Jedro

Z maksimalno hipoteko so bile zavarovane le terjatve, ki bi nastale na podlagi Pogodbe 2008 (oziroma pogodb, ki bi predstavljale podaljšanje te pogodbe). Bistvo maksimalne hipoteke je v tem, da se z njo zavarujejo terjatve, ki izvirajo iz določenega pravnega razmerja, katerih višina v trenutku ustanovitve maksimalne hipoteke še ni določena, vendar je treba upoštevati, da sta stranki s Sporazumom o ustanovitvi zastavne pravice z dne 8. 3. 2010, s katerim sta ustanovili maksimalno hipoteko, določili okvir, za katere terjatve velja zastavna pravica.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati pritožbene stroške v znesku 1.461,07 EUR, v roku petnajst dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je dolžna tožena stranka priznati, da je upravičena zahtevati poplačilo zneska v višini 97.600,90 EUR, povečanega za zakonske zamudne obresti in dopustiti poplačilo terjatve do najvišjega zneska 56.000,00 EUR z izvršbo na zastavljenih nepremičninah in tožeči stranki naložilo povrnitev stroškov toženca.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Napačna je odločitev sodbe, da pogodbi iz leta 2010 in 2012 ne predstavljata nadaljevanja pogodbe iz leta 2008. Med strankama je bilo vzpostavljeno trajno dolžniško razmerje, ki so ga vsebinsko opredeljevale sklenjene pogodbe od leta 2007 do leta 2012, do česar se sodba ne opredeli. Znesek 97.600,90 EUR predstavlja dolg dolžnika iz naslova faktur, ki so bile izdane za nakup oziroma prodajo in dobavo blaga ter iz naslova zamudnih obresti zaradi nepravočasno plačanega blaga v okviru enega in istega trajnega pogodbenega razmerja med tožečo stranko in dolžnikom. Terjatve iz navedenega dolžniškega razmerja so bile predmet sodne poravnave v postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani IX Pg 5375/2012 z dne 13. 6. 2013 in so bile zavarovane z maksimalno hipoteko. Nenazadnje so nastale po sklenitvi pogodbe iz leta 2008, kar izhaja tudi iz predloženih dokazil. Napačen je zaključek sodbe, da sta pogodbi iz leta 2007 in 2008 veljali vzporedno. Šlo je za enotno razmerje, ki sta ga pogodbeni stranki samo dodatno dopolnjevali s posameznimi pogodbami in aneksi, s katerimi sta dodatno urejali posamezne medsebojne obveznosti. Kupoprodajni pogodbi iz leta 2010 in 2012 se skoraj v celoti prekrivata s kupoprodajno pogodbo iz let 2007 in 2008. S Sporazumom o ustanovitvi zastavne pravice z dne 8. 3. 2010 niso bile zavarovane le obstoječe terjatve iz sklenjene prodajne pogodbe iz leta 2008, temveč tudi iz pogodb iz let 2010 in 2012, ki so pomenile podaljšanje slednje. V pogodbi iz leta 2010 dogovorjeno dodatno zavarovanje ne pomeni, da terjatve ne bi mogle biti zavarovane z več različnimi zavarovanji oziroma, da bi bilo dogovorjeno prenehanje veljavnosti prej navedenega Sporazuma. Sodba protispisno ugotavlja, da vtoževane pogodbe izhajajo iz kupoprodajne pogodbe Market program za leto 2007, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz pripravljalne vloge z dne 19. 12. 2012, vložena v gospodarskem sporu, izhaja le, da je bila med pogodbenima strankama sklenjena kupoprodajna pogodba iz leta 2007, ne pa, da so, „zgolj po tej pogodbi“ nastale vtoževane terjatve, ki sicer v postopku niso bile sporne. Sodba spregleda, da je A. A. (kupoprodajne pogodbe je sklepal kot zakoniti zastopnik družbe R., d. o. o., s tožečo stranko je sklenil tudi navedeno sodno poravnavo), zaslišan kot priča povedal, da je v gospodarskem sporu vtoževana terjatev izvirala iz večih pogodb in ne le kupoprodajne pogodbe iz leta 2007. 3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, se obrazloženo opredelila do vseh pritožbenih očitkov in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka v predmetnem postopku s hipotekarno tožbo zahteva poplačilo terjatve, zneska 97.600,90 EUR iz zastavljene nepremičnine tožene stranke. Tožbo gradi na trditvi, da gre pri vtoževani terjatvi za terjatev, ki izvira iz pogodb, za katere je bila s Sporazumom o ustanovitvi zastavne pravice z dne 8. 3. 2010 ustanovljena maksimalna hipoteka (do najvišjega zneska 56.000,00 EUR).

6. Po določbi 146. člena SPZ, ki predstavlja pravno podlago tožbenega zahtevka, se hipoteka lahko ustanovi tudi tako, da se določi najvišji znesek do katerega za zavarovane terjatve jamči nepremičnina (maksimalna hipoteka). Zavaruje se lahko posamezna terjatev ali terjatve, ki izvirajo iz določenega pravnega razmerja, katerih višina v trenutku ustanovitve hipoteke, ni določena.

7. V predmetnem postopku je bilo sporno (sporno ostaja tudi v pritožbenem postopku), ali vtoževana terjatev spada med terjatve zavarovane z maksimalno hipoteko. Po stališču sodbe, ki mu pritožba nasprotuje, tožeča stranka tega ni uspela dokazati.

8. Dejanske ugotovitve sodbe so: - da je tožeča stranka z družbo R., d. o. o.,(1) več kupoprodajnih pogodb, na podlagi katerih je tožeča stranka dobavljala družbi različno blago in sicer so bile sklenjene kupoprodajna pogodba - market program za leto 2007 z dne 1. 1. 2007 (v nadaljevanju pogodba 2007), h kateri je bil 16. 12. 2009 sklenjen aneks, kupoprodajna Pogodba - tranzit, št. 60 za leto 2008 z dne 1. 4. 2008 (v nadaljevanju Pogodba 2008), kupoprodajna pogodba št. 16304/MU z dne 2. 7. 2010 (v nadaljevanju Pogodba 2010) in pogodba o prodaji št. 117/2012 tranzit LJ z dne 28. 3. 2012 (v nadaljevanju Pogodba 2012), - da so tožeča stranka, družba R., d. o. o. in B. B.(2) sklenili Sporazum o ustanovitvi zastavne pravice z dne 8. 3. 2010 (v nadaljevanju: Sporazum), na podlagi katerega je bila na nepremičninah, ki so v lasti tožene stranke, ustanovljena maksimalna hipoteka, - da je bila ustanovljena maksimalna hipoteka za terjatve, ki bi izvirale iz kupoprodajne pogodbe (v Sporazumu je navedena Pogodba 2008), kot tudi iz pogodb, ki bi predstavljale podaljšanje navedene kupoprodajne pogodbe za prihodnja obdobja, - da je bila v postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani IX Pg 5375/2012 med tožečo stranko P. d. d. in toženo stranko R., d. o. o., dne 13. 6. 2013 sklenjena sodna poravnava, s katero se je tožena stranka zavezala v roku petnajst dni od podpisa poravnave plačati tožeči stranki znesek 97.600,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, - da so vtoževane terajtve potrditvah tožeče stranke v postopku IX Pg 5375/2012 nastale na podlagi Pogodbe 2007, - da z v letu 2008 sklenjeno pogodbo ni prišlo do prenehanja Pogodbe 2007, ker je bil k slednji 16. 12. 2009 sklenjen aneks, - Pogodbi 2010 in 2012 ne predstavljata podaljšanja Pogodbe 2008, - da iz računov, ki jih je predložila tožeča stranka (gre za neplačane račune, ki jih je tožeča stranka izstavila družbi R. d. o. o.), ni razvidno, na podlagi katere pogodbe so bili izstavljeni.

9. Upoštevaje navedeno sodba zavzame stališče, da predmetna terjatev ni bila zavarovana z maksimalno hipoteko, ustanovljeno s Sporazumom. Nosilni razlog za tako stališče je, da z maksimalno hipoteko niso bile zavarovane terjatve, ki bi izvirale iz kateregakoli razmerja med tožečo stranko in družbo R., d. o. o., temveč le terjatve, ki bi nastale na podlagi Pogodbe 2008 (oziroma pogodb, ki bi predstavljale podaljšanje te pogodbe), tožeča stranka pa ni dokazala, da je podlaga za izstavitev računov navedena pogodba in tudi ne, da predstavljata Pogodbi 2010 in 2012 podaljšanje Pogodbe 2008. 10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodba ne opredeli do obstoja trajnega dolžniškega razmerja (med tožečo stranko in družbo R., d. o. o.) in da je bil namen strank Sporazuma zavarovanja vseh terjatev iz tega naslova. Sodba ima o tem prepričljive in jasne razloge in ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, če z navedenim pritožba meri nanjo. S pritožbenimi trditvami pritožba sicer v glavnem izpodbija dokazno oceno sodbe, kar pa predstavlja pritožbeni razlog zmotne (in nepopolne) ugotovitve dejanskega stanja in ne procesne kršitve. Podana tudi ni absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (pravilno 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ki je po pritožbeni trditvi v tem, da so protispisne ugotovitve sodbe, da je v pripravljalni vlogi (v postopku pred Okrožnim sodiščem IX Pg 5375/2012) z dne 19. 12. 2012 zapisano, da vtoževane terjatve izhajajo Pogodbe 2007. T.i. protispisnost obstaja le, če sodišče napačno povzame listine (ali zapisnike o zaslišanju strank prič in izvedencev), ne pa, kadar te listine napačno dokazno tolmači, kot očitno poskuša prikazati pritožba. Drugih procesnih kršitev pritožba konkretizirano ne uveljavlja, absolutne bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pa niso podane.

11. Pravilno je stališče pritožbe, da je bistvo maksimalne hipoteke v tem, da se z njo zavarujejo terjatve, ki izvirajo iz določenega pravnega razmerja, katerih višina v trenutku ustanovitve maksimalne hipoteke še ni določena, vendar je treba, kot pravilno upošteva sodba (in izpostavlja toženec v odgovoru na pritožbo), upoštevati, da sta stranki s Sporazumom določili okvir, za katere terjatve velja zastavna pravica.

12. V 4. členu Sporazuma v povezavi z njegovim 1. členom so (takratne) pogodbene stranke zapisale, „da so s predmetno zastavno pravico zavarovane terjatve iz kupoprodajne pogodbe (navedene v 1. členu, to je kupoprodajne pogodbe - tranzit št. 060 za leto 2008 z dne 1. 4. 2008), kakor tudi iz pogodb, ki bi predstavljale podaljšanje navedene kupoprodajne pogodbe za prihodnja obdobja.“

13. Sodba ima v navedenem določilu Sporazuma zadostno podlago za zaključek, da so z njim zavarovane le terjatve, ki bi nastale na podlagi pogodbe za leto 2008. Ob ugotovitvi sodbe, ki je pritožba konkretizirano ne izpodbija, da iz predloženih računov ni razvidno, na podlagi katere pogodbe so bili izstavljeni, je pravilen zaključek sodbe, da tožeča stranka ni dokazala, da je podlaga za izstavitev računov pogodba za leto 2008. Zgolj s pavšalno navedbo v pritožbi, da iz predloženih dokazil izhaja, da so vse terjatve nastale po sklenitvi pogodbe iz leta 2008, pritožba ne vzbuja pomislekov v pravilnost dokaznega zaključka sodbe.

14. Posledično niti ni več odločilno, ali predstavljata Pogodbi 2010 in 2012 podaljšanje Pogodbe 2008. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s prepričljivimi in jasnimi razlogi sodbe, zakaj navedeni pogodbi ne predstavljata podaljšanja Pogodbe 2008 (13., 14., 15. točka obrazložitve). Pritožba s trditvijo, da se „kupoprodajni pogodbi iz leta 2010 in 2012 z redkimi izjemami v celoti prikrivata s kupoprodajno pogodbo iz leta 2007 in 2008“, ne da bi pojasnila, v čem je podano medsebojno prikrivanje in ne da bi konkretizirala, zakaj razlogi sodbe niso pravilni,(3) ne more uspešno izpodbiti dokazne ocene sodbe.

15. Nosilna teza pritožbe, da je bilo dolžniško razmerje vzpostavljeno že s Pogodbo 2007, v izvedenem dokaznem postopku nima podlage. Prepričljiva je dokazna ocena sodbe, ki ima podlago v predloženih pogodbah, da ob dejstvu, da je bil k Pogodbi 2007 sklenjen aneks 16. 12. 2009, ni prišlo do njene prekinitve, čeprav je bila Pogodba 2008 sklenjena 1. 4. 2008. Pritožba ne vzpostavi tehtnih trditev, zakaj v Sporazumu ni navedena Pogodba 2007, temveč Pogodba 2008. Sodba namreč pravilno izpostavlja, da bi v kolikor bi bila pogodbena volja, da se zavarujejo morebitne terjatve, ki bi nastale (tudi) na podlagi pogodbe iz leta 2007, slednjo vključile v Sporazum (12. točka obrazložitve).

16. Sodba (pravilno) povzame vsebino trditvene podlage tožeče stranke v pripravljalni vlogi 19. 12. 2012 v postopku IX Pg 5375/2012. V navedeni (in tudi kasnejši) vlogi tožeča stranka navaja le Pogodbo 2007 sklenjeno 1. 3. 2011 (pravilno 1. 1. 2007)(4) in ne navaja niti, da se je z navedeno pogodbo vzpostavilo dolžniško razmerje med strankama in tudi ne, da bi bile sklenjene še kakšne druge pogodbe. Trditve v nadaljevanju: „Tožena stranka (R., d. o. o.) dolguje tožeči stranki na podlagi naročenega in izdobavljenega blaga, na podlagi česar je tožeča stranka toženi stranki izstavila račune ...“, je mogoče razumeti, da se nanašajo na prej navedeno Pogodbo 2007. Za drugačno pritožbeno razlago, za katero se zavzema pritožba, da je z navedeno pogodbo opredeljeno le kakšno obligacijsko razmerje se je vzpostavilo med strankama, iz nje pa ne izhaja, da so „zgolj po tej pogodbi“ nastale vtoževane terjatve, ni podlage. Tudi z iz celote iztrganim delom izpovedbe priče A. A.,(5) da je bil v gospodarskem sporu vtoževan dolg iz več pogodb, pritožba ne vzbuja dvoma v pravilnost zavzetega stališča sodbe. Pritožba si glede vprašanja, katere terjatve so bile predmet sodne poravnave v gospodarskem sporu, prihaja sama s sabo v nasprotje. Najprej zatrjuje, da znesek 97.600,90 EUR,(6) predstavlja dolg do dolžnika iz naslova faktur izstavljenih na podlagi Pogodb 2007 do leta 2012, v nadaljevanju pa, da so vse terjatve nastale po sklenitvi Pogodbe iz leta 2008 oziroma, da niso vse terjatve nastale „zgolj po Pogodbi iz leta 2007. Sicer pa ob ugotovitvi sodbe, da iz računov predloženih v spis, ni razvidno, na podlagi katerih Pogodb so bili izdani (o tem tožeča stranka tudi ni ponudila trditvene podlage), pa tudi, v kolikor vtoževane terjatve ne bi nastale „zgolj po Pogodbi 2007“,(7) odločitev ne bi mogla biti drugačna.

17. Po navedenem uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker ni procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožeča stranka ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), povrniti pa mora stroške za odgovor na pritožbo toženi stranki. Pritožbeno sodišče jih je odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) v skupnem znesku 1.461,07 EUR (postopek z rednim pravnim sredstvom po tar. št. 3210 ZOdvT 1.177,60 EUR, pavšalni materialni stroški po tar. št. 6002 20,00 EUR, 22 % DDV). Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka pa na pravnem mnenju Občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 6. 2006. Op. št. (1): Nad navedeno družbo je bil začet in končan stečajni postopek.

Op. št. (2): Pravna prednica toženca, po kateri je, na podlagi sklepa o dedovanju II D 742/2012, podedoval celotno premoženje, tudi z maksimalno hipoteko obremenjeno nepremičnino.

Op. št. (3): Sodba presoja vsako od pogodb z vidika njene vsebine, trajanja in zavarovanja pogodbenih obveznosti. V Pogodbi 2010 niso dogovorjeni le novi pogoji zavarovanja, kot izpostavlja pritožba, temveč se, kot pravilno pojasni že sodba, razlikuje tudi glede drugih bistvenih elementov.

Op. št. (4): V sedanjem postopku je tožeča stranka pojasnila, da gre za pisno napako in je pravilen datum 1. 1. 2007. Op. št. (5): S tožečo stranko je kot zakoniti zastopnik družbe R., d. o. o., sklepal navedene kupoprodajne pogodbe in sodno poravnavo v postopku IX Pg 5375/2012 z dne 13. 6. 2013. Op. št. (6): Gre za znesek, ki se ga je s sodno poravnavo 13. 6. 2013 v postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani IX Pg 5375/2012 zavezala tožeči stranki plačati družba R., d. o. o. Op. št. (7): Pritožba očitno smiselno priznava, da je vsaj del terjatev, katerih plačilo je bilo dogovorjeno s sodno poravnavo 13. 6. 2013 in jih tožeča stranka izkazuje s predložitvijo računov v predmetnem postopku, izvira tudi iz Pogodbe 2007 (terjatve iz Pogodbe 2007, niso bile zavarovane s skupno hipoteko, ustanovljeno s Sporazumom).