Jedro

Dejstvo, da sta sodišči verjeli nekaterim pričam, drugim pa ne in se oprli na določene dopise, na druge pa ne, predstavlja dokazno oceno, ki sta jo opravili sodišči nižjih stopenj na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). V revizijskem postopku tako ugotovljenega dejanskega stanja ni dopustno preizkušati zaradi prepovedi iz 3. odstavka 370. člena ZPP.

Izrek

Reviziji se delno ugodi tako, da se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kamniku, opr. št. Ig 98/00399 z dne 24.06.1998, v 1. točki izreka glede zahtevka na plačilo zakonskih zamudnih obresti za obdobje od 01.01.2002 dalje razveljavi in se tožbeni zahtevek glede teh obresti zavrne.

V ostalem delu se revizija zavrne.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti 756,53 EUR stroškov odgovora na revizijo v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je v 1. in 3. točki izreka obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kamniku, opr. št. Ig 98/00399 z dne 24.06.1998, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v višini 40.075,90 EUR (prej 9.603.789,75 SIT) s pripadki. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Relevantno dejansko stanje 3. Pravdni stranki sta v novembru 1994 sklenili „predpogodbo“, s katero se je tožeča stranka zavezala toženi stranki predložiti predlog zmanjšanja stroškov električne energije. Tožena stranka se je zavezala, da bo, če bo štela predlog za koristen in ga bo realizirala, ravnala po predlagani pogodbi št. 19/94/b, ki je bila sestavni del predpogodbe. V pogodbi je bilo določeno plačilo izvajalcu, in sicer v višini 60% realiziranega prihranka v obdobju enega leta. Tožeča stranka je toženi dne 09.11.1994 predlagala zmanjšanje stroškov porabe električne energije s spremembo načina plačevanja električne energije s tarifnih postavk za visoko napetostni odjem na tarifne postavke za nizkonapetostni odjem (pretarifiranje). Kljub realizaciji predloga, zanj ni prejela plačila.

Razlogi, ki jih uveljavlja revizija 4. Tožena stranka uveljavlja razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne oziroma, da razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in vrne zadevo temu sodišču v novo sojenje.

5. Tožena stranka navaja, da je že približno en mesec pred podpisom predpogodbe s tožečo stranko sama poslala na Elektro Ljubljana predlog za pretarifiranje njihovih odjemnih mest. Predlog tožeče stranke naj tako ne bi vseboval nobene koristne rešitve, niti naj ne bi šlo za energetsko varčevanje, saj so ta način že poznale strokovne službe tožene stranke. Sodišče naj bi upoštevalo zgolj pričevanje tožnika, priče M. J. pa sploh ne. Prav tako naj se ne bi opredelilo do dopisa Elektro. Ljubljana z dne 23.02.1995. 6. Povzeti očitki po mnenju tožene stranke predstavljajo bistveno kršitev določb postopka, saj naj bi obstajalo nasprotje med tem, kar sodišče navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in samimi temi listinami.

7. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Razlogi za (pretežno) zavrnitev revizije 8. Čeprav tožena stranka trdi, da obstaja v sodbah sodišč nižjih stopenj o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar sodišče navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in samimi temi listinami (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku; Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami – ZPP), izhaja iz ostalih revizijskih navedb, da tožena stranka pravzaprav izpodbija dokazno oceno in na njeni podlagi ugotovljeno dejansko stanje. Sodišči nižjih stopenj sta dopis tožene stranke, naslovljen na Elektro Ljubljana z dne 11.10.1994, presojali in njegove vsebine nista napačno povzeli, vendar kljub temu nista zaključili, da bi tožena stranka sama, pred začetkom sodelovanja s tožečo stranko, pripravljala projekt pretarifiranja. Za spremembo tarife in znižanje stroškov električne energije je bilo, glede na ugotovitve sodišč nižjih stopenj, ključno sodelovanje tožeče stranke. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do odgovora Elektra Ljubljana z dne 23.02.1995, v katerem ta potrjuje prejem dopisa tožene stranke z dne 11.10.1994, in obširno obrazložilo, zakaj mu ni sledilo. Sodišče druge stopnje pa je takšnim ugotovitvam sodišča prve stopnje pritrdilo. Dejstvo, da sta sodišči verjeli nekaterim pričam, drugim pa ne in se oprli na določene dopise, na druge pa ne, predstavlja dokazno oceno, ki sta jo opravili sodišči nižjih stopenj na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). V revizijskem postopku tako ugotovljenega dejanskega stanja ni dopustno preizkušati zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP.

9. Kot sta ugotovili sodišči nižjih stopenj, je predlog tožeče stranke za spremembo tarife pripeljal do zmanjšanja stroškov za električno energijo pri toženi stranki, kar je bil tudi namen sklenitve t.i. predpogodbe. Namen je sicer jasneje izražen v pogodbi, ki pa je sestavni del predpogodbe. Ker je bil predlog tudi realiziran, je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki pogodbeno dogovorjeno ceno v višini, kot izhaja iz sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Kamniku, opr. št. Ig 98/00399 z dne 24.06.1998. Razlogi za delno ugoditev reviziji 10. Ustavno sodišče Republike Slovenije je dne 02.03.2006 z odločbo U-I-300/04 razveljavilo 1060. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami – OZ), kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 01.01.2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. To je pomenilo, da se je tudi za te obresti uveljavilo pravilo iz 376. člena OZ, po katerem so zapadle neplačane obresti nehale teči, ko je njihova vsota dosegla glavnico. V obravnavani zadevi so zamudne obresti od zneska 40.075,90 EUR (prej 9.603.789,75 SIT), ki tečejo od dne 23.06.1998, do dne 01.01.2002 že presegle glavnico. Upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča Up-33/05, z dne 06.03.2008, je Vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo in sodbi sodišč nižjih stopenj spremenilo tako, da zamudne obresti prenehajo teči z dnem 01.01.2002 (prvi odstavek 380. člena ZPP), višji zahtevek na njihovo plačilo pa zavrnilo.

11. V ostalem delu, glede na zgoraj obrazloženo, revizija ni utemeljena in jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

12. Izrek o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ter tretjega odstavka 154. člena ZPP. Tožena stranka ni uspela s pretežnim delom pravnega sredstva, zato sama nosi svoje stroške revizijskega postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na revizijo. Ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku, upoštevajoč določbe Odvetniške tarife in Zakona o sodnih taksah v višini 1350 odvetniških točk, kar skupaj z materialnimi stroški in 20% DDV znaša 756,53 EUR. Stroškov poročila stranki sodišče ni priznalo, saj so le-ti že zajeti v vrednosti storitve. Iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi bila taksa za odgovor na revizijo plačana, zato sodišče tudi tega stroška ni upoštevalo.