Jedro

Določilo 190. člena ZPP, po katerem odtujitev pravice oziroma stvari, o kateri teče pravda, ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča, se nanaša na primere, ko do odtujitve pravice oziroma stvari pride med pravdo.

Tožeča stranka je odstopila terjatev pred pravdo, zato ni več aktivno legitimirana za tožbo in je treba njen zahtevek zavrniti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek še v preostanku zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 6.941,61 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v višini 11.284,21 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki plačilo 561.939,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 14. 6. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je Družba za upravljanje terjatev bank, d.d., Ljubljana, upravičena zahtevati poplačilo svoje terjatve 561.939,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 6. 2014 do plačila, tudi iz zastavljene nepremičnine ID znak ... do celote, vendar največ do višine 187.781,67 EUR z izvršbo na tej nepremičnini (II. točka izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače, je sodišče zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povračilo 1.205,00 EUR pravdnih stroškov tožeči stranki.

2. Zoper sodbo se pravočasno iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Navaja, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo podala ugovor krajevne pristojnosti, ki ga je sodišče zavrnilo. Poroštvena izjava je enostranska izjava, ki ne more predstavljati sporazuma o določitvi krajevne pristojnosti sodišča. Iz poroštvene izjave ni razvidno, da bi bil podpis na poroštveni izjavi podpis zakonitega zastopnika. Sodišče je zato sporazum o krajevni pristojnosti presojalo v nasprotju z določili 69. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in v nasprotju z določili Zakona o bančništvu.

V času vročitve tožbe tožeča stranka ni bila več aktivno legitimirana, saj je bila terjatev odstopljena Družbi za upravljanje terjatev bank (v nadaljevanju DUTB). Sodišče je odločilo napačno o ugovoru aktivne legitimacije. Odločitev je v nasprotju sama s seboj, kar predstavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločba ni obrazložena. Tožena stranka je 13. 10. 2014 izgubila pravico do razpolaganja s terjatvijo, ki je bila odstopljena. DUTB je pridobila položaj stranskega intervenienta, na katerega se dajatveni zahtevek ne more glasiti. Tožeča stranka ni imela več pravice postavljati ali spreminjati zahtevka v korist tretje stranke. Zahtevek, ki mu je sodišče sledilo, je v korist tretjega, ki ni stranka v postopku. Tožena stranka zatrjuje bistveno kršitev pravil postopka iz 274. člena ZPP, ki sodiščem nalaga, da spremljajo pravni interes stranke za tožbo.

Tožena stranka po pridobitvi mnenja izvedenca finančne stroke ni ugovarjala višini terjatve po posameznih pogodbah. Tožena stranka je nasprotovala temu, da bi predstavljale poroštvene izjave solidarno zavezo tožene stranke za plačilo kreditov družbe R., d.o.o. Sodišče se ni opredelilo do ugovora zastaranja terjatve glavnega dolžnika, tudi terjatve zavarovane s hipoteko. Gre za vpis maksimalne hipoteke, ki ne daje podlage za neposredno izvršbo. Na obstoj poroštva nima vpliva zapis v pogodbi z 21. 11. 2014, da A., d.d. prenaša na DUTB tudi stranske terjatve. A., d.d. je lahko na DUTB prenesla samo obstoječe terjatve, ne pa poroštev, ki jih je dolžnik podpisal leta 2013 v zvezi s kreditno pogodbo s 5. 3. 2013. 3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da so bile med tožečo stranko kot kreditodajalcem ter družbo R., d.o.o., kot kreditojemalcem sklenjene tri kreditne pogodbe, in sicer pogodba št. 1512250 za kredit v višini 169.400,00 EUR in zapadlostjo 18. 10. 2013; pogodba št. 1522965 za kredit v višini 45.600,00 EUR in zapadlostjo 13. 12. 2013; ter pogodba št. 1522990 za kredit v višini 290.000,00 EUR z zapadlostjo 12. 12. 2013. Kreditojemalec kredita po nobeni od treh kreditnih pogodb ob zapadlosti ni vrnil. Toženec se je kot porok s poroštvenimi izjavami 19. 10. 2012, 14. 12. 2012 in 13. 12. 2012 (list. št. v spisu na A 2, A 13 in A 27) zavezal, da bo izpolnil vse obveznosti kreditojemalca, če ta obveznosti ne bi izpolnil. Sodišče je ocenilo, da gre za solidarno poroštvo ter da je toženec kot porok in plačnik dolžan na prvi poziv banke plačati zapadle obveznosti dolžnika po kreditnih pogodbah, ki jih dolžnik ni poravnal. 6. Po vložitvi tožbe in pred njeno vročitvijo toženi stranki je prišlo 13. 10. 2014 do odstopa terjatev iz vseh treh kreditnih pogodb s tožeče stranke kot odstopnice na DUTB kot prevzemnico terjatve. DUTB je z vlogo 29. 1. 2015 pozvala sodišče, naj dovoli, da DUTB namesto tožeče stranke vstopi v pravdo, s čimer je tožeča stranka soglašala, tožena pa ne. Sodišče je zato predlog DUTB za vstop v pravdo zavrnilo, ugodilo pa je njenemu predlogu za stransko intervencijo in dopustilo stransko intervencijo DUTB na strani tožeče stranke. Ker je prišlo do odstopa terjatve pred vročitvijo tožbe toženi stranki, je tožena stranka ugovarjala aktivno legitimacijo tožeče stranke. Sodišče je njen ugovor zavrnilo. Štelo je, da so prešle terjatve iz vseh treh kreditnih pogodb s tožeče stranke kot odstopnice na DUTB kot prevzemnico terjatve in je postala DUTB upnica iz materialnopravnega razmerja. Oprlo se je na določilo 214. člena ZPP. Odločitev prvostopenjskega sodišča tožena stranka v pritožbi utemeljeno graja.

7. Pravda začne teči z vročitvijo tožbe toženi stranki (prvi odstavek 189. člena ZPP). Pravdni postopek pa se začne z vložitvijo tožbe (179. člen ZPP). Če katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne konča (prvi odstavek 190. člena ZPP). Tisti, ki je dobil stvar ali pravico, o kateri teče pravda, more stopiti v pravdo namesto tožeče stranke oziroma tožene stranke samo tedaj, če v to privolita obe stranki (drugi odstavek 190. člena ZPP).

8. Tožeča stranka je vložila tožbo priporočeno po pošti 13. 6. 2014 (povratnica na list. št. 2). Terjatev je nato prenesla na toženo stranko 13. 10. 2014. Toženi stranki je bila vročena tožba 30. 10. 2014 (povratnica na list. št. spisa 23). Do odtujitve pravice je torej prišlo še pred vročitvijo tožbe toženi stranki oziroma pred pravdo.

9. Določilo 190. člena ZPP, po katerem odtujitev pravice oziroma stvari o kateri teče pravda, ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča, se nanaša na primere, ko do odtujitve pravice oziroma stvari pride med pravdo. Odtujitev povzroči, da stvarna legitimacija preide na pridobitelja kot singularnega pravnega naslednika. Procesna legitimacija kljub temu ostane prvotnemu tožniku, ki ostane še naprej stranka v postopku, saj je svojo terjatev odtujil šele po nastopu litispendence in ni več nosilec materialnopravnega razmerja. Odtujitev nima nobenega vpliva na postopek in ni ovira, da se pravda med istima strankama konča. Od takrat naprej tožnik (upnik) ne toži več za svojo, ampak za tujo (odstopljeno) materialno pravico. Pravdo ima pravico voditi v svojem imenu za tujo stvar oziroma pravico (prvi odstavek 190. člena ZPP). Z odtujitvijo nastane sprememba v materialnem, ne pa v procesnopravnem razmerju. Drugače pa je, če upnik (tožnik) pred litispendenco odstopi terjatev drugemu, saj k tožbi ni več aktivno legitimiran. Vprašanje aktivne legitimacije je materialnopravno in ne procesno vprašanje. Upnik ni več subjekt zahtevka. Njegov zahtevek je zato potrebno zavrniti kot neutemeljen.(1)

10. V obravnavanem primeru je tožeča stranka odstopila terjatev pred pravdo, zato ni več aktivno legitimirana za tožbo in je treba njen zahtevek zavrniti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek še v preostalem delu zavrnilo (358. člen ZPP).

11. Ker tožeča stranka s svojim zahtevkom ni uspela, je dolžna povrniti po načelu uspeha v pravdi toženi stranki njene pravdne stroške (154. člen ZPP). Stroške tožene stranke sestavljajo stroški nagrade za postopek, nagrade za narok, stroški prevoza, izvedenskega mnenja, materialni stroški ter stroški DDV in so podrobneje razvidni iz stroškovnika v spisu (list. št. 79).

12. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je dolžna tožeča stranka po načelu uspeha v pravdi povrniti njene pritožbene stroške. Pritožbene stroške sestavljajo stroški nagrade za postopek (3.360,00 EUR), stroški sodnih taks (7.185,00 EUR) ter stroški DDV (154., 155. in 165. člen ZPP).

Op. št. (1): Dr. Jože Juhart v: Pravdni postopek, Uradni list SRS, Ljubljana 1974, stran 233.