Jedro

Tožnica je okoliščine (da je pred zaslišanjem videla pričo na avtocestnem počivališču, ko se je peljala kot sopotnik v osebnem avtomobilu druge priče) zaznala neposredno pred samim narokom, na katerem je priča priglasila stroške. Na naroku je torej tožnica že imela možnost navesti zadevne okoliščine, ki je ni izkoristila, zato je pritožbeno sklicevanje nanje prepozno.

Tožnica neutemeljeno kot dokaz predlaga, da naj sodišče samo pridobi razpored služb policijske postaje, saj ni izkazala, da sama ni mogla pridobiti razporeda.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep V P 1087/2011 – 38 z dne 16. 4. 2012 se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Pritožba zoper sklep V P 1087/2011 – 39 z dne 16. 4. 2012 se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom (red. 38) tožnici naložilo, da je dolžna v roku osmih dni priči B. J. (na navedeni račun) povrniti potne stroške v višini 47,08 EUR. S sklepom (red. 39) pa je tožnici naložilo, da je dolžna v roku osmih dni priči D. Š. (na navedeni račun) povrniti potne stroške v višini 48,40 EUR.

2. Zoper navedena sklepa se je pravočasno pritožila tožnica. V pritožbi zoper sklep na red. 38 je navedla, da je priča J. B. stroške priglasil neupravičeno, saj je bil tega dne z razporedom služb Policijske postaje Šentjur razporejen v službo. Imel je odrejeno službo z odprtim delovnim časom. Udeležbe policistov na glavnih obravnavah se v skladu s splošnim poslovanjem policijske postaje vedno izvajajo z načrtovanjem službe policista v času vabljenja. Priča bi morala nastopiti službo na policijski postaji, kjer ji mora vodja zagotoviti službeno prevozno sredstvo. Javni uslužbenec ne sme in ne more samovoljno opravljati službene naloge s svojim prevoznim sredstvom, kar je navedeno tudi v Pravilih policije iz leta 2000 (interni akt). Poleg tega pa je delodajalec na relaciji Golobinjek – Planina pri Sevnici – Šentjur in nazaj potne stroške že priznal in izplačal po pogodbi o zaposlitvi. Priča je tožnici povzročila nepotreben strošek. Tožnica in njen pooblaščenec na dan zaslišanja nista vedela, da je priča v službi, to sta izvedela šele po obravnavi in zato na glavni obravnavi nista prerekala priglasitve potnih stroškov.

V pritožbi zoper sklep na red. 39 je tožnica navedla, da je priča D. Š. na naroku priglasil potne stroške neupravičeno, saj je bil tega dne okoli 8.30 ure s strani tožnice in njenega pooblaščenca opažen na avtocestnem počivališču v Lukovici, ko se je kot sopotnik peljal v osebnem avtomobilu J. B.. Zato po 242. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami-ZPP) ni upravičen do povračila potnih stroškov za prihod na sodišče. Sicer je bila navedena priča zadevnega dne v službi na PP Šentjur (odrejena ji je bila služba z odprtim delovnim časom) in je tudi zato stroške priglasila neupravičeno. Policijska postaja mora zagotoviti prevozno sredstvo, priča kot javni uslužbenec pa ne sme in ne more samovoljno opravljati službene naloge s svojim lastnim prevoznim sredstvom oziroma kot potnik prevoznega sredstva v civilni lasti, kar je navedeno tudi v Pravilih policije iz leta 2000 (interni akt). Sicer pa so po sklepu priznani nedopustni postni stroški priče vsaj na relaciji Podpeč – Planina pri Sevnici – Šentjur in nazaj, saj je delodajalec te stroške priči priznal in izplačal. Slednjega tožnica in njen pooblaščenec na dan zaslišanja nista vedela, zato stroškov na obravnavi nista prerekala.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper priznanje stroškov priči B. J. (red. 38)

4. Tožnica je za svoje pritožbene navedbe, da priča B. J. ni upravičen do priznanih mu potnih stroškov, ker je bil v tem času razporejen v službo, kjer bi mu morali omogočiti prevozno sredstvo, poleg tega pa mu je delodajalec že izplačal (vsaj) potne stroške za prihod na delovno mesto, predlagala dokaz, in sicer razpored služb PP Šentjur za dan 3. 4. 2012, ki naj ga pridobi sodišče po uradni dolžnosti, v kolikor pa si sodišče tega ne bo pridobilo, pa naj tožnico pozove, da pri PP Šentjur pridobi ta razpored. Sodišče druge stopnje odgovarja, da v kolikor bi bilo navedena dejstva sploh mogoče šteti za pravno relevantna, tožnica za dokazovanje slednjih neutemeljeno predlaga, da naj sodišče samo pridobi razpored služb PP Šentjur, oziroma naj tožnico pozove. Tožnica namreč ni izkazala, da ni mogla pridobiti razporeda (tretji odstavek 226. člena ZPP), prav tako pa ZPP v tem primeru ne daje podlage, da bi v tem primeru sodišče tožnico pozvalo, da naj predloži dokaz. Nadaljnje razpravljanje o potnih stroških, ki so bili priznani priči B. J., je torej povsem brezpredmetno.

5. Sodišče druge stopnje tudi ni zasledilo kakšne od kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper priznanje stroškov priči D. Š. (red. 39)

6. Tožnica v pritožbi navaja, da je pričo D. Š. videla na avtocestnem počivališču, ko se je peljal kot sopotnik v osebnem avtomobilu (druge) priče B. J., zato ni upravičen do potnih stroškov. S tem v zvezi predlaga izvedbo dokazov, in sicer videonadzorni sistem Dars AC Lukovica ter neposredno zaznavo tožnice in njenega pooblaščenca, ter po potrebi njuno zaslišanje. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da ima priča pravico do povračila potnih stroškov, povračilo pa mora zahtevati takoj po zaslišanju (prvi in drugi odstavek 242. člena ZPP). Smisel zahteve po takojšnji priglasitvi stroškov je tudi v tem, da se o njih odloči hitro in da ne prihaja do nepotrebnih zastojev v postopku odločanja o zahtevku. Priglasitev stroškov takoj po zaslišanju omogoča, da se o predlogu lahko obe stranki takoj izrečeta, sodišče pa lahko dejansko stanje v primeru nesoglasij glede stroškov ugotovi na razumno hiter način, kakršen ustreza teži in pomenu te odločitve v pravdi. Kot tožnica sama izpostavlja v pritožbi, je okoliščine, na katere se sklicuje, zaznala neposredno pred samim narokom, na katerem je priča priglasila stroške. Na naroku je torej tožnica že imela možnost navesti zadevne okoliščine, ki je ni izkoristila, zato je njeno pritožbeno navajanje prepozno, o pravilnosti izpodbijane odločitve pa sodišče druge stopnje nima dvoma.

7. Tožnica je za svoje nadaljnje pritožbene navedbe, da priča D. Š. ni upravičen do priznanih mu potnih stroškov, ker je bil v tem času razporejen v službo, kjer bi mu delodajalec moral omogočiti prevozno sredstvo, poleg tega pa mu je delodajalec že izplačal (vsaj) potne stroške za prihod na delovno mesto, predlagala izvedbo dokaza, in sicer razpored služb PP Šentjur za dne 3. 4. 2012, ki naj ga sodišče pridobi po uradni dolžnosti, v kolikor pa tega ne stori, pa naj tožnico pozove, da na policijski postaji pridobi razpored. Sodišče druge stopnje odgovarja, da v kolikor bi bilo navedena dejstva sploh mogoče šteti za pravno relevantna, tožnica za dokazovanje slednjih neutemeljeno predlaga, da naj sodišče samo pridobi razpored služb PP Šentjur, oziroma naj tožnico pozove. Tožnica namreč ni izkazala, da sama ni mogla pridobiti razporeda (tretji odstavek 226. člena ZPP), prav tako pa ZPP v tem primeru ne daje podlage, da bi sodišče tožnico pozvalo, da naj predloži dokaz, kot si to razlaga pritožnica. Izpodbijana odločitev je pravilna, pritožbena izvajanja pa neutemeljena.

8. Sodišče druge stopnje tudi ni zasledilo kakšne od kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).