Jedro

Vsa ravnanja, ki jih tožena stranka očita tožnici, predstavljajo razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, za nekatere pa je dodatno navedeno, da imajo tudi vse znake kaznivih dejanj ponareditve poslovnih listin iz 235. člena KZ-1 oziroma zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti iz 240. člena KZ-1, kar predstavlja razlog za izredno odpoved tudi po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Zato je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo in preuranjeno odločilo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ko je štelo, da je bila tožnici podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi le iz razloga po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR in ni presojalo utemeljenost odpovedi z vidika kršitve po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se kot nezakonita razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 9. 2012, ki jo je tožena stranka podala tožnici (točka I izreka). Pogodbo o zaposlitvi z dne 7. 6. 2012 št. ... je sodišče prve stopnje razvezalo z dnem 11. 2. 2014 ter toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici v 8 dneh izplačati odškodnino v višini 15.454,80 EUR bruto, obračunati in plačati pristojnim organom prispevke za socialno varnost in dohodnino, tožnici pa izplačati neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku tega izpolnitvenega roka do plačila (točka II. izreka). Razsodilo je, da tožnici delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 7. 6. 2012 pri toženi stranki ni prenehalo z dnem vročitve odpovedi oz. 21. 9. 2012, pač pa ji je prenehalo 11. 2. 2014 (točka III izreka) ter da je tožena stranka dolžna od 22. 9. 2012 do 11. 2. 2014 tožnici priznati delovno razmerje in pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco, vse v 8 dneh pod izvršbo (IV. točka izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da je dolžna tožnici za čas od 22. 10. 2012 do 11. 2. 2014 obračunati nadomestilo plač v bruto znesku 1.717,24 EUR, od teh nadomestil plač v korist tožnice obračunati in plačati vse pripadajoče prispevke in davke ter ustrezen neto znesek, zmanjšan za prejemke nadomestil od zavoda za zaposlovanje, izplačati na osebni račun tožnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega nadomestila plače, ki je 18-ega dne v mesecu, do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (prvi odstavek točka V izreka). Kar je zahtevala tožnica več je zavrnilo (drugi odstavek točke V izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati 309,92 nadur v skupnem znesku 5.098,18 EUR bruto, od tega zneska v korist tožnice obračunati in plačati vse pripadajoče prispevke in davke ter ustrezen neto znesek izplačati na osnovni račun tožnice, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, to je od 19. 10. 2012 dalje do plačila, vse v 8-ih dneh pod izvršbo (točka VI izreka). Tožena stranka je nadalje dolžna tožnici tudi izplačati odškodnino za neizrabljen letni dopust za leto 2012 v znesku 2.106,24 EUR bruto, od tega zneska v korist tožnice obračunati in izplačati vse prispevke in davke ter ustrezen neto znesek izplačati na osebni račun tožnice, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2012 dalje do plačila v 8-ih dneh pod izvršbo (točka VII izreka). Tožena stranka je dolžna tožnici plačati tudi stroške postopka v znesku 1.064,45 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (VIII. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožnica se pritožuje zoper tisti del zavrnitve tožbenega zahtevka v drugem odstavku točke V izreka, ki se nanaša na višino nadomestila bruto plače, ki tožnici pripada od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v tem delu spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ob upoštevanju sodne razveze po 118. členu ZDR ter toženi stranki naloži, da je dolžna tožnici za čas od 22. 10. 2012 do 11. 2. 2014 obračunati nadomestila plač v bruto znesku 1.908,42 EUR na mesec, povečana za pripadajoči dodatek na delovno dobo. Navaja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici za čas od 22. 10. 2012 do 11. 2. 2014 obračuna nadomestila plač v mesečnem bruto znesku 1.717,24 EUR, čeprav je bila v skladu z določbo 4. in 5. člena pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 7. 6. 2012 tožnica upravičena do plače v višini 1.908,42 EUR bruto oz. 10,93 EUR bruto na uro ter do dodatkov v skladu z Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR), Kolektivno pogodbo za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije ter podjetniško kolektivno pogodbo, torej tudi do vtoževanega dodatka za delovno dobo v višini 0,5 % vsakokratne osnovne bruto plače za vsako dopolnjeno leto delovne dobe. Zato je tožnica v svoji zadnji pripravljalni vlogi z dne 11. 11. 2013 obrazložila in specificirala tožbeni zahtevek po višini ter tudi predlagala, da sodišče prve stopnje odloči, da je dolžna tožena stranka za vtoževano obdobje tožnici obračunati nadomestila plač v znesku 1.908,42 EUR bruto na mesec, povečano za pripadajoči dodatek za delovno dobo. Tožnica je k pripravljalni vlogi priložila plačilno listo za julij 2012, iz katere je razvidno, da ji je tožena stranka za ta mesec obračunala pogodbeno dogovorjeno urno postavko 10,97 EUR ter dodatek na delovno dobo v višini 20 % osnovne bruto plače. Plačilna lista za julij 2012 je edina plačilna lista, iz katere je razvidna bruto plača tožnice in pripadajoča bruto urna postavka. Tožena stranka ni ugovarjala specificiranemu tožbenemu zahtevku ter trditveni podlagi k takšnemu zahtevku, temveč je le zatrjevala, da je odpoved zakonita. Zato je te zneske šteti kot nesporne, torej da je imela tožnica v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 7. 6. 2012 osnovno bruto plačo v višini 1.908,42 EUR in dodatek na delovno dobo v višini 0,5 % za vsako dopolnjeno leto delovne dobe. Sodišče prve stopnje ni navedlo nobenih razlogov, zakaj tožnici ni prisodilo vtoževanega zneska, temveč nadomestilo v višini 1.717,24 EUR bruto, zato je podana bistvena kršitev določb postopka, saj sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ter tožnici naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, po potrebi pa tudi odloči, da se obravnava opravi pred spremenjenim senatom. Navaja, da je sodba sodišča prve stopnje pavšalna, saj se do bistvenih navedb obeh pravdnih strank sodišče ni opredelilo ter nima razlogov o več bistvenih dejstvih. Sodišče prve stopnje napačno zaključuje, da je tožena stranka tožnici očitala kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo vse znake kaznivega dejanja. To ne drži, saj je tožena stranka odpoved utemeljila tudi s kršitvijo pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih je tožnica storila naklepoma ali iz hude malomarnosti. Ocena sodišča prve stopnje, da niso podani znaki kaznivih dejanj po 235. in 240. členu Kazenskega zakonika (KZ-1) je sicer napačna, vendar pa bi moralo sodišče prve stopnje kljub tej napačni oceni tudi presoditi, ali ravnanje tožnice morda predstavlja naklepno kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Ravnanje tožnice v zvezi s plačilom delavcev A.A., B.B. in C.C. na način, da je družba D. d.o.o. toženi stranki izdala račun za nikoli opravljena gradbena dela (zadeva D.) predstavlja naklepno kršitev pogodbenih ali drugih obveznostih iz delovnega razmerja. Hkrati pa so z navedeno kršitvijo izpolnjeni znaki kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je ekskulpacijo tožnice v zadevi D. v celoti oprlo na pričanje E.E., pri tem pa ni pojasnilo, zakaj se je odločilo verjeti njej, ne pa ostalim pričam tožene stranke, niti zakaj ni upoštevalo navedb tožene stranke. Opozarja, da je bila navedena priča zaposlena pri toženi stranki do konca januarja 2012, delavci A.A., B.B. in C.C. pa so opravili delo pri toženi stranki v mesecih januar, februar in marec 2012, obračun pa je bil pripravljen šele 31. 3. 2012, ko je bil obseg ur znan. V času, ko naj bi E.E. povedala tožnici, kako plačati navedene delavce, sploh ni več delala pri toženi stranki. Nesmiselne so navedbe sodišča prve stopnje, da je F.F. potrdil, da je on tožnici predlagal, da bo družba D. d.o.o. toženi stranki izstavila račun za gradbena dela, saj ni bil nikoli zaposlen pri toženi stranki, tožnici ni bil nadrejen, samo dejstvo, da je bila ideja nezakonitega ravnanja njegova, pa v ničemer ne dokazuje pravilnosti ravnanja tožnice. Izpodbija tudi dokazno oceno pričanja G.G.. G.G. ni bil nezakoniti zastopnik tožene stranke, niti tožnici nadrejen, zato je lahko s tožnico kvečjemu soodgovoren, ne more pa je razbremeniti odgovornosti. V zadevi D. sodišče prve stopnje ni izrecno zapisalo, da je ravnanje tožnice opravičljivo zato, ker se je tako omogočilo izplačilo trem delavcem, vendar zaradi nejasnosti izpodbijane sodbe tožena stranka iz previdnosti nasprotuje tudi temu. Implicitno bi se lahko štelo, da sodišče prve stopnje meni, da so taka ravnanja dopustna, če le zasledujejo dopusten cilj. Dejstvo, da je tožnica na tak način skušala zagotoviti izplačilo plač trem delavcem ne more pomeniti, da je kar vsako ravnanje tožnice opravičljivo oziroma dovoljeno. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbe tudi zmotno uporabilo materialno pravo glede uporabe določb 235. in 240. člena KZ-1. Tožena stranka pojasnjuje, da je sicer v prvi obdolžitvi z dne 14. 8. 2012 tožnici očitala kršitve v zvezi z delavci družbe H. d.o.o., ki so takrat delali pri toženi stranki na podlagi 57. in naslednjih členov ZDR, vendar pri tem ni šlo za kršitve v zvezi z delavcema I.I. in J.J., temveč za kršitve v zvezi z drugimi delavci. Zato je pavšalen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila odpoved podana po izteku 30 dnevnega subjektivnega roka. Sodba v tem delu nima razlogov, dejansko stanje pa je zmotno ugotovljeno. Namen obdolžitve delavca je, da se mu omogoči zagovor še pred podajo izredne odpovedi. Zato je pri tako kompleksnih dejanskih situacijah tožena stranka lahko šele na podlagi zagovora presodila, ali so izpolnjeni pogoji za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj ni bilo mogoče v naprej vedeti, kakšen odnos je imela tožnica do očitanih dejanj. Šele takrat se je lahko tožena stranka odločila, ali obstajajo razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Sklicuje se na odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 177/2012. Neutemeljeno je tožnici tudi prisojena odškodnina v višini 15.454,80 EUR bruto na podlagi sodne razveze. Sodišče to utemelji tako, da ji prisodi odškodnino kot bi ji pripadala v primeru, če bi bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga, pri tem pa tožena stranka opozarja, da v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne gre za odškodnino. Delavec je sicer upravičen do odpravnine, vendar višina odpravnine nima zveze z odškodnino v primeru prenehanja na podlagi sodbe sodišča. V tem delu sodba nima razlogov o bistvenih dejstvih, materialno pravo pa je zmotno uporabljeno. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo glede odločitve o plačilu nadur niti števila nadur, ki naj bi jih tožnica opravila, niti ni pojasnila do kakšnega plačila za vsako posamezno naduro je tožnica upravičena. Sodba v tem delu sploh nima razlogov. Tudi odločitev, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati odškodnino za neizrabljen letni dopust za leto 2012, je nepravilna, saj sodišče ne pojasni ne števila dni neizkoriščenega dopusta, ne ustreznega zneska za en dan neizkoriščenega dopusta. Tudi v tem delu sodba nima razlogov, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka.

Stranki sta podali odgovor na pritožbo nasprotne stranke. V odgovorih prerekata navedbe iz pritožbe, predlagata njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka, ki jih uveljavljata pritožbi in tiste, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zmotno in nepopolno je ugotovilo dejansko stanje in sprejelo preuranjeno odločitev, zaradi česar ni mogoče preizkusiti pravilnosti uporabe materialnega prava.

Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih tako glede odločitve nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitve, višine nadomestila bruto plače in dodatka za delovno dobo, na katerih tožnica utemeljuje višino reparacije, kot tudi glede odločitve o plačilu nadur in odškodnine zaradi neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2012. Po določbi 1. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 s spremembami; ZDR) lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Po 2. alineji prvega dostavka 111. člena ZDR pa delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V obeh primerih mora biti izpolnjen še pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. V skladu z drugim odstavkom 110. člena ZDR mora pogodbena stranka podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon.

Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. ... za nedoločen čas na delovnem mestu kadrovik. Tožena stranka ji je dne 19. 9. 2002 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo vse znake kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin iz 235. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/2008 s spremembami; KZ-1) in zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti iz 240. člena KZ-1, kar predstavlja razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR, ter zaradi naklepnih hudih kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, kar predstavlja razlog za izredno odpoved iz 2. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožena stranka je tožnici očitala, da je poleg obveznosti, kot so določene v pogodbi o zaposlitvi, kršila tudi Navodilo za delo - sodelovanje s pogodbenimi delavci z dne 3. 3. 2010. V 2. točki Navodila je določeno, da je pred nastopom dela pogodbenih delavcev služba za kadre zadolžena za ureditev in pridobitev delovne dokumentacije novih pogodbenih delavcev. V 3. točki pa je navedeno, da se novi pogodbeni delavci pred nastopom dela javijo v kadrovsko službo pri delavki, to pomeni, da je bila tožnica med drugim zadolžena tudi za to, da je preverjala in uredila vso delovno dokumentacijo pogodbenih delavcev ter da je vodila evidenco o tem, pri katerem pogodbeniku tožene stranke je zaposlen posamezni delavec.

Tožena stranka je tožnici očitala:

(1) da je huje kršila pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, saj je kršila citirana Navodila za delo - sodelovanje s pogodbenimi delavci, pri čemer je v mesecih januar, februar in marec 2012 za delavce A.A., B.B. in C.C., ki so bili vodeni s strani tožnice kot pogodbeni delavci, zaposleni pri delodajalcu K. d.o.o., sploh niso bili zaposleni pri temu delodajalcu, temveč pri družbi D. d.o.o., s katero tožena stranka v letu 2012 ni imela sklenjene pogodbe o zagotavljanju delavcev, K. d.o.o. pa je s strani tožene stranke za januar in februar dobil sporočilo koliko ur so ti delavci delali pri toženi stranki ter je na podlagi tega K. d.o.o. izstavil toženi stranki račun za delo teh delavcev, ki ga je tožena stranka plačala. Tožena stranka je torej tri delavce evidentirala kot delavce K. d.o.o., čeprav niso bili zaposleni pri tej družbi. Izdelala je obračun ur, ki so jih ti trije delavci opravili v mesecih januar, februar in marec 2012 pri toženi stranki, tožnica pa je v zvezi z računom, ki je prišel k toženi stranki pogosto poizvedovala v finančni službi, podano pa je tudi oškodovanje tožene stranke najmanj v višini 5.000,00 EUR, kar je tožena stranka plačala na podlagi računa, za katerega obstaja sum, da je fiktiven, saj je bil izstavljen za dela, ki niso bila opravljena. Ta kršitev naj bi po mnenju tožene stranke predstavljala tudi kršitev, ki ima vse znake kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin iz 235. člena KZ-1 in zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti iz 240. člena KZ-1;

(2) da je delavca I.I. in J.J., ki sta pri toženi stranki delala do vključno julija 2012, vodila v evidenci kot pogodbena delavca, ki sta bila zaposlena pri delodajalcu H. d.o.o., čeprav tam nista bila zaposlena, kar prav tako pomeni kršitev Navodila za delo - sodelovanje s pogodbenimi delavci;

(3) da je kot kadrovik, zadolžena za delavce, zaposlene pri toženi stranki in tudi pri hčerinski družbi L. d.o.o., bila dolžna urejati dokumentacijo v zvezi s pravicami iz naslova invalidnosti. Delavcu M.M., ki je bil zaposlen pri delodajalcu L. d.o.o., je bila priznana pravica do dela s skrajšanim delovnim časom, tožena stranka je bila z dopisom ZPIZ z dne 3. 1. 2012 ponovno obveščena, da potrebuje pogodbo o zaposlitvi z navedenim delavcem za krajši delovni čas, ki jo je bila tožnica dolžna urediti, pa tega ni storila. Dne 1. 3. 2012 je ZPIZ izdal odločbo, s katero delavcu ni priznal pravice do delne invalidske pokojnine, ker delavec ni pričel delati s skrajšanim delovnim časom, ker tožnica ni uredila pogodbe o zaposlitvi z delavcem za krajši delovni čas, zato je bila tožena stranka dolžna delavcu izplačati razliko v plači za čas od 22. 9. 2011 do 31. 8. 2012, kar predstavlja 2.598,71 EUR, za kolikor je tožena stranka oškodovana. Tožena stranka je štela, da navedeno predstavlja ravnanje, ki ima znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti iz 240. člena KZ-1;

(4) da je bila zadolžena za urejanje dokumentacije v zvezi z invalidskimi kvotami tožene stranke in hčerinske družbe L. d.o.o.. Tožena stranka je namreč imela sklenjeno pogodbo o poslovnem sodelovanju za nadomestno izpolnitev kvote z invalidskim podjetjem N., tožnica pa je navedeno pogodbo prepozno posredovala na Sklad RS za spodbujanje zaposlovanja invalidov (v nadaljevanju: Sklad) na podlagi Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, zaradi česar je družbi L. d.o.o., ki je hčerinska družba tožene stranke, nastala škoda v višini 1.068,28 EUR, ki jih mora družba plačati Skladu za meseca januar in februar 2012. Toženi stranki pa je zaradi tega nastala škoda v višini 2.670,00 EUR, ki jo mora plačati za januar 2012;

(5) da je Skladu sporočala napačne podatke o upravljanju in delu podjetja N.. Po stališču tožene stranke gre za dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1;

(6) da ni pravilno sestavila dodatka k pogodbi o zaposlitvi, ki velja od 18. 7. 2011, med delavcem O.O. in toženo stranko, ki ni njegov delodajalec, saj bi moral biti dodatek sklenjen med delavcem in L. d.o.o., v pogodbi pa manjka tudi datum podpisa;

(7) da je kršila navodila nadrejene osebe v zvezi z aneksom k pogodbi o namenskem posojilu delavcu P.P., ki bi moral biti po navodilu nadrejene delavke sklenjen do dne 1. 7. 2012 in;

(8) da ni upoštevala dogovora na sestanku dne 25. 7. 2012, da lahko nastopi letni dopust 26. 7. 2012, vendar mora pred tem podati pisno poročilo o nedokončanem delu v kadrovski službi in R.R. predati odprte in tekoče zadeve. Tožnica je bila 26. 7. 2012, ko je izrabljala prvi dan letnega dopusta, na delovnem mestu med 8.00 in 11.00 uro brez vednosti nadrejenih, s tem da ni jasno, kaj je v tem času delala, bila pa je prijavljena v kadrovskem računalniškem programu "S".

Bistveno je, da je tožena stranka tožnici glede nekaterih ravnanj, kot zgoraj opisana, očitala, da imajo znake kaznivih dejanj po 235. in 240. členu KZ-1. Vendar pa je tožena stranka v točki VII odpovedi za vsa ravnanja, ki jih je delavki očitala, navedla da vsako zase predstavljajo kršitve pogodbe o zaposlitvi in posameznih določb ZDR ter internega akta delodajalca v zvezi z delom glede napotenih delavcev. Z navedenimi dejanji, ki se nanašajo na delo napotenih delavcev je huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja. Nadalje je tudi navedeno, da je dolžnost delavca, da delodajalcu ne povzroča škode in se vzdrži vseh ravnanj, ki ne glede na naravo delo, ki ga opravlja pri delodajalcu materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovali poslovnim interesom tožene stranke. Iz navedenega po mnenju tožene stranke izhaja, da je delavka s svojimi kršitvami povzročila materialno škodo. Kršitve so hude in onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja, kar predstavlja razlog na podlagi 2. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR, imajo pa znake tudi kaznivih dejanj. Tudi v obdolžitvi pred izredno odpovedjo z dne 14. 8. 2012 je tožena stranka tožnici očitala, da je huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja, po katerem je treba delo opravljati po navodilih delodajalca in so očitana ravnanja razlog za postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in morebitni razlog, na podlagi 2. alienee prvega odstavka 111. člena ZDR, tudi v pisni obdolžitvi z dne 10. 9. 2012, pa je tožena stranka navedla v točki VII skoraj identično kot v odpovedi.

Navedeno pomeni, da vsa ravnanja, ki jih tožena stranka očita tožnici, predstavljajo razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, za nekatere pa je dodatno navedeno, da imajo tudi vse znake kaznivih dejanj ponareditve poslovnih listin iz 235. člena KZ-1 oziroma zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti iz 240. člena KZ-1, kar predstavlja razlog za izredno odpoved tudi po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Zato je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, ter posledično tudi najmanj preuranjeno odločilo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ko je štelo, da je bila tožnici podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi le iz razloga po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR in ni presojalo utemeljenost odpovedi z vidika kršitve po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Zato bi moralo sodišče prve stopnje glede kršitve v zadevi D. in glede kršitve v zvezi s N., ki ju je vsebinsko presojalo le z vidika kršitve po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, presojati tudi glede na določbo 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, potem ko je zaključilo, da kršitev po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR ni podana. Iz navedenega izhaja, da bi moralo sodišče prve stopnje vse kršitve obravnavati tako z vidika kršitve, katerih je tožena stranka navedla, da imajo znake kaznivega dejanja, prav tako pa tudi vse kršitve kot kršitve po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR in ne zgolj samo tako, ali je tožnica izpolnila znake kaznivega dejanja. Ker sodišče prve stopnje dejanskega stanja glede teh kršitev ni ugotavljalo, niti sodba nima razlogov o tem, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, kot pa je bilo že zgoraj pojasnjeno, je ostalo dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno, zmotno pa je tudi uporabljeno materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPPP in 355. člen ZPP). Glede na navedeno bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju preizkusiti vse kršitve tako z vidika očitanih znakov kaznivih dejanj, kot tudi glede očitka o kršenju pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja ter ustrezno dopolniti dokazni postopek in sprejeti dejanske ugotovitve in pravne zaključke. Posledično je bilo treba tudi razveljaviti odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi ter plačilu odškodnine. Tožena stranka tudi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni navedlo nobenega razloga glede odločitve o plačilo nadur, saj sodba v tem delu nima ugotovitev o obstoju nadur, o višini urne postavke ter kdaj so bile te nadure sploh opravljene.

Utemeljena je tudi pritožba tožnice, saj sodba nima razlogov o tem, zakaj je bil upoštevan bruto znesek 1.717,24 EUR in ne toliko ko je navajala tožnica in sicer 1.908,42 EUR, skupaj z dodatkom za delovno dobo. Ko bo sodišče prve stopnje v novem sojenju ponovno odločalo, se bo moralo v primeru, če bo ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi, opredeliti tudi do vprašanja višine tožničine (bruto) plače in eventualne utemeljenosti do dodatka za delovno dobo. Prav tako bo moralo presoditi o pravočasnosti nekaterih kršitev v smislu 30 - dnevnega subjektivnega roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v smislu drugega odstavka 110. člena ZDR, glede na to, da je tožena stranka tožnici vročila dve pisni obdolžitvi in sicer prvo z dne 14. 8. 2012 (A3) in drugo z dne 10. 9. 2012 (A2).

Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena tega zakona stranka navedla v pritožbi ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obravnavani zadevi gre za tak primer, saj sodišče druge stopnje ne more samo na obravnavi sanirati vseh kršitev, ki jih je storilo sodišče prve stopnje, saj ne gre za odpravo pomanjkljivosti saj sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo dejanskega stanja glede 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Odločanje na drugi stopnji bi tudi pomenilo, da so s tem oddane stranki pravice do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje. Vse navedeno je pritožbeno sodišče upoštevalo pri tem, da je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje v smislu določbe 355. člena ZPP, saj bi s tem strankama odvzelo pravico do pritožbe zoper dejansko stanje. Pri tem pa ni upoštevalo predloga tožene stranke, da se zadeva vrne pred spremenjeni senat, saj niso podane okoliščine, ki bi vzbujale dvom v ravnanje sodišča prve stopnje, kateremu je tožena stranka očitala pristranskost ter neobjektivnost. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.