Jedro

Ker tožnik na dan 18. 10. 1991 ni imel stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, ampak v Republiki Hrvaški, na ta dan pa tudi ni imel stalnega prebivališča v državi, ki slovenskim državljanom ne priznava pravic na podlagi zavarovanja po vojaških predpisih, ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravic po ZPIZVZ.

Določba četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ zajema le tiste starejše zavarovance bivšega skupnega zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vojaških zavarovancev, ki so zaradi osamosvojitve Republike Slovenije po 18. 10. 1991 ostali brez zaposlitve oziroma zavarovanja, saj so le ti, glede na določbe prvega odstavka 171. člena ZPIZ-92, izpolnjevali pogoje za pridobitev pravice do pokojnine na podlagi tega zakona.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločbe tožene stranke, št. P 9875197 z dne 16. 12. 2003 in za priznanje pravice do pokojnine po četrtem odstavku 2. člena Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ, Ur. l. RS, št. 49/98 in naslednji) od 1. 12. 1991. Ugotovilo je, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pokojnine po citirani določbi, ker na dan 18. 10. 1991 ni imel stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji oziroma v državi, ki slovenskim državljanom ne priznava pravic na podlagi zavarovanja po vojaških predpisih in ker zahteve za upokojitev ni vložil do 18. 10. 1991. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pri čemer je na podlagi dejanskih zaključkov, ki jih je napravilo sodišče prve stopnje presodilo, da tožnik ni izpolnil predpisanih pogojev iz določbe četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka, pa tudi kršitev ustavnih pravic „zaradi metodološke nejasnosti sodbe“. Navaja, da je materialno pravo napačno uporabljeno glede sporazuma med Slovenijo in Hrvaško o priznavanju pravice do pokojnine na podlagi zavarovanja po vojaških predpisih, saj je na Hrvaškem živel le do 13. 12. 1991, slovenski državljan pa je šele od 7. 10. 2002. Napačno je uporabljena tudi določba četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ, ki ne vsebuje takšnih pogojev, kot jih citira izpodbijana sodba. Meni, da pri tem ne gre samo za lapsus, ampak za očiten dokaz skrajne malomarnosti pritožbenega sodišča pri pisanju oziroma argumentiranju te sodbe. V nadaljevanju revizija navaja, da je sodišče prve stopnje povsem ignoriralo njegove ugovore v zvezi s priznavanjem pravice do pokojnine državljanom Slovenije na Hrvaškem, o specifičnosti njegovega položaja, v katerem se je znašel zaradi takratnih togih vojaških predpisov in o tem, da birokratska formalnost ne bi smela tako usodno vplivati na tožnikove pravice. Vse ugovore je ponovil v pritožbi, vendar nanje tudi pritožbeno sodišče ni odgovorilo, vsaj v pretežnem delu ne. Absurdna je argumentacija sodišča druge stopnje v zvezi s trditvijo, da je tožnik na Hrvaškem služboval le začasno. Sodišče druge stopnje tudi ni navedlo argumentov, zakaj tožnikov ugovor o tem, da je bil prisiljen spremeniti stalno bivališče, ni sprejemljiv. Tako je namreč ugotovilo sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje pa kljub tožnikovemu ugovoru ni znalo argumentirati, zakaj naj bi bila ta ugotovitev pravilna. Sodišče druge stopnje je storilo bistveno kršitev tudi s tem, ko je kot argument uporabilo neko povsem protispisno trditev, nasprotno resnici, ki je v vsem postopku nihče niti ni zatrjeval, namreč da je tožnik z upokojitvijo po vojaških predpisih bivše SFRJ v letu 1991 v celoti uresničil pravico do socialne varnosti, pri čemer ves čas prejema pokojnino od nosilca tistega socialnega zavarovanja, kateremu so bili plačani prispevki za pokojninsko zavarovanje. V resnici revident ne te ne kakršnekoli druge pokojnine nikoli ni prejemal. Gre za hudo kršitev ustavnih pravic po 22. in 23. členu Ustave, glede katere revident upa, da se ji revizijsko sodišče ne bo izognilo z (napačno) oceno, da gre za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Gre namreč za napačno uporabo materialnega prava, saj tako po Ustavi RS kot tudi po EKČP pravica do socialne varnosti nikakor ni v celoti uresničena, brž ko je upravičencu priznana kakršnakoli pokojnina (ne glede na višino). To bi namreč pomenilo, da ustavna pravica do pokojnine zajema le pravico do neke minimalne pokojnine, ne pa pravice do pokojnine v skladu z zakonom.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane.

8. Revizija ne konkretizira bistvenih kršitev določb postopka, ki naj bi jih zagrešilo sodišče druge stopnje, vendar pa z navedbo, da ni odgovorilo na vse pritožbene ugovore, smiselno uveljavlja bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 360. členom ZPP, z navedbo o metodološki nejasnosti sodbe kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 324. členom ZPP in z navedbo o pomanjkanju oziroma absurdnosti argumentov glede posameznih ugotovitev kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Neutemeljen je očitek, da na pritožbene navedbe ni bilo odgovorjeno. Po prvem odstavku 360. člena ZPP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Odločilnega pomena pa so navedbe v zvezi z dejanskim stanjem, ki se ugotavlja v postopku in ki je podlaga za odločitev. S sodbo sodišča druge stopnje je odgovorjeno na vse pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Na navedbe, ki niso odločilnega pomena, sodišče druge stopnje ni dolžno odgovarjati. Neutemeljen je tudi očitek o metodološko pomanjkljivi sodbi. Načela o pisni izdelavi sodbe, njeni vsebini in sestavi, ki so urejena v 323. in 324. členu ZPP, veljajo tudi za sodišče druge stopnje. Iz teh določb izhaja, da mora biti obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje tako jasna, da niso podane kršitve, ki jih določa 339. člen ZPP v 14. točki drugega odstavka. Iz utemeljitve sodbe mora biti razvidno, katere pritožbene razloge uveljavlja pritožnik in kaj je ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje mora glede na navedbe v pritožbi sodbo sodišča druge stopnje presojati tako, da je iz njegove obrazložitve popolnoma jasno razvidno, kakšna so stališča sodišča druge stopnje o navedbah v pritožbi. Nejasni razlogi ali razlogi, ki so med seboj v nasprotju ali pa če obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med temi listinami samimi, lahko predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, vendar pa le, če gre za razloge o odločilnih dejstvih. Tako bi sporna argumentacija glede začasnega službovanja na Hrvaškem in glede specifičnega položaja, ki ga zatrjuje tožnik, sicer lahko predstavljala bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, če sodbe zaradi tega ne bi bilo mogoče preizkusiti v delu, ki je bistvenega (odločilnega) pomena. V obravnavanem primeru gre za zatrjevanje nedoslednosti in nasprotij o dejstvih, ki niso odločilnega pomena, ker se ne nanašajo na dejanski stan, ki je urejen v 2. členu ZPIZVZ. Odločilno dejstvo v tem socialnem sporu je namreč vprašanje, ali tožnik izpolnjuje pogoje iz te določbe za pridobitev pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki so jih državljani Republike Slovenije in drugi upravičenci po ZPIZVZ pridobili oziroma so izpolnili pogoje za njihovo pridobitev na podlagi zavarovanja po predpisih bivše SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev. O teh dejstvih pa izpodbijana sodba ima razloge in ti razlogi niso nejasni. Zato je neutemeljen tudi očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Končno tudi pravice iz 22. in 23. člena Ustave RS z izpodbijano sodbo niso kršene. Sodišče druge stopnje je – ne glede na skopo obrazložitev – v tej zadevi odločilo enako, kot je odločilo v številnih drugih podobnih primerih.

9. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno.

10. Z ZPIZVZ se po 1. členu urejajo pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki so jih državljani Republike Slovenije in drugi upravičenci po tem zakonu pridobili oziroma so izpolnili pogoje za njihovo pridobitev na podlagi zavarovanja po predpisih bivše SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, in usklajevanje oziroma prevedba teh pravic. V 2. členu zakona so določeni upravičenci do navedenih pravic. Tožnikov zahtevek temelji na trditvi, da je do pravic iz ZPIZVZ upravičen na podlagi četrtega odstavka 2. člena tega zakona. Po tej določbi državljani Republike Slovenije, ki jim je 18. 10. 1991 manjkalo največ pet let starosti ali pokojninske dobe za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih in so imeli na dan 18. 10. 1991 stalno prebivališče v Republiki Sloveniji oziroma v državi, ki slovenskim državljanom ne priznava pravic na podlagi zavarovanja po vojaških predpisih, pridobijo pravico do pokojnine pod pogoji in na način, določen v ZPIZ-92, kot če bi pretežni del svoje zavarovalne dobe prebili v zavarovanju pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je imel tožnik v obdobju od 9. 1. 1989 do 13. 12. 1991 stalno prebivališče v Republiki Hrvaški in da ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji od leta 1997. Z aktivno vojaško službo v JLA je prenehal 30. 11. 1991 in se je 1. 12. 1991 predčasno starostno upokojil na podlagi odločbe Zavoda za socialno osiguranje vojnih osiguranika Beograd po določbah Zakona o penzijskom i invalidskom osugiranju vojnih osiguranika (Službeni list SFRJ, št. 7/85). Državljanstvo Republike Slovenije je pridobil 30. 9. 2002. 11. Tožnik na dan 18. 10. 1991 ni imel stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, ampak v Republiki Hrvaški. Razlogi, ki so tožnika, ki naj bi imel družino ves čas v Republiki Sloveniji, privedli do tega, da je spremenil kraj stalnega prebivališča, v tej zadevi ne morejo in ne smejo (že zaradi ustavnega načela enakega varstva pravic, na uporabo katerega apelira celo tožnik sam) biti odločilni. Na ta dan tudi ni imel stalnega prebivališča v državi, ki slovenskim državljanom ne priznava pravic na podlagi zavarovanja po vojaških predpisih. Tožnik je (sedaj) državljan Republike Slovenije, slovenskim državljanom pa Republika Hrvaška po določbi 38. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Ur. l. RS – Mednarodne pogodbe, št. 21/97) v povezavi s Sporazumom med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o vojaških pokojninah z dne 20. 7. 1992, priznava pravice na podlagi zavarovanja po vojaških predpisih.

12. Poleg tega pa določba četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ zajema le tiste starejše zavarovance bivšega skupnega zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vojaških zavarovancev, ki so zaradi osamosvojitve Republike Slovenije po 18. 10. 1991 ostali brez zaposlitve oziroma zavarovanja, saj so le ti, glede na določbe prvega odstavka 171. člena ZPIZ-92, izpolnjevali pogoje za pridobitev pravice do pokojnine na podlagi tega zakona. Gre za osebe, ki dne 18. 10. 1991 niso izpolnjevale pogojev za pokojnino po vojaških predpisih, zaradi česar je zakon prav tej kategoriji zagotovil posebno varstvo. Na podlagi določbe prvega odstavka 171. člena ZPIZ-92 je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine tudi prenehanje zavarovanja. Tožniku z 18. 10. 1991 ni prenehalo zavarovanje pri bivšem nosilcu zavarovanja vojaških zavarovancev v Beogradu, temveč je z nadaljevanjem zaposlitve pri takrat že tuji vojski ostal v zavarovanju in se upokojil kasneje na podlagi pravil tujega nosilca zavarovanja. Zavarovanci takratnega nosilca zavarovanja vojaških zavarovancev, ki so nadaljevali z delom v JLA oziroma Vojski Jugoslavije in ostali zavarovanci po 18. 10. 1991 že tujega nosilca zavarovanja, kot je bilo v tožnikovem primeru, pri toženi stranki niso pridobili pravice do pokojnine, saj so to pravico lahko uveljavili pri nosilcu zavarovanja, pri katerem so ostali v zavarovanju.

13. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v večjem številu zadev (npr. VIII Ips 208/2005, VIII Ips 205/2007, VIII Ips 206/2007, VIII Ips 7/2008 itd.).

14. Ugotovitev sodišča druge stopnje, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ, je zato pravilna. Drugih revizijskih navedb, ki za odločitev o reviziji niso bistvene, revizijsko sodišče v skladu z določbo 383. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 360. člena ZPP, ni presojalo.

15. Ker revizijski razlogi niso podani, je v skladu s 375. členom ZPP revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.