Jedro

Ko se škoda zaradi skaženosti in škoda zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti stikata in prepletata in ju je težko razmejiti, sodišče obe odškodnini obravnava skupaj.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožena stranka tožnici plačati odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 1.570,000,00 SIT, in sicer za dražjo prehrano 40.000,00 SIT, za pretrpljene telesne bolečine 400.000,00 SIT, za strah ob nezgodi ter strah za izid zdravljenja 250.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 500.000,00 SIT in za skaženost 380.000,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke, delno pa je ugodilo pritožbi tožene stranke in znižalo odškodnino za nepremoženjsko škodo tako, da je tožnici prisodilo za duševne bolečine za zmanjšanje življenjske aktivnosti 400.000,00 SIT, za strah pa 100.000,00 SIT. V preostalem delu je tudi njeno pritožbo zavrnilo. Sodišči sta odločali o škodi, ki je tožnici nastala dne 02.11.1991, ko je bila stara 18 let. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbija odločitev o odškodnini za pomoč in postrežbo druge osebe ter odločitev o odškodnini za strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V reviziji trdi, da je utemeljenost tožbenega zahtevka za povračilo premoženjske škode izkazana z izvedenskim mnenjem in drugimi dokazi. Tožnici so njeni družinski člani morali pomagati. Stroški so jim nastali s številnimi prevozi na zdravniške preglede, ki so v medicinski dokumentaciji izkazani. Teh stroškov tožnica posebej ni uveljavljala, so pa obseženi v postavljenem zahtevku.

Nadalje trdi, da je njena življenjska aktivnost zmanjšana v takšnem obsegu, da ji gre vtoževana odškodnina. Trdi, da je tudi drugi izvedenec dr. P. trajne posledice ocenil enako kot dr. T. in invalidnost tožnice celo ocenil na 7 odstotkov. Trdi tudi, da sodišče ni upoštevalo dejstva, da je tožnica stara 25 let, zaradi česar je njena prizadetost večja. Nadalje trdi, da ji gre tudi višja odškodnina zaradi pretrpljenega strahu. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je doživljala ob nezgodi intenziven strah, kar potrjuje v svojem mnenju izvedenec in je izpovedala tudi sama tožnica kot stranka.

Trdi, da je takšen strah razumljiv, saj bi okoliščine nesreče (goreča obleka) prestrašile tudi bolj pogumne oziroma izkušene ljudi. Prav tako je bila upravičeno zaskrbljena za dober potek in izid zdravljenja.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP (1977), ki se na podlagi prvega odstavka 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, v tem postopku še nadalje uporablja).

Revizija ni utemeljena.

Kar zadeva premoženjsko škodo, revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da so dejstva o tem, ali je premoženjska škoda nastala ali ne, del dejanske podlage spora, v katero revizijsko sodišče na podlagi tretjega odstavka 385. člena ZPP (1977) ne sme več posegati. Sodišče prve stopnje se je oprlo na izpoved tožnice kot stranke, da zaradi pomoči brata in staršev niso nastali nikakršni stroški. Sodišče druge stopnje je njeno izpoved povzelo in tudi samo ugotovilo, da tožnica škode zaradi pomoči in postrežbe druge osebe ni izkazala in je zato tudi ne more uveljavljati. Takšna ugotovitev je po mnenju revizijskega sodišča materialnopravno pravilna, saj je eden od konstitutivnih elementov odškodninske odgovornosti povzročitelja škode nastanek (obstoj) škode. Dodatna utemeljitev v reviziji ni upoštevna, ker gre za nedovoljene revizijske novote (387. člen v povezavi s tretjim odstavkom 385. člena ZPP (1977)).

Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno tudi pri razsoji o odškodnini za strah in zmanjšanje življenjske aktivnosti.

Tudi za okoliščine, ki so obstajale v času nastanka nesreče, in ki so podlaga za odločitev o odškodnini za strah ob samem dogodku (primarni strah), so dejanske narave in tako del dejanskega stanja. Tožnica je po ugotovitvah sodišča druge stopnje opazila, da ji delovna obleka gori šele, ko se je ogenj že nekoliko razširil, pri čemer ga je sodelavka hitro pogasila. Opečeno kožo je nato tožnici namazala z ribjim mazilom. Tožnica je potem nadaljevala z delom do konca delovnika. Da strah ni bil posebej intenziven, je zato ugotovitev, ki ustreza navedenim dejstvom. Sodišče druge stopnje se je nadalje strinjalo s sodiščem prve stopnje, da tudi strah za izid zdravljenja (sekundarni strah) ni mogel biti posebej intenziven, ker je bilo že takoj jasno, da je tožnica utrpela opeklino lažje stopnje (dejanska ugotovitev). Navedeno dejansko stanje za obe obliki strahu je bila zadostna podlaga za odločitev na drugi stopnji, da je pravična odškodnina za to škodo po merilih iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) 100.000,00 SIT in ne 250.000,00 SIT, kot je odločilo sodišče prve stopnje. Revizijsko sodišče je opravilo še primerjavo z podobnimi primeri škod, ki nastajajo pri opeklinah. Ta je pokazala, da je bila tožničina škoda v obsegu, ki je bil ugotovljen, pravilno materialnopravno ovrednotena.

Prav tako revizijsko sodišče ni našlo podlage za zvišanje odškodnine za zmanjšanje življenjske aktivnosti. Revizijsko sodišče ob tem poudarja, da je pri preizkusu pravilnosti te odločitve upoštevalo posebnost obravnavanega primera (opeklina pri dekletu, starem 18 let, na zadnji strani stegna), čeprav opeklina nima funkcionalnih oziroma fizioloških posledic. Gre za situacijo, ko se škoda zaradi skaženosti in škoda zaradi duševnih bolečina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti stikata in prepletata in ju je težko razmejiti. V podobnih primerih praviloma oškodovanci zahtevajo višjo odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti, in jo tudi dobijo, medtem ko je odškodnina za zmanjšanje življenjske aktivnosti bodisi nižja ali pa te odškodnine sodišče sploh ne prisodi. Zato je revizijsko sodišče obe odškodnini obravnavalo skupaj in ugotovilo, da pomeni vsota obeh z upoštevanjem navedenih okoliščin (mladost in obseg opeklinskega območja) pravilno odmerjeno odškodnino za tožničino škodo (200. in 203. člen ZOR). Še višja odškodnina, ki jo tožnica terja, pa bi povzročila neenako obravnavanje drugih oškodovancev in favoriziranje tožnice.

Sklicevanje tožnice na mnenje dr. D. P., ki ni bilo podlaga za odločanje, ni upoštevno. Da pa sam odstotek zmanjšanja življenjske aktivnosti po drugačnih merilih, kot jih upošteva sodišče, ni odločilen, je pravilno ugotovilo že sodišče druge stopnje.

Revizija je tako v celoti neutemeljena in jo je zato revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP (1977) zavrnilo.