Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS sodba Pdp 1160/2012

ECLI:SI:VDSS:2013:PDP.1160.2012 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

pogodbena kazen poslovodna oseba uporaba kolektivne pogodbe
Višje delovno in socialno sodišče
24. januar 2013
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Za odločitev o tem, ali delavcu gre pravica do odškodnine oziroma pogodbene kazni zaradi prenehanja delovnega razmerja, je pomembno, ali je taka pravica za tožnika predpisana v predpisih, ki so veljali v trenutku prenehanja delovnega razmerja. V konkretnem primeru je tožniku delovno razmerje nezakonito prenehalo zadnji dan veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za vršilca dolžnosti direktorja družbe. Tožnik je po zadnji pogodbo o zaposlitvi opravljal funkcijo vršilca dolžnosti direktorja vse do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Tožnik je torej bil poslovodna oseba in tako za njega velja določilo 2. odstavka 3. člena Kolektivne pogodbe komunalnih dejavnosti, ki določa, da za poslovodne delavce in delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi ta kolektivna pogodba ne velja, razen če je tako določeno s kolektivno pogodbo pri delodajalcu, splošnim aktom delodajalca ali s pogodbo o zaposlitvi, kar pa v tem sporu ni bilo ugotovljeno. Glede na navedeno tožnik do pogodbene kazni na podlagi 59. člena navedene kolektivne pogodbe ni upravičen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati pogodbeno kazen v znesku 10.239,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2012 do plačila in da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške izvensodnega zastopanja v znesku 228,00 EUR skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2012 dalje in pravdne stroške v znesku 1.047,00 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.047,00 EUR v roku 8 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo vlaga tožnik pravočasno pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi s stroškovno posledico oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče svojo odločitev oprlo na zmotno ugotovitev, ki je nasprotna listinskim dokazov v sodnem spisu in spisu Pd 289/2011, to je, da je ob prenehanju delovnega razmerja tožnik imel svojstvo poslovodnega delavca, vršilca direktorja tožene stranke. Tak zaključek je sprejelo na podlagi dejstva, da je novi direktor dejansko pričel z delom oziroma je dobil svojstvo poslovodnega organa šele, ko je sklenil delovno razmerje s toženo stranko, torej šele 15. 11. 2011 in ne z dnem imenovanja za direktora po nadzornem svetu tožene stranke in da je tožnik imel svojstvo poslovodnega delavca zato, ker je podpisal pogodbo o zaposlitvi za določen čas, za v.d. direktorja tožene stranke. Sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, tudi zadnje z dne 15. 9. 2011, za v.d. direktorja tožene stranke za obdobje do 14. 11. 2011 ne pomeni, da je tožnik zaradi sklenitve take pogodbe o zaposlitvi pridobil svojstvo poslovodnega organa. Meni, da takega svojstva ni imel več, ne glede na sklenjenih več pogodb o zaposlitvi za določen čas za v.d. direktorja, najkasneje od poteka enoletnega obdobja po poteku rednega mandata, saj je bil lahko imenovan kot vršilec dolžnosti direktorja največ za leto dni. Niti takega svojstva ne pomeni sklep nadzornega sveta, da se tožnik ponovno imenuje za vršilca direktorja do 14. 11. 2011. Že samo to dejstvo imenovanja novega direktorja je preprečilo, da bi lahko tožnik, ne glede na sklepe nadzornega sveta imel svojstvo poslovodnega organa (v.d. direktorja). Svojstvo direktorja se lahko pridobi le na zakonit način, v tem primeru z zakonitim sklepom nadzornega sveta. Če novi direktor ni mogel skleniti delovnega razmerja z imenovanjem, to ni nikakršna ovira, da je svojo funkcijo opravljal, da je bil zakoniti zastopnik tožene stranke in da je bil direktor od imenovanje dne 29. 8. 2011 dalje. Ne glede ne dejstvo, da je tožnik ostal po imenovanju novega direktorja tožene stranke vpisan v sodnem registru kot direktor, to pa brez sprememb še od leta 2006, ne vpliva na dejstvo, da dejansko in pravno ni imel svojstva poslovodnega organa (direktorja oziroma v.d. direktorja). Vpis v sodni register ima zgolj publicitetni učinek, direktor je imenovan s sklepom nadzornega sveta, torej v tem primeru novi direktor z dne 29. 8. 2011. Takšna ravnanja tožene stranke pa ne morejo imeti za posledico izgube pravice tožnika do pogodbene kazni ob sodno ugotovljenem dejstvu nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Sodišče ni imelo pravne podlage tožbeni zahtevek zavrniti z napačnim materialnopravnim stališčem zato, ker je tožnik imel svojstvo poslovodnega organa ob prenehanju delovnega razmerja dne 14. 11. 2011. Tožnik svojstva poslovodnega organa (direktorja, niti v.d. direktorja) ni imel in ne more biti izključen iz uporabe 59. člena panožne kolektivne pogodbe. Tožnik tudi ne vidi nobenega stvarnega razloga zakaj naj bi bil poslovodni organ izključen do pravice do pogodbene kazni, saj se tudi poslovodnemu organu dogodi, da mu delovno razmerje preneha nezakonito. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkov 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki niso nejasni in niti med seboj v nasprotju, tako da jo je mogoče preizkusiti. Hkrati ni nasprotij med razlogi sodbe in listinami v spisu. Zato pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan. Tožena stranka s pritožbenimi navedbami v bistvu uveljavlja svoje nestrinjanje z odločitvijo sodišča prve stopnje oziroma z dokazno oceno, kar pa predstavlja uveljavljanje drugega pritožbenega razloga, to je zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), pa še dodaja: Tožnik v predmetnem individualnem sporu vtožuje plačilo pogodbene kazni po določbi 59. člena Kolektivne pogodbe komunalnih dejavnosti (Ur. l. RS, št. 94/2004 in nadaljnji), ki določa pogodbeno kazen zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Po navedenem določilu v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je ugotovljena s pravnomočno odločbo, je delodajalec dolžan delavcu poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, plačati pogodbeno kazen v znesku najmanj treh povprečnih plač delavca v zadnjih treh mesecih dela, razen če v pogodbi o zaposlitvi ni drugače opredeljeno. Po določbi 2. odstavka 3. člena Kolektivne pogodbe komunalnih dejavnosti pa za poslovodne delavce in delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi ta kolektivna pogodba ne velja, razen, če je tako določeno s kolektivno pogodbo pri delodajalcu, splošnim aktom delodajalca ali s pogodbo o zaposlitvi.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je bil tožnik imenovan za direktorja tožene stranke z odločbo občinskega sveta Občine ... dne 3. 2. 2006 in je nastopil delo kot direktor tožene stranke dne 24. 4. 2006 za dobo 4 let do 23. 4. 2010; - da je bil dne 26. 4. 2010 imenovan za vršilca dolžnosti direktorja od 24. 4. 2010 za dobo 1 leta do 23. 4. 2011; - da je bil tožnik po sklepu nadzornega sveta tožene stranke z dne 29. 8. 2011 imenovan za vršilca dolžnosti direktorja tožene stranke za čas od 16. 9. 2011 do 14. 11. 2011; - da je tožena stranka dne 14. 11. 2011 tožnika odjavila iz zavarovanj; - da je bilo s pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelek v Ptuju, opr. št. Pd 289/2011 z dne 23. 11. 2012 ugotovljeno, da je delovno razmerje tožniku pri toženi stranki dne 14. 11. 2011 prenehalo nezakonito.

S pravnomočno sodbo o pripoznavi opr. št. Pd 289/2011 z dne 23. 1. 2012 je bilo ugotovljeno, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo dne 14. 11. 2011, torej v času veljave pogodbe o zaposlitvi vršilca dolžnosti direktorja družba, ki je veljala za obdobje od 16. 9. 2011 do 14. 11. 2011. To pogodbo o zaposlitvi za vršilca dolžnosti direktorja družbe, ki je bila izdana na podlagi 255. in 262. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 in nadaljnji), 5. alinee 1. odstavka 52. člena in 72. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), 4. člena Zakona o prejemkih poslovodnih oseb v gospodarskih družbah v večinski lasti Republike Slovenije in samoupravnih lokalnih skupnosti (Ur. l. RS, št. 21/2010 in nadaljnji) ter 2. člena Uredbe o določitvi najvišjih razmerij za osnovna plačila ter višine spremenljivih prejemkov direktorjev (Ur. l. RS, št. 34/2010), je tožnik podpisal in se z njo strinjal. Ker ga je tožena stranka zadnji dan veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za vršilca dolžnosti, to je 14. 11. 2011 zgolj odjavila iz zavarovanj, je uveljavljal v sporu opr. št. Pd 289/2011 nezakonitost prenehanja delovnega razmerja z reintegracijskim in reparacijskim zahtevkom.

Za odločitev o tem, ali delavcu gre pravica do odškodnine oziroma pogodbe kazni zaradi prenehanja delovnega razmerja, je pomembno, ali je taka pravica za tožnika predpisana v predpisih, ki so veljali v trenutku prenehanja delovnega razmerja. V konkretnem primeru je tožniku delovno razmerje nezakonito prenehalo dne 14. 11. 2011, torej zadnji dan veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za vršilca dolžnosti direktorja družbe z dne 15. 9. 2011, ki je veljala od 16. 9. 2011 do 14. 11. 2011. Tožnik je po zadnji pogodbo o zaposlitvi z dne 15. 9. 2011 opravljal funkcijo vršilca dolžnosti direktorja vse do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja z dne 14. 11. 2011 (1).

Tožnik je torej bil poslovodna oseba in tako za njega velja določilo 2. odstavka 3. člena Kolektivne pogodbe komunalnih dejavnosti, ki določa, da za poslovodne delavce in delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi ta kolektivna pogodba ne velja, razen če je tako določeno s kolektivno pogodbo pri delodajalcu, splošnim aktom delodajalca ali s pogodbo o zaposlitvi. Iz pogodb o zaposlitvi tožnika (tako za direktorja z dne 7. 5. 2006 in v.d. direktorja z dne 14. 6. 2010 in 15. 9. 2011) izhaja, da je bila dogovorjena uporaba Kolektivne pogodbe za komunalne dejavnosti le glede plačila dodatka za delovno dobo, nadomestila plače za čas odsotnosti z dela, regresa za letni dopust, jubilejne nagrade, dopusta, povračila stroškov za prehrano na delo in službenih potovanj. Ker v pogodbi o zaposlitvi za vršilca dolžnosti direktorja z dne 15. 9. 2011, ki jo je tožnik podpisal, stranki nista dogovorili uporabe Kolektivne pogodbe za komunalno dejavnost glede plačila pogodbene kazni, določba 59. člena Kolektivne pogodbe komunalnih dejavnosti glede pogodbene kazni, ki jo tožnik v predmetnem sporu uveljavlja, za tožnika kot poslovodnega delavca ne velja, saj je tožnik do poteka mandata (14. 11. 2011) opravljal funkcijo direktorja kot vršilec dolžnosti. Sodišče prve stopnje je zato zahtevek tožnika po plačilu pogodbene kazni utemeljeno zavrnilo.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

1. Pravnomočna sodba opr. št. Pd 289/2011 z dne 23. 11. 2012

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia