Jedro

Izrek sodbe mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo določeno kaznivo dejanje. V primeru, ko izrek vsebuje tudi abstraktni dejanski stan, abstraktni in konkretni del opisa predstavljata celoto in ni treba, da se za razumljivost oziroma konkretizacijo kaznivega dejanja določeni znaki ponavljajo, še posebej, če so ti dovolj konkretizirani v abstraktnem delu, in če se nanašajo na subjektivni element kaznivega dejanja. Pri namenu, naklepu, ipd. gre za stvar notranjega dogajanja storilca, ki kot tako ni razvidno navzven, kakor to velja za način storitve kaznivega dejanja. Gre za presojo dejstev in dokazov, kar spada v obrazložitev in ne v izrek sodbe. Opis kaznivega dejanja je sicer pomemben iz dveh razlogov, in sicer daje obdolžencu možnost obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očitajo, dovolj konkretizirani, po drugi strani pa preprečuje dvojno sojenje o isti stvari.

Sodišče ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, vendar mora obrazložiti, zakaj predlagani dokaz ne bi bil pomemben in ne more vplivati na dokazno oceno. Navedeno pa seveda ne pomeni, da vsakršna obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga zadošča. Obrazložitev mora biti razumna, notranje skladna in logično vzdržna. Konkretna obrazložitev pa to ni in je zato sodišče kršilo obsojenki pravico do izvajanja dokazov.

Sodišče prve stopnje je najprej ocenilo, da gre za razbremenjujoč dokaz, vendar je takoj za tem zaključilo, ne da bi pričo zaslišalo, da temu, da bi obdolženki denar izročili P., ne verjame. S tem pa je napravilo vnaprejšnjo dokazno oceno, s čimer je kršilo obdolženkama pravico do obrambe.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani sodbi se tudi glede soobsojene B. M. razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Kamniku sta bili T. B. in B. M. spoznani za krivi, da sta v sostorilstvu storili kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi 57. člena istega zakona sta jima bili izrečeni pogojni obsodbi, v katerih je sodišče obema obsojenkama določilo kazni eno leto in dva meseca zapora, s preizkusno dobo treh let in šestih mesecev. Določilo jima je tudi posebni pogoj, da morata oškodovanki M. Ž. plačati znesek 20.000,00 EUR v roku dveh mesecev po pravnomočnosti te sodbe, sicer bosta določeni kazni v okviru pogojne obsodbe izrečeni. V tem znesku je oškodovanki na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) priznalo tudi premoženjskopravni zahtevek. Višje sodišče je pritožbi zagovornikov obeh obsojenk zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbi sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenkama naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložila zagovornica obsojene T. B. zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja uvodoma zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe oziroma podrejeno, obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Meni, da je dejstvo, ki bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, brez pomena za rešitev zadeve, ker je to dejstvo že dokazano. Tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko sodišče je namreč navedlo, da četudi bi obsojenki denar v resnici izročile P., kar naj bi se po navedbah obrambe potrdilo z njegovim zaslišanjem, bi bila še vedno podana krivda obeh obsojenk, ker z denarjem nista ravnali na način, kot sta zatrjevali. Prav tako je sodišče presodilo, da je potrdilo o izročitvi denarja P. prirejeno potrebam tega postopka. Dvomi zagovornice v tako ugotovljeno dejstvo, pa pomenijo le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Tudi do nezakonite tožilčeve modifikacije v konkretni zadevi ni prišlo. Podana pa tudi ni kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj sodba vsebuje vse potrebne razloge glede goljufivega namena oziroma naklepa obsojenk. Ta naklep pa je razviden tudi iz izreka sodbe.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojenki in njeni zagovornici, ki je na navedbe tožilca tudi odgovorila. Poudarila je, da se ne strinja z odločitvijo sodišča, da pri vsej stvari ni pomembno kam je šel denar, pač pa je bistveno, da obsojenki z denarjem nista ravnali na način, kot sta zatrjevali. Iz obtožnega akta oziroma obsodilne sodbe je razvidno, da je bistveni element obsodbe pridobitev protipravne premoženjske koristi. Zato obramba meni, da je nedvomno potrebno dokazati delovanje z namenom pridobiti si tako premoženjsko korist, kar pa v konkretnem primeru ni izkazano. Poleg tega je bil M. P. pomembna oseba v tej zadevi, vodilna oseba podjetja P. C., ki je dejansko organiziral, vodil in usmerjal njegovo delovanje in sprejemal vplačan denar, ne le v konkretnem primeru temveč tudi v drugih (kar je potrdila tudi zaslišana kriminalistka A. R.) in zato ne gre le za obliko zagovora obeh obsojenk, ki bi se na ta način želeli razbremeniti svoje krivde. Ne gre torej za izmišljeno osebo, ampak za osebo, ki je imela v podjetju takšno vlogo, kot sta jo opisali obsojenki. Nadalje poudarja še, da se za storitev očitanega kaznivega dejanja zahteva najvišja stopnja krivde, to je direktni naklep, kjer je storilčevo dejanje posebej motivirano, saj ima storilec namen, da zase ali za drugega pridobi protipravno premoženjsko korist. Če tega namena ni, tudi ni podano kaznivo dejanje, čeprav je šlo za lažno prikazovanje dejanskih okoliščin.(1) Takšno stališče se izkaže za pomembno tudi v luči dejstva, da je kriminalistka, ki sodeluje v kazenski zadevi z isto dejansko in pravno podlago v Slovenj Gradcu izpovedala, da so se vplačila vršila gotovinsko, proti izdaji potrdila, kakršnega sta oškodovanki izdali obsojenki. Obramba se tudi ne more strinjati z ugotovitvijo višjega sodišča, da ni pomembno, da je imela oškodovanka možnost nakazila sredstev na račun in je bistveno tudi, da je višje sodišče zmotno in protispisno zaključilo, da takšne možnosti ni imela, saj je sama oškodovanka potrdila, da jo je imela. Navedena oškodovankina izjava potrjuje, da je točka 14 sodbe višjega sodišča, ki pravi, da je v tej zadevi odločilno, da oškodovanki možnost nakazila denarnih sredstev na račun iz pogodbe s strani obsojenk ni bila ponujeno, v očitnem nasprotju z listinsko dokumentacijo in gre torej za očitno nasprotje med navedbami v sodbi in zapisniki o izpovedbah v postopku (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Slednjič pa dodaja še, da obsojena T. B. sama ne bi bila vlagateljica, če v projekt ne bi verjela, zlasti še glede na dejstvo, da vsota, ki jo je vplačala (v sodnem spisu so dokazila) ni bila majhna (3.000,00 EUR).

B.

5. V zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev kazenskega zakona: - vložnica uveljavlja, da iz izreka sodbe ne izhajajo vsi elementi očitanega mu kaznivega dejanja, in sicer ne goljufiv namen od vsega začetka, zaradi česar tudi ni mogoče govoriti o izpolnitvi zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije

6. V zahtevi uveljavljane kršitve procesnega zakona so naslednje: - kršitev pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca (tretja alineja 29. člena Ustave), oziroma kršitev pravice do obrambe in v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga nejasnost razlogov (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP); - kršitev 344. člena ZKP, ker je bil obtožni predlog modificiran še pred samim začetkom postopka; - kršitev kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj iz sodbe jasno ne izhaja namen pridobiti si protipravno premoženjsko korist že od vsega začetka, oziroma so razlogi glede subjektivnih znakov kaznivega dejanja goljufije nejasni in - nejasni so tudi razlogi o tem, kakšno protipravno premoženjsko korist naj bi si obsojenki pridobili.

Glede uveljavljane kršitve kazenskega zakona

7. Iz izreka sodbe izhajajo naslednji očitki: - obsojenki sta s sodelovanjem pri storitvi zato da bi sebi in drugemu pridobili protipravno premoženjsko korist z lažnivim prikazovanjem in prikrivanjem dejanskih okoliščin spravili v zmoto M. Ž. … (abstrakten očitek); - kot lažno prikazovanje dejanskih okoliščin pa se jima očita, da sta navajali: - da sta zastopnici dobro rastočega podjetja P. C., kamor vlagata denarna sredstva, - da lahko le oni kot zastopnici izvedeta plačilo preko banke v Avstriji, pri čemer sta ji zagotavljali, da bo lahko v roku šestdeset dni dvignila vloženo glavnico s 40 % donosom, - T. B. tudi, da je pred nekaj meseci na takšen način zaslužila 5.000,00 EUR, … - ter oškodovanko s takšnimi zagotovili zapeljali, da je T. B. okoli dne 9. 2. 2012 izročila 20.000,00 EUR ob njenem predhodnem zatrjevanju, da bo ves njen denar naslednjega dne položila na bančni račun v Avstriji, kar ni bilo res, saj ga je T. B. po dogovoru z B. M. izročila njej, B. M. pa ga je na Trojanah, kamor jo je peljala T. B. izročila točno neugotovljeni osebi, … - zaradi tega pa sta sebi in točno neugotovljeni osebi pridobili za 20.000,00 EUR protipravne premoženjske koristi.

8. Višje sodišče je na podobne pritožbene navedbe kot jih uveljavlja vložnica v zahtevi odgovorilo, da je namen pridobiti si protipravno premoženjsko korist razviden iz celotnega opisa očitka v obtožbi oziroma v izreku sodbe.

9. Vrhovno sodišče je že večkrat presodilo (sodba I Ips 361/2004 in druge), da mora izrek sodbe vsebovati vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo določeno kaznivo dejanje. V primeru, ko izrek vsebuje tudi abstraktni dejanski stan, abstraktni in konkretni del opisa predstavljata celoto in ni treba, da se za razumljivost oziroma konkretizacijo kaznivega dejanja določeni znaki ponavljajo, še posebej, če so ti dovolj konkretizirani v abstraktnem delu, in če se nanašajo na subjektivni element kaznivega dejanja. Pri namenu, naklepu, ipd. gre namreč za stvar notranjega dogajanja storilca, ki kot tako ni razvidno navzven, kakor to velja za način storitve kaznivega dejanja. Treba ga je dokazovati, oziroma gre za presojo dejstev in dokazov s strani sodišča, kar pa spada v obrazložitev in ne v izrek sodbe. Opis kaznivega dejanja pa je sicer pomemben iz dveh razlogov, in sicer daje obdolžencu možnost obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očitajo, dovolj konkretizirani, po drugi strani pa preprečuje dvojno sojenje o isti stvari.

10. V konkretni kazenski zadevi se zastavlja vprašanje, ali opis dejanja, kot je naveden v izreku sodbe, vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja oziroma, ali iz opisa izhaja namen pridobiti si protipravno premoženjsko korist. Odgovor je pritrdilen. Iz abstraktnega dela, kot je bilo že pojasnjeno, izhaja očitek, da sta obsojenki lažno prikazovali dejstva z namenom, da bi sebi in drugemu pridobili protipravno premoženjsko korist, iz konkretnega dela pa izhaja, da je na Trojanah B. M. izročila znesek točno neugotovljeni osebi, s čimer sta sebi in točno neugotovljeni osebi pridobili za 20.000,00 EUR protipravne premoženjske koristi (nejasnost obrazložitve, koliko protipravne premoženjske koristi naj bi si pridobili obsojenki, glede na očitek, da sta ves znesek izročili tretji osebi in tudi ravnali s tem namenom, je nadaljnji očitek tako v pritožbi kot v zahtevi).

Glede očitka kršitve procesnega zakona

11. Temeljni očitek v zahtevi je očitek kršitve pravice do obrambe, ker sodišče ni zaslišalo direktorja podjetja P. C. M. P., kateremu je B. M. po zagovoru obeh obsojenk na Trojanah izročila denar, to dejstvo pa izhaja tudi iz potrdila o izročitvi denarja, ki se nahaja v spisu. Poleg tega pa je dejstvo, da so tudi drugim tržnikom zasegli podobna potrdila, potrdila kriminalistka Alenka Rebernak. Navedeno pa bi po mnenju obrambe ovrglo presojo sodišča, da sta obsojenki ravnali z naklepom pridobiti protipravno premoženjsko korist zase oziroma za nekoga tretjega, temveč sta vložili denar v P. C. družbo, kjer je bila B. M. tržnica. Do meseca junija so po navedbah B. M. stranke še dobivale določena sredstva iz družbe. Na E-portalu pa si do takrat lahko videl tudi svoje donose. Ravno potrditev te priče o prejemu denarja in izdaji potrdila o prejemu spornega zneska tako predstavlja po stališču obrambe bistveno okoliščino pri presoji naklepa. Hkrati pa sodišču očita še, da so razlogi za zavrnitev dokaznega predloga navedeni v sodbi prve in druge stopnje nejasni in sami s seboj v nasprotju, deloma pa kot izhaja iz vsebine očitkov tudi arbitrarni.

12. Sodišče je dokazni predlog po zaslišanju priče M. P. zavrnilo z naslednjimi razlogi: a) obdolženki sta se sicer zagovarjali, da je bil denar izročen M. P. in se s tem skušali razbremeniti svoje krivde, vendar pa je sodišče ocenilo, da je to le način njunega zagovora, upoštevaje pri tem dejstvo, da M. P. že dlje časa ni v Sloveniji; b) da sta obdolženki večkrat pozvani naj povesta, kaj se je z denarjem dogajalo, zatrjevali, da je bil denar položen na račun v Avstriji, kar je potrdila tudi priča B. J.; c) da oškodovanki ni bilo predloženo potrdilo ter da ji tudi nista govorili, da je bil denar izročen M. P., kar vse kaže po presoji sodišča, da je izročitev denarja prav P. močno vprašljiva in da si je B. M. glede na datum na potrdilu 14. 2. 2012, čeprav naj bi bil po navedbah obdolženk, denar izročen v ponedeljek (13. 2. 2012), potrdilo, na katerem naj bi bil faksimile podpisa M. P., pridobila zgolj in samo za potrebe tega kazenskega postopka.

13. Zavrnitev dokaza pa je sodišče zaključilo z navedbo, da četudi bi bilo res, da bi obdolženki denar izročili P., bi bila še vedno podana njuna krivda, saj z denarjem nista ravnali na način kot sta oškodovanki zatrjevali.

14. Tem razlogom je pritožbeno sodišče pritrdilo in navedlo še, da ni realnih možnosti glede na to, da je priča P. že dlje časa na begu, za njegovo zaslišanje. Posebej pa je pritrdilo ugotovitvi sodišča prve stopnje, da četudi bi obdolženki izročili denar M. P., bi bila še vedno podana njuna krivda, ker z denarjem nista ravnali na način, kot sta oškodovanki zatrjevali. Zato je zaslišanje M. P. nepotrebno.

15. Sodišče res ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, vendar mora obrazložiti, zakaj predlagani dokaz ne bi bil pomemben in ne more vplivati na dokazno oceno. Navedeno pa seveda ne pomeni, da vsakršna obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga zadošča. Obrazložitev mora biti razumna, notranje skladna in logično vzdržna. Konkretna obrazložitev pa to ni in je zato sodišče kršilo obsojenki pravico do izvajanja dokazov.

16. Dokazna tema, ki jo želi obramba z izvedbo dokaza razčistiti je: da sta obsojenki, sami vlagateljici v P. C. podjetje, B. M. pa tudi tržnica, verjeli v družbo P. C., oziroma verjeli, da vlaganje denarja prinaša dobičke. Ker sta tudi sami vlagali in ker je družba propadla, sta vložene zneske izgubili. Zato želi obramba potrditi navedbe obeh obsojenk, da sta kritičnega dne denar izročili na Trojanah direktorju, ki je bil na poti v Avstrijo in bi ta znesek nakazal na račun v Avstriji, od koder naj bi bil potem prenakazan na račune podjetja v Dubaj. Da je šlo večinoma za gotovinsko poslovanje je povedala tudi kriminalistka A. R. zaslišana kot priča. Torej način, kot je bil v obravnavanem primeru, ni odstopal od poslovanja tržnikov te družbe. Sodišče prve stopnje je najprej ocenilo, da je to razbremenjujoč dokaz, vendar je takoj za tem zaključilo, ne da bi pričo zaslišalo, da temu, da bi obdolženki denar izročili P., ne verjame. S tem pa je po stališču obrambe, ki mu pritrjuje tudi Vrhovno sodišče, napravilo vnaprejšnjo dokazno oceno, s čimer je kršilo obdolženkama pravico do obrambe.

17. Nadalje Vrhovno sodišče pritrjuje tudi očitkom v zahtevi, da so ostali razlogi za zavrnitev izvedbe dokaza deloma sami s seboj v nasprotju, deloma protispisni oziroma deloma tudi arbitrarni. Protispisnost tako očita vložnica glede načina plačila, ki je bil ponujen v konkretnem primeru oškodovanki in opozarja ne samo na zagovor obeh obsojenk, izpovedbo kriminalistke, temveč predvsem na izpovedbo oškodovanke dano na obravnavi opravljeni dne 3. 7. 2014 (list. št. 475 spisa), kjer je navedla, da denarja ni nakazala zato, ker sta ji obdolženki rekli, da bosta denar peljali v Avstrijo, zatem pa še dodala, da zaradi davkov. Obrazložitev zavrnitve verodostojnosti potrdila o prejemu denarja s strani M. P., kot pridobljenega za potrebe tega kazenskega postopka, pa vložnica utemeljeno graja kot arbitrarno. Pri tem opozarja na dejstvo, da je bilo potrdilo obsojeni B. M. zaseženo pred uvedbo tega kazenskega postopka, in sicer za potrebe kazenskega postopka zoper M. P., da je bilo ugotovljeno, da na trdem disku računalnika, ki je bil zasežen obsojeni B. M. v času iste hišne preiskave, ni bilo navedenega potrdila, da je kriminalistka A. R. potrdila zagovor obsojenke glede vplačevanja naložb, kakor tudi izdaje potrdil v ta namen, sodišče pa je, ne da bi v zvezi s tem izvedlo kakršnikoli dokaz in navedlo razloge, ocenilo potrdilo za prirejeno za morebitni bodoči kazenski postopek. Predvsem pa vložnica očita nasprotje med razlogi s katerimi je sodišče zavrnilo zaslišanje priče M. P., saj uvodoma navaja, da gre le za obliko zagovora s katerim sta se obsojenki skušali razbremeniti svoje krivde, zaključi pa obrazložitev glede zavrnitve tega dokaza s presojo, da četudi bi P. obsojenki res izročili denar, bi bila še vedno podana njuna krivda, saj z denarjem nista ravnali na način kot sta oškodovanki zatrjevali. V zvezi s slednjim, pa obramba ponovno poudarja še, da so določeni povzetki navedb prič v zvezi s to presojo protispisni. Poudarja, da sta obsojenki ves čas v zagovoru navajali, da sta znesek izročili direktorju P. C. firme M. P., da sta za to dobili potrdilo ter da sta oškodovanki zatrjevali, da bo denar nakazan v banki v Avstriji. Razlog, zakaj sta denar izročili M. P. pa je po zatrjevanju predvsem obsojene B. M. iskati v tem, ker je bil direktor ravno namenjen v Avstrijo, zaradi česar je z izročitvijo zneska njemu bila njej prihranjena pot. Pri presoji navedenega očitka, pa kot nadalje upravičeno opozarja vložnica, tudi ni prezreti že omenjenega potrdila o izročitvi denarja in izpovedbe priče B. J., ki je izpovedal, da sta mu obsojenki na vprašanje, kam sta nakazali denar, rekli, da sta ga posredovali in da je vplačan v Avstriji. Sicer pa je tudi po presoji Vrhovnega sodišča zaključek obeh sodišč, da bi bila podana krivda obeh obsojenk že samo s tem, če bi denar, namesto da bi ga sami nakazali na banko, izročili direktorju podjetja P. C., da ga ta nakaže na banko, nejasen. Ni namreč pojasnjeno, ne v sodbi sodišča prve in ne v sodbi sodišča druge stopnje, zakaj bi to dejstvo predstavljalo lažno prikazovanje dejanskih okoliščin, ki bi vplivale na krivdo obsojenk.

18. V zvezi z navedenim oziroma s krivdo obsojenk pa vložnica uveljavlja tudi kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj so razlogi sodišča o subjektivnem elementu kaznivega dejanja goljufije nejasni. Vložnica poudarja, da mora biti pri tem kaznivem dejanju podan namen pridobitve protipravne premoženjske koristi in s tem tudi zavest, da nima pravice do zasledovanja te koristi. Storilec mora torej od vsega začetka ravnati z namenom sebi ali komu drugemu pridobiti premoženjsko korist, ali sta ta namen imeli obsojenki že od vsega začetka in namen komu pridobiti premoženjsko korist pa iz razlogov sodbe jasno ne izhaja.

19. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da sta obsojenki izkoristili naivnost in zaupljivost oškodovanke, da jima je izročila denar na roke, v prepričanju, da ga bo B. B. položila na bančni račun, in da bo posel opravljen tako kot je bilo zagotovljeno (stran 27 sodbe). Pri tem pa sta dejanje hoteli storiti vse z namenom, da bi deloma sebi in točno neugotovljeni osebi pridobili za 20.000,00 EUR protipravne premoženjske koristi (stran 28 sodbe). Pritožbeno sodišče pa je očitek v pritožbi, da je izpodbijana sodba glede naklepa obdolženk pomanjkljiva, zavrnilo sklicujoč se na „prepričljive in argumentirane razloge navedene na strani 27 sodbe sodišča prve stopnje“ (stran 5 sodbe sodišča prve stopnje). Po presoji Vrhovnega sodišča pa se sodišči, kot na to utemeljeno opozarja obramba v zahtevi, nista jasno opredelili, ali sta obsojenki že od vsega začetka imeli namen pridobiti protipravno premoženjsko korist za neko tretjo nepoznano osebo in deloma zase, ali pa za podjetje P. C. oziroma njenega direktorja M. P. Če se izkaže, da sta denar izročili njemu, bi moralo sodišče presoditi, ali sta bili obsojenki vlagateljici, tudi sami zavedeni s strani direktorja oziroma nadrejenih v podjetju P. C., ali pa sta že ves čas vedeli, da oškodovanka denarja ne bo dobila vrnjenega, še manj vrnjenega z dobičkom, pa sta to hoteli storiti, da podjetju P. C., oziroma njenemu direktorju pridobita protipravno premoženjsko korist. Če sta v družbo zaupali, o goljufivem namenu namreč ni mogoče govoriti in s tem tudi ne o kaznivem dejanju. Te presoje, pa kot rečeno, v izpodbijanih sodbah ni. V nobenem primeru namreč njune krivde ni mogoče izvajati iz dejstva, da z denarjem nista ravnali na način, kot sta oškodovanki zatrjevali, oziroma z zatrjevanjem, da ga bosta sami odnesli v Avstrijo na banko.

20. Neutemeljen pa je očitek v zahtevi, da je okrožni državni tožilec modificiral obtožbo še pred samim pričetkom postopka, kar je v nasprotju z določbo 344. člena ZKP-L. Kot izhaja iz podatkov v spisu je namreč prišlo do modifikacije obtožbe dne 22. 10. in 28. 11. 2013, torej v času, ko so bile zoper obsojenki že opravljene glavne obravnave.

21. Vrhovno sodišče je glede na vse navedeno zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo zaradi procesnih kršitev, in sicer kršitev pravice do obrambe (drugi odstavek 371. člena ZKP), kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe in kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP razveljavilo, po določbi drugega odstavka 424. člena ZKP tudi glede obsojene B. M., ter vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

22. Ostalih očitkov kršitev v zahtevi, ki se nanašajo na vprašanja, komu je bila pridobljena protipravna premoženjska korist, Vrhovno sodišče glede na razveljavitev sodbe ni presojalo.

23. V ponovljenem postopku, bo moralo sodišče z zaslišanjem M. P., ali na podlagi drugih posrednih dokazov, tudi listin, razčistiti, ali je bil denar izročen njemu kot predstavniku P. C. in če bo ugotovilo, da je bil, presoditi, ali sta obsojenki ves čas ravnali z namenom pridobiti družbi P. C. protipravno premoženjsko korist, ali pa sta bili tudi sami zavedeni. Slednje je namreč okoliščina, ki bi ju razbremenila krivde. Svoje ugotovitve o goljufivem namenu pa bo moralo tudi ustrezno obrazložiti.

(1) Kazenski zakonik, posebni del mag. Deisinger, str. 406.