUR, v primeru zamude vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku paricijskega roka do plačila (točka I izreka). V presežku je zahtevek predlagatelja zavrnilo (točka II izreka). Glede stroškov postopka je sklenilo, da jih nasprotni udeleženec v celoti povrne predlagatelju, ti pa bodo odmerjeni s posebnim sklepom (točka III izreka).

2.Predlagatelj izpodbija točko II izreka sklepa sodišča prve stopnje, nasprotna udeleženka izpodbija točko I izreka sklepa sodišča prve stopnje.

3.Predlagatelj v pravočasni pritožbi očita sodišču napačno uporabo materialnega prava, zaradi stopnje arbitrarnosti odločitve pa zatrjuje absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

3.Pritožnik nadaljuje, da ni pravilno, da je sodišče pri odločanju o njegovem predlogu uporabilo Zakon o urejanju prostora-3 (v nadaljevanju ZUreP-3), ((namreč ta se je začel uporabljati 1. 6. 2022, torej po pravnomočnosti razlastitvene odločbe (19. 5. 2022), na podlagi katere je izgubil lastninsko pravico na predmetnih nepremičninah)), pač pa bi moralo uporabiti ZUreP-2, ki ni omejeval teka obresti za čas od dejanske uporabe investitorja do dne sodne odločitve. Sprejeta odločitev pomeni tudi poseg v predlagateljevo ustavno pravico do enakega varstva pravic (primerjujoč ostale dejanske razlaščence, ki so imeli možnost pokreniti postopek določitve odškodnine dovolj zgodaj in so sodišča odločala pred uveljavitvijo ZUreP-3). Predlagatelj zaključuje, da iz razloga, ker polna odškodnina v primeru dejanske razlastitve brez izvedbe ustreznega postopka zajema poleg valorizirane vrednosti tudi nadomestilo za uporabo tujega denarja v obliki zamudnih obresti, in nadalje iz razloga, ker Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v času dejanske razlastitve ni vseboval določila o prenehanju teka zakonskih zamudnih obresti, pripadajo predlagatelju od prisojene odškodnine 4.878,72 EUR polne zakonske zamudne obresti in predlaga, da sodišče njegovemu obrestnemu zahtevku ugodi v celoti.

4.Nasprotna udeleženka v pravočasni pritožbi zatrjuje vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP. Sodišču očita, da je napačno ugotovilo vrednost predlagatelju razlaščenih nepremičnin. Za slednji mu je ponudila odškodnino v višini 766,98 EUR (to je 9,96 EUR/m2), kot je to ugotovil z njene strani angažirani cenilec A. A. Ker se predlagatelj z navedeno cenitvijo ni strinjal, je bil v predmetnem postopku postavljen kot cenilec in izvedenec B. B. Ta je izdelal cenitev na podlagi treh različnih metod (dohodkovne metode, metode primerljivih prodaj in metode poštene tržne vrednosti) in vrednosti nepremičnin so se na podlagi teh izračunov razhajale, sodišče pa je svojo odločitev oprlo na vrednost 4.293,14 EUR, ki je določena na podlagi metode poštene tržne vrednosti in katera štirikrat presega vrednost nepremičnin, ki so določene na podlagi drugih dveh metod, razen tega je izvedenec izpovedal, da se mu je cena 45,00 EUR/m2, po kateri je predlagatelj plačal razlaščena zemljišča, zdela najbolj pravična cena, zato je odločitev oprl na to metodo. Pritožnica meni, da cenilčeva cenitev ne odraža tržnih cen: ta je kot pošteno tržno vrednost določil nakupno vrednost ocenjenega zemljišča in ni upošteval v letu 2009 cen primerljivih zemljišč, ki so se gibale od 3,50 EUR do 25,00 EUR/m2 oziroma je bila povprečna primerljiva vrednost 15,50 EUR/m2. Tako je glede na navedeno obstajal razumen dvom v pravilnost izvedenčevih ugotovitev in je bila dolžnost sodišča, da zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ugotovi z novim izvedencem.

Nasprotna udeleženka se še sklicuje na 327. člen ZUreP-3, katerega da je potrebno upoštevati pri ocenjevanju vrednosti nepremičnin.

5.Predlagatelj je na pritožbo nasprotne udeleženke odgovoril in predlaga njeno zavrnitev, nasprotna udeleženka na pritožbo predlagatelja ni odgovorila.

6.Pritožba nasprotne udeleženke ni utemeljena, pritožba predlagatelja je delno utemeljena.

7.Sodišče druge stopnje je o pritožbah odločalo v senatu (drugi odstavek 20. člena Zakona o nepravdnem postopku - v nadaljevanju ZNP-1). Pritožbi je preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, uradni preizkus pa opravilo upoštevajoč 42. člen ZNP-1 v zvezi s 366. ter 350. členom ZPP.

8.Ob prezkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), pritožbeno sodišče ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7, 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9.Predlagatelj v pritožbi izrecno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (to je kršitev načela kontradiktornosti), ki jo uveljavlja s tem, ker da je bilo zaradi napačne uporabe materialnega prava nedopustno poseženo v predlagateljevo pravico do enakega varstva pravic. Načelo kontradiktornosti je del pravice do izjave, opredeljene v 22. členu Ustave R Slovenije (v nadaljevanju Ustava), iz 22. člena Ustave pa izhaja tudi zahteva po prepovedi sodniške samovolje. To jamstvo je kršeno, kadar je sodna odločba že na prvi pogled očitno napačna ali kadar so argumenti že na prvi pogled tako nerazumni, da po nobeni od mogočih razlag zakona ne pridejo v poštev in je zato odločitev sodišča očitno napačna. Temu v dani zadevi (kot bo podrobno pojasnjeno v nadaljevanju) ni bilo tako: sodišče je svojo odločitev glede delne zavrnitve zamudnih obresti utemeljilo in ta odločitev je obrazložena in omogoča preizkus njene razumnosti.

10.Nasprotna udeleženka s tem, ker da je sodišče zavrnilo dokazni predlog za postavitev drugega izvedenca, enako uveljavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na področju dokazovanja pravica do izjave omogoča stranki, da predlaga dokaze, da se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke in da sodeluje pri izvajanju dokazov. Iz pravice do sodelovanja pri izvajanju dokazov, na drugi strani izhaja obveznost sodišča, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede.

18.Nasprotna udeleženka se neutemeljeno pritožuje zoper višino prisojene glavnice. Pritožnica ne graja, da se odškodnina odmeri glede na tržno vrednost razlaščenih nepremičnin, pritožbeno pa vztraja pri postavitvi drugega izvedenca, ker da že angažirani izvedenec ocene tržne vrednosti razlaščenih nepremičnin ni podal na podlagi metode v letu 2009 cen primerljivih zemljišč, ampak je to določil na podlagi nakupne vrednosti ocenjevanega zemljišča. Zadnjemu je bilo v dani zadevi res tako, to pa kot pravilno sprejema tudi pritožbeno sodišče, namreč argumenti izvedenca za ta pristop ga v celoti prepričajo. Izvedenec je izhajal iz dejstva, da je predlagatelj pol leta pred odvzemom nepremičnin, odvzetih v izmeri 77 m2, kupil zemljišče izmere 12.667 m2 in za 1 m2 tega plačal 45,00 EUR (torej da ni kupil samo 77 m2 in da je zato izključiti špekulacijo), da je po kupoprodajni pogodbi plačal vse dajatve in da je cena, ki jo je po tej pogodbi plačal za 1 m2 zemljišča, navkljub temu, da je bila vrednost primerljivih prodaj nižja, še vedno najbolj pravična, torej da ni prav, da bi od države, ker je bil pol leta po nakupu razlaščen, dobil nižjo vrednost, kot je to plačal sam. Povedano pomeni, da že v tem postopku izvedenec tržne vrednosti razlaščenih nepremičnin upravičeno ni podal primerjujoč cene primerljivih zemljišč, glede na to pa tudi ni bilo potrebno, da bi sodišče postavilo drugega izvedenca in mu naložilo izračun po metodi primerljivih prodaj.

19.Pritožba nasprotne udeleženke tako ni uspela izpodbiti odločitve sodišča o višini prisojene glavnice odškodnine (to je sodišče materialno pravno pravilno valoriziralo na dan sodne odločitve, to je na dan 17. 12. 2024, česar pritožba izrecno ne graja in kar je bilo predmet uradnega preizkusa), zato je sodišče druge stopnje pritožbo v tem delu zavrnilo in v tem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

20.Je pa delno utemeljena pritožba predlagatelja, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od vtoževane odškodnine. Kot že povedano, pritožnik utemeljeno opozarja, da se je ZUreP-3 začel uporabljati 1. 6. 2022, to je po izdaji razlastitvene odločbe, pravnomočne 19. 5. 2022. To pomeni, da je razlastitvena odločba postala pravnomočna v času veljavnosti ZUreP-2. Ta res (enako kot ZUreP-1) ni določal omejitve teka obresti za čas od dejanske razlastitve dalje, to nadomestilo je zamejil ZUreP-3: Osmi odstavek 108. člena ZUreP-3 določa pravilo, ki je po vsebini enako pravilu ne ultra alterum tantum (poenostavljeno to pomeni dve glavnici: na račun obresti dodatno še znesek v višini ene glavnice).

21.Ker je s pravnomočno odločbo o razlastitvi nasprotna udeleženka nepremičnini predlagatelja (zgolj) pravno razlastila in torej s to ni bilo odločeno o ustrezni višini odškodnine, je sledil ta postopek in je moralo sodišče pri odločitvi o predlogu predlagatelja uporabiti v času odločanja veljavna pravila. Sodišče prve stopnje je odločilo 17. 12. 2024, to je v času veljavnosti ZUreP-3, ni pa dvoma, da se obresti upravičeno vtožujejo od 4. 1. 2010 (ko je veljal ZUreP-1) in skozi celo obdobje veljavnosti ZUreP-2, tudi se vtožujejo po 1. 6. 2022, ko je že veljal ZUreP-3, in sicer vse do plačila. Po izračunu, opravljenem s pomočjo prosto dostopne aplikacije VSRS za izračun zamudnih obresti, znašajo obresti od tržne vrednosti razlaščenih nepremičnin, valorizirane na dan sojenja, to je od glavnice 4.878,72 EUR, in to za čas od 4. 1. 2010 do 31. 5. 2022, to je do konca veljavnosti ZUreP-2, 5.036,57 EUR, torej dosegajo oziroma presegajo glavnico, zato so z dnem uporabe ZUreP-3 (s 1. 6. 2022), ki je uveljavil načelo ne ultra alterum tantum, prenehale teči.

22.Glede na zgoraj navedeno je bilo potrebno ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbi predlagatelja delno ugoditi in sklep sodišča prve stopnje v točki I in II izreka ustrezno spremeniti, kot izhaja iz točke I izreka te odločbe (3. točka 365. člena ZPP).

23.V nepravdnem postopku velja glede povračila stroškov postopka načelo, da vsak udeleženec krije svoje stroške, razen, če zakon določa drugače. V postopku za določitev odškodnine določa ZNP-1 v 139. členu, da stroške postopka trpi udeleženec, ki mu je naloženo plačilo odškodnine. Toda v postopkih s pravnimi sredstvi tudi v takih primerih velja načelo uspeha, po katerem lahko vlagatelj pravnega sredstva zahteva povrnitev nastalih stroškov postopka od nasprotnega udeleženca le, če je s pravnim sredstvom uspel. Ker je predlagatelj s pritožbo uspel le delno, in še to le delno glede stranske terjatve, mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. in 366. členom ZPP).

24.Predlagatelj tudi ni upravičen do povračila stroškov odgovora na pritožbo, vloženo s strani nasprotne udeleženke, namreč njegove navedbe v njem niso bistveno pripomogle k odločitvi na pritožbeni stopnji (prvi odstavek 155. člena ZPP).

24.Glede na neuspeh s pritožbo, nasprotna udeleženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. in 366. členom ZPP).

-------------------------------

1Sodišče pa ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če razumno oceni, da nekatera dejstva, ki naj se s predlaganimi dokazi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, da je neko dejstvo že dokazano, prav tako pa tudi, če dokazni predlog ni substanciran, kar pomeni dolžnost predlagatelja dokaza navesti, katera dejstva naj se dokažejo s ponujenimi dokazi (tako sodba VSRS II Ips 267/2018 z dne 5. 9. 2019).

2Primerjaj VSK sklep I Cp 92/2023, VSK sodba I Cp 644/2018, VSL sodba II Cp 1312/2017, VSRS sklep III Ips 35/2021.

3Tako sklep VSRS II Ips 90/2020.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o urejanju prostora (2002) - ZUreP-1 - člen 105, 105/1, 105/2 Zakon o urejanju prostora (2017) - ZUreP-2 - člen 206, 206/1, 206/2 Zakon o urejanju prostora (2021) - ZUreP-3 - člen 108, 108/8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.