Up-200/96

26.2.1998

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe M. I. K. iz L. na seji senata dne 26. februarja 1998

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba M. I. K. zoper sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 35/94 z dne 23.4.1996 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožniku je bil s sodbo Sodišča združenega dela SRS opr. št. Sp 666/81 z dne 4.6.1981 pravnomočno zavrnjen zahtevek za sodno varstvo delavčevih pravic zoper sklep o ukrepu prenehanja delovnega razmerja zaradi kršitev delovnih obveznosti. Zoper to sodbo je po uveljavitvi Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94) na podlagi 73. člena tega zakona vložil revizijo. Vrhovno sodišče je s sodbo, ki jo izpodbija ta ustavna pritožba, revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

S sklepom obeh sodišč združenega dela je bil hkrati zavrnjen pritožnikov predlog za sodno varstvo zoper odločbo o oceni delovne uspešnosti, odločbo o premestitvi v drug delovni prostor in odločbo o začasni odstranitvi z delovnega mesta. Revizijo zoper ta sodna sklepa je Vrhovno sodišče zavrglo kot nedopustno, kar pritožnik prav tako izpodbija.

2.Izpodbijani sodbi in sklepu pritožnik očita, da so mu z njima kršene človekove pravice iz 14., 15., 18., 21., 22., 23., 34. in 35. člena ter posredno še iz 125. in 130. člena Ustave. Naknadno zatrjuje še kršitev določb uvoda v Ustanovni listini Združenih narodov, 3., 6., 9. in 10. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, VII. poglavja Sklepne listine konference o varnosti in sodelovanju v Evropi, 2., 5., 7., 8., 10., 12., 22., 29/2, 3. in 30. člena Splošne deklaracije človekovih pravic (Generalna skupščina OZN), 2/2; 4; 5; 12/1 in 2b. člena Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (Generalna skupščina OZN), 2/1, 3., 5., 7., 14., 19/1 in 2 ter 26. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Generalna skupščina OZN) in Deklaracije OZN o zaščiti vseh oseb pred mučenjem in drugimi oblikami okrutnega nečloveškega in ponižujočega ravnanja ali kaznovanja.

3.Ko utemeljuje te očitke, pritožnik zatrjuje, da Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi in sklepu svoja pooblastila iz 73. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih preozko tolmači in uporablja. Pritrjuje sicer, da v reviziji ni mogoče preizkušati pravilnosti in popolnosti ugotavljanja dejanskega stanja, a problem svojega primera vidi ravno v tem, da dejansko stanje sploh ni bilo niti ugotavljano niti ugotovljeno. Revizijsko sodišče po njegovem napačno razlaga, da je drugostopno sodišče uporabilo 3. točko 373. člena Zakona o pravdnem postopku, saj slednje ni ugotovilo napačnega sklepanja o obstoju drugih dejstev, temveč napačno dokazno oceno. Revizijsko sodišče naj bi na podlagi nespornega dejstva, da je pritožnik v disciplinskem postopku bil zaslišan, napak sklepalo, da ni bil prikrajšan za zaslišanje o mnogih pomembnih vprašanjih na vseh stopnjah disciplinskega in sodnega postopka, trdi pritožnik. Dalje se revizijsko sodišče po njegovem mnenju napačno sklicuje na to, da v reviziji ni obrazložil, v čem da so zatrjevane kršitve drugega odstavka 3., 7. in 11. člena Zakona o pravdnem postopku, saj bi te kršitve lahko samo našlo v spisu. Pritožnik ponavlja trditev, da ima odločba sodišča druge stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti; da je bila zahteva za uvedbo disciplinskega postopka dana že po preteku prekluzivnega roka, revizijska sodba pa temu ne pritrdi; da ta sodba tudi ne bi smela "miže obiti razpravljanje" o pravilnosti sestave disciplinske komisije (pet namesto tri) samo zato, ker kršitve člena 200 takratnega Zakona o delovnih razmerjih na podlagi tega ni posebej utemeljil; napačna da je tudi ugotovitev sodišča, da gre pri tem le za relativno kršitev določb o sestavi senata, ki sama po sebi nima negativnih posledic za pritožnika. Pritožnik meni, da Vrhovno sodišče ne bi smelo upoštevati zapisnika seje delavskega sveta nasprotne stranke, ker ni bil voden na sami seji in ker ga on ni avtoriziral. Med drugim navaja še, da je nasprotna stranka svojo pritožbo zoper odločbo sodišča prve stopnje vložila prepozno. Sklep o zavrženju dela revizije po pritožnikovem mnenju nasprotuje določbi 73. člena ZDSS, ki izrecno zajema tudi razporeditev na drugo delovno mesto. Izpodbijanja preostalih dveh vsebin sklepa o zavrženju ne obrazloži.

4.Pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijano sodbo in sklep razveljavi in samo odloči o varstvu njegovih pravic.

B.

5.Vprašanj o začetku disciplinskega postopka po preteku prekluzivnega roka in o prepoznosti pritožbe nasprotnega udeleženca zoper (za pritožnika ugodnejšo) prvostopno sodno odločbo v ustavni pritožbi ni mogoče začenjati, ker pritožnik prvega ni uveljavljal v svoji pritožbi, drugega pa ne v reviziji; v tem pogledu torej pravna sredstva niso bila izčrpana, kar je po prvem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94, v nadaljevanju: ZUstS) pogoj za vložitev ustavne pritožbe. Ko bi se torej le-ta v utemeljevanju svojih trditev o kršenju človekovih pravic omejevala le na očitek o tej ali oni od omenjenih prekoračitev roka, bi jo bilo treba po 2. alinei prvega odstavka 55. člena ZUstS zavreči.

6.Ustavno sodišče ni še ena instanca in ustavna pritožba ne še eno redno pravno sredstvo v postopku zaradi varstva pravic delavca: v njej Ustavno sodišče ne more presojati, ali so sodišča - v tem primeru Vrhovno sodišče RS - prav uporabljala določbe procesnega prava in materialno pravo. Presoja lahko le, ali ni bila z izpodbijano sodno odločbo pritožniku kršena katera od človekovih pravic ali svoboščin, kadar to zatrjuje in utemeljuje. Pri tem nezadovoljstvo z izidom sodnega postopka še ni argument za izpodbijanje sodne odločbe z ustavno pritožbo.

7.Vsebinske in formalne meje revizije po 73. členu ZDSS in revizije kot pravnega sredstva v pravdnem postopku sploh je Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi in sklepu obrazložilo, njegova stališča temelje na tam citiranih zakonskih določbah, sodišče jih v obravnavanem primeru ni uporabilo drugače kot v svoji siceršnji praksi.

8.V zvezi s pravkar obrazloženim pritožnik ne more v ustavni pritožbi uveljavljati kršitev, ki naj bi mu nastale zaradi napačne uporabe procesnega in materialnega prava na prvi in drugi stopnji sojenja, kolikor jih je v reviziji sicer uveljavljal, a ne tudi obrazložil in utemeljil tako, da bi si zagotovil njihovo obravnavanje pred Vrhovnim sodiščem. To velja za njegovo zatrjevanje o kršitvi 3., 5., 7., 10. (oziroma 11.) člena ZPP in 200. člena Zakona o delovnih razmerjih.

9.Zatrjevana kršitev 373. člena ZPP, ker da je drugostopno sodišče brez obravnave spremenilo dejanski stan, ugotovljen na prvi stopnji, Vrhovno sodišče pa takim revizijskim trditvam ni pritrdilo, bi lahko pomenila kršitev pritožnikove pravice iz 22. člena Ustave. Toda v obravnavanem primeru za tako kršitev očitno ne gre: s svojo obrazloženo presojo o tem, kako je pritožbeno sodišče pri spremembi odločitve o obstoju dveh hujših kršitev disciplinskih dolžnosti uporabilo 373. člen ZPP (ni šlo za spreminjanje ugotovljenih dejstev, temveč za odpravljanje nepravilnega sklepanja na obstoj drugih dejstev, na katera pa se je sodba prve stopnje oprla) Vrhovno sodišče ni kršilo omenjene pritožnikove človekove pravice.

10.Člen 15 Ustave ne uzakonja katere od človekovih pravic, temveč vsebuje temeljna pravila o njihovem uresničevanju. Za kršitev prepovedi mučenja (18. člen Ustave) ali varstva človekove osebnosti in dostojanstva (21. člen Ustave) v izpodbijani sodbi očitno ne gre. Pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave je pritožnik imel in uporabil v celotnem sodnem postopku na treh stopnjah. Tudi pravica do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave mu z revizijsko sodbo ni bila prizadeta. Kako naj bi mu z njo bila kršena pravica iz 35. člena Ustave, ne pove, očitno pa tudi za tako kršitev ne gre. 125. in 130. člen Ustave ne vsebujeta človekovih pravic in svoboščin. V citiranih določbah Ustave so vsebinsko zajete tudi norme iz mednarodnopravnih dokumentov o varovanju človekovih pravic, na katere se pritožnik še dodatno sklicuje.

11.Očitno torej ne gre za kršitve človekovih pravic, kot naj bi jih po zatrjevanju pritožnika zakrivila izpodbijana sodba Vrhovnega sodišča. Zato ustavne pritožbe ni bilo mogoče sprejeti v obravnavo.

12.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 1. alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v senatu v sestavi: predsednik mag. Janez Snoj in člana Franc Testen in dr. Lojze Ude.

Predsednik senata mag. Janez Snoj