Jedro

Če tožnica s tveganjem, do uresničitve katerega je prišlo v konkretnem primeru, ni bila seznanjena, njen podpis ne more pomeniti, da je v posledice oziroma zdravljenje informirano privolila. Nadaljnje splošne navedbe toženke o tem, kako se izvede zdravstveno vzgojno delo bolnika pred prvim zdravljenjem s citostatiki, na odločitev ne morejo vplivajo, saj je relevantno, kaj je bilo storjeno v konkretnem primeru, sodišče prve stopnje pa je utemeljeno zaključilo, da pojasnilna dolžnost ni bila pravilno opravljena.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen v celoti (I. točka izreka). Odločitev o višini škode in o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

2.Zoper I. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka (toženka) iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da višje sodišče izpodbijano vmesno sodbo spremeni in tožbeni zahtevek tožeče stranke (tožnice) v celoti zavrne, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Glede izvedbe pojasnilne dolžnosti navaja, da je sodišče zaključke sprejelo enostransko z nekritičnim sledenjem navedbam tožnice in ni ustrezno dokazno ocenilo navedb in izvedenih dokazov toženke, ki je tekom postopka dokazala, da je bila pojasnilna dolžnost opravljena. Tožnici so bili ob prvem pregledu pri dr. A. A. razloženi možni neželeni učinki zdravljenja, vključno z ekstravazacijo citostatika. Opozorjena je bila na možnost neželenih učinkov, dobila je recept za lasuljo in podpisala privolitveni obrazec. Obiskala je tudi zdravstveno posvetovalnico, kjer se z bolniki pred pričetkom kemoterapije še enkrat pogovorijo medicinske sestre, prejela kratka navodila na standardiziranem obrazcu ter knjižico za bolnike: "Napotki za premagovanje nezaželenih učinkov sistemskega zdravljenja raka". Toženka povzema del izpovedi zaslišanih prič (B. B., A. A., C. C. in D. D.). Navaja, da je pojasnila, da je bolnicam z rakom dojk, ki potrebujejo sistemsko zdravljenje, namenjenih najmanj 45 minut za prvi pregled pred zdravljenjem. Tožnici je bil rezerviran in namenjen potreben čas za pogovor o načinu zdravljenja, neželenih učinkih, preprečevanju in lajšanju morebitnih neželenih učinkov. Po pogovoru in pregledu ima bolnik dovolj časa, da postavi vprašanja in dobi odgovore nanje, podpis oziroma privolitev bolnika v zdravljenje pa pomeni soglašanje z zdravljenjem. DMS v skladu s protokolom izvede zdravstveno vzgojno delo bolnika pred prvim zdravljenjem s citostatiki, bolnik prejme ustne in pisne informacije, tudi na dokumentu Načrt zdravljenja za naročilnico, ki ga je toženka vložila v spis, je na nalepki označeno ZVD, kar pomeni zdravstveno vzgojno delo pred samo aplikacijo citostatikov v AKT s strani diplomirane medicinske sestre, kjer se poudarijo najpogostejši neželeni učinki. Vse to je bilo pri tožnici opravljeno. Tudi izvedenec je v dopolnitvi mnenja navedel, da pogojno sprejema ugovor toženke in da iz priloge in odgovora dr. A. A. izhaja, da se zaveda, da je pred uvedbo kemoterapije potreben daljši pogovor, zato se s pacienti pogovori izven redne ambulante v prostorih pomožne ambulante na oddelku H1. Na dan 6. 11. 2017 so bile v pomožno ambulanto naročene tri bolnice, kar pomeni, da je bilo za vsako od njih verjetno na voljo dovolj časa za vsa potrebna pojasnila. Tožnica je bila informirana o možnih pojavih ekstravazacije in infiltracije s strani lečečega onkologa in ostalih zdravstvenih delavcev tudi v posvetovalnici zdravstvene nege. Sodišče je tako sprejelo napačno dokazno oceno in naredilo napačen zaključek, da zavarovanec toženke pojasnilne dolžnosti ni pravilno izpolnil.

Zaključkov sodišča v 27. točki obrazložitve in zaključka, da način aplikacije zdravila tožnici ni bil izveden v skladu s pravili stroke, saj je bila izbira mesta, kjer se je tožnici apliciralo zdravilo, strokovno napačna, ni mogoče preveriti. Gre za zelo posplošeno sklicevanje sodišča na mnenje izvedenca, ki naj bi pojasnil, da je bila odločitev, da se zdravilo aplicira preko vene na hrbtišču roke, strokovno napačna. V dopolnitvi mnenja je zapisal, da po priporočilih iz literature tanke žile niso najprimernejše za aplikacijo vezekinantnih citostatikov. Tudi izpoved izvedenca gre v smeri neprimernosti teh ven za aplikacijo, gre pa za načelni odgovor brez konkretnih zaključkov o stanju žil tožnice. Izvedenec ni ugotovil, kakšne žile je imela tožnica. V protokolu Standardni postopki ob ekstravazaciji in infiltraciji protitumornih zdravil, ki je veljal v obdobju 2017, so na Onkološkem inštitutu imeli jasno opredeljene dejavnike tveganja za nastanek ekstravazacije in infiltracije, kjer je bilo opredeljeno, da za aplikacijo vezikantov v kratki infuziji ne uporabljajo infuzijske črpalke, česar se je zdravstveno osebje držalo. Aplikacija pri kemoterapiji FEC je bila aplicirana preko gravitacijskega sistema, preko zaprtega sistema za aplikacijo citostatikov, kar je v skladu s protokolom. Pri kratkih infuzijah antraciklinov se zagotavlja neposreden nadzor s strani medicinskih sester, kar je bilo zagotovljeno, aplikacijo kemoterapije pa je izvedla izkušena medicinska sestra. Tožnica je bila informirana o možnih pojavih ekstravazacije in infiltracije. Bolnika obvestijo, da opozori na vsako spremembo v občutju vbodnega mesta, ki nastane med prejemanjem zdravila. Za aplikacijo je bila uporabljena i. v. kanila ustrezne velikosti in prozoren obliž za fiksacijo. Izbira mesta i. v. kanile je bila ustrezna na podlahti. Ekstravizacijo je opazila diplomirana medicinska sestra, kar potrjuje dejstvo glede poostrenega nadzora in izključuje navedbo, da naj bi stekla v podkožje sorazmerno velika količina citostatika. Ugotovitev sodišča, da način aplikacije zdravila tožnici ni bil izveden v skladu s pravili stroke, ker je bila izbira mesta, kjer se je tožnici zdravilo apliciralo, strokovno napačna, je nepravilna in je ni mogoče preizkusiti.

Glede ravnanja delavcev njenega zavarovanca po ekstravazaciji toženka navaja, da so zaključki sodišča glede tega zmotni in v nasprotju z izpovedmi prič in izvedenimi listinskimi dokazi, predloženimi s strani toženke, v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi. Sodišče nekritično verjame navedbam tožnice, da je zaposlene zavarovanca toženke dvakrat opozorila na neznosno bolečino, na kar se niso odzvali, in zaključi, da je bilo ravnanje zavarovanca toženke, ki ob opozorilu tožnice ni nemudoma odreagiral in prekinil z aplikacijo zdravila, v nasprotju s pravili stroke. Glede (ne)ignoriranja osebja ob bolničnem navajanju bolečin med infuzijo citostatika se je toženka tekom postopka opredelila, to izhaja tudi iz zaslišanja prič, v medicinski dokumentaciji pa je navedeno, da tožnica ob tem ni imela bolečin. Ko je medicinska sestra posumila na možnost ekstravazacije, ob tem ni opažala limfedema, hematoma ali druge zapore venskega pristopa ter odsotnosti refluksa krvi, kar izhaja iz dokumenta List za dokumentiranje ekstravazacije.

Glede očitkov tožnice o neustreznem ravnanju po ekstravazaciji in potrebni uporabi zdravila Savene toženka izpostavlja, da je treba ravnanje zdravstvenega osebja ocenjevati v skladu s standardi in protokoli takrat, ko je bila opravljena aplikacija zdravila in ne sedaj, ko vemo za posledice. Izvedeni so bili vsi ukrepi, kot so takojšnja ustavitev citostatika, aspiracija citostatika ob sočasni odstranitvi i. v. kanile, aplikacija hladnih obkladkov takoj po ekstravizaciji in priporočenih zdravil, glede na specifičen citostatik DMSO. Tožnica je 9. 11. 2017 ponovno prišla na pregled, zdravnica je opažala oteklino in rdečino roke. V zapisu navaja, da je verjetno prišlo do ekstravazacije citostatika in da so bili izvedeni konzervativni ukrepi in zdravljenje z DMSO. Izvedenec navaja, da je bilo ukrepanje pravilno, vendar nezadostno, ker bi morali uporabiti tudi Savene. Toženka pojasnjuje, da je zdravljenje s Savene indicirano le, če je evidentno jasno, da je prišlo do ekstravizacije in ne le ob sumu. Ker pa ni bilo jasnih znakov za ekstravizacijo, je bila odločitev sestre za uporabo DMSO pravilna. Taka so priporočila, ki so veljala leta 2017 in veljajo tudi leta 2024.

Zavarovanec toženke ni kršil pogodbenih obveznosti in ni odgovoren za škodo, ki jo je utrpela tožnica. Ni šlo za strokovno napako, ampak za zaplet ob aplikaciji kemoterapije. Pri omenjenem zapletu gre za nenamerno uhajanje cistostatika v okolno tkivo, ki ga lahko poškoduje. Vzrok je lahko posledica zdrsa kanile iz žile ali individualne krhkosti žil in posledičnega razpoka žile. V tem delu tudi ne drži mnenje izvedenca, da so dejavniki na strani bolnika le poprejšnja kemoterapija z izkušnjo slabih ven ter spremljajoče bolezni.

Toženka je po zaslišanju izvedenca navajala, da ta nikakor ni odgovoril na zastavljena vprašanja, niti ni odgovoril, ali je aplikacija citostatika na hrbtišču roke v skladu s smernicami in doktrino, ki je veljala v času aplikacije tožnici v Sloveniji. Določno se tudi ni opredelil, na kakšen način je bilo zdravilo aplicirano tožnici, ali preko črpalke ali kapalne infuzije. Njegovo mnenje je še vedno pomanjkljivo in nepreverljivo, zato je toženka predlagala postavitev novega izvedenca. Sodišče je ta dokazni predlog zavrnilo, s čimer je storilo kršitev, zaradi katere dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno, napačno je uporabljeno tudi materialno pravo. Sodišče se v izpodbijani sodbi tudi ni opredelilo do drugih izvedenih pravno relevantnih dokazov, s čimer je kršilo metodološki napotek skrbne dokazne ocene po 8. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki vpliva na pravilnost in zakonitost odločitve, ta kršitev pa je prerasla tudi v absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Kot je navedlo sodišče prve stopnje, sta osrednji vprašanji za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju, ali je tožnica predhodno informirano privolila v poseg oziroma ali je bila izpolnjena pojasnilna dolžnost in ali so delavci zavarovanca toženke storili napako pri zdravljenju tožnice. Sodišče je ugotovilo, da niso bile podane vse zatrjevane kršitve v več fazah zdravljenja, ki jih je tožnica očitala delavcem zavarovanca toženke. Zaključilo pa je: da ni bila pravilno opravljena pojasnilna dolžnost; da je bil neustrezen način vstavitve kanile, saj je bila strokovno napačna odločitev, da se zdravilo aplicira preko vene na hrbtišču roke; da je bilo v nasprotju s pravili stroke ravnanje delavcev zavarovanca toženke, ki ob opozorilu tožnice na (hudo) bolečino po aplikaciji zdravila te ni nemudoma prekinil; ter ravnanje po ekstravazaciji, ko medicinske sestre kljub oteklini roke, ki je jasen znak ekstravazacije, niso nemudoma poklicale zdravnika, tožnica pa ni prejela zdravila Savene, ki je predvideno za takšen primer (aplicirano mora biti znotraj 6 ur po dogodku, odredi ga lahko le zdravnik). Toženka tudi v pritožbi vztraja, da je bila pojasnilna dolžnost pravilno izpolnjena in da ni storila nobene strokovne napake. Glede na njene očitke v pritožbi sodišče druge stopnje najprej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, storilo pa tudi ni zatrjevanih kršitev določb postopka. V nadaljevanju odgovarja na posamezne pritožbene navedbe toženke.

6.Glede pojasnilne dolžnosti je sodišče prve stopnje razloge navedlo v 17. do 22. točki obrazložitve. Sodišče druge stopnje te razloge v celoti sprejema kot pravilne, drugačne pritožbene navedbe pa niso utemeljene. Neutemeljene so tako navedbe, da je sodišče zaključke sprejelo enostransko z nekritičnim sledenjem navedbam tožnice, da ni ustrezno dokazno ocenilo navedb in izvedenih dokazov toženke ter v zvezi s tem uveljavljanje relativno bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč po izvedenem dokaznem postopku ocenilo relevantne dokaze v zvezi z izvedbo pojasnilne dolžnosti ter napravilo skrbno in prepričljivo dokazno oceno, ki je v skladu z 8. členom ZPP, tako da ni podana niti relativno bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka niti kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bilo sklep sodišča prve stopnje tudi v tem delu mogoče preizkusiti.

7.Toženka v pritožbi opozarja na posamezne izpovedi prič, a tudi s tem prepričljivih razlogov sodišča prve stopnje ne izpodbije. Toženka tako navaja, da je priča B. B. izpovedala, da se paciente opozori na možnost ekstravazacije oziroma, da se jim na poljuden način obrazloži, da lahko pride do izlitja citostatika mimo žile in da v primeru, če jih karkoli peče, boli v žili, takoj opozorijo sestro, tako vedno vsakega opozorijo. Njena izpoved o tem je bila torej splošna, na dodatno vprašanje glede vsebine opozorila pa je izpovedala, da pacientom pove, da v primeru, če jih karkoli peče, boli v žili, če je kaka rdečina, takoj opozorijo sestro. Kot je utemeljeno navedlo sodišče prve stopnje, opozorilo, da morajo pacienti v primeru bolečine in pekočega občutka ob aplikaciji zdravila medicinsko osebje na to opozoriti, še ne pomeni, da je pacient opozorjen na možnost ekstravazacije, saj mora biti v okviru pojasnilne dolžnosti seznanjen s tem, da do takšnega pojava lahko pride, predvsem pa, kaj to pomeni in kakšne so posledice. Zato z opozorilom, da naj pacient v primeru bolečine o tem nemudoma opozori medicinsko osebje, pojasnilna dolžnost še ni pravilno opravljena. Sodišče prve stopnje je poleg izpovedi priče B. B. upoštevalo tudi izpovedi E. E. ter C. C. in D. D., na slednji pritožba prav tako posebej opozarja. C. C. je na vprašanje, ali pacientom povedo, kaj je to ekstravazacija, izpovedala, da bi sicer morali, je pa to odvisno od sestre do sestre, paciente pa se opozori, da morajo poklicati, če boli, peče, tako da tudi z njeno izpovedjo, ki jo toženka delno povzema, pravilno izpolnjena pojasnilna dolžnost v predmetni zadevi ni bila potrjena. Ta pa tudi ni bila dokazana z izpovedjo priče D. D., ki je na splošno izpovedala, da se bolnikom, ko se jim prvič aplicira zdravilo, najprej pri zdravniku pojasni načrt zdravljenja, kaj pomeni kemoterapija in katere stranske učinke lahko pričakuje in da je vmes omenjena tudi ekstravazacija, da bi sama tožnico opozorila na ekstravazacijo, pa ni bila prepričana in se ni spomnila. Kot že rečeno, je odločilno, ali je pacient seznanjen tudi s tem, kaj ekstravazacija pomeni in kakšne so njene posledice, nobena od navedenih prič pa ni izpovedala, da je bilo to izpolnjeno v konkretnem primeru. Tega tudi ni potrdila priča dr. A. A., na katero se toženka prav tako sklicuje in navaja, da je izpovedala, da misli, da je tožnici omenila tudi možnost ekstravizacije citostatikov, saj to navadno bolnikom pove. Toženka namreč zanemarja drugi del njene izpovedi, da ni čisto prepričana, da je tožnico opozorila na ekstravizacijo, saj to ni vedno del prvega pogovora (takšen je bil pogovor s tožnico na dan ekstravazacije). Tudi glede knjižice o neželenih učinkih kemoterapije priča ni bila povsem prepričana, da jo je tožnici izročila.

8.Ob takšnih izpovedih prič in prepričljivi izpovedi tožnice, da s strani dr. A. A., pri kateri je imela pregled pred izvedbo kemoterapije, in s strani medicinske sestre, ki ji je aplicirala zdravilo, ni prejela nikakršnega opozorila na možnost nastanka ekstravazacije, toženka zaključke sodišča prve stopnje neutemeljeno izpodbija. Sodišče prve stopnje je pravilne zaključke napravilo tudi glede knjižic in zgibank in tožnici utemeljeno verjelo, da je tudi knjižico o neželenih učinkih kemoterapije pridobila sama, in sicer po škodnem dogodku, s spletne strani OIL, in sodišče druge stopnje tudi glede tega razloge v 21. točki obrazložitve sprejema kot pravilne. Glede na dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je ocenilo tako posamezne dokaze, kot vse skupaj kot celoto, je očitek, da je šlo za enostransko nekritično sledenje navedbam tožnice in da navedb in dokazov toženke sodišče ni ustrezno dokazno ocenilo, neutemeljen.

9.Toženka v pritožbi ponavlja navedbe, da so bili tožnici ob prvem pregledu pri dr. A. A. razloženi možni neželeni učinki zdravljenja, vključno z ekstravazacijo citostatika, da je bila opozorjena na možnost neželenih učinkov, da je dobila recept za lasuljo in podpisala privolitveni obrazec v zdravljenje, da je obiskala tudi zdravstveno posvetovalnico, prejela kratka navodila in bila torej obveščena o možnih neželenih učinkih, vendar svojih navedb glede pravilno izpolnjene pojasnilne dolžnosti, kot je bilo že obrazloženo, ni dokazala. Da je bila pojasnilna dolžnost pravilno izpolnjena, pa ne dokazuje niti dejstvo, da je bil (verjetno) zagotovljen zadosten čas zdravnice za pogovor s tožnico, ki je imela po pogovoru in pregledu tudi dovolj časa, da postavi vprašanja in dobi odgovore nanje. Vprašanja glede ekstravazacije bi namreč tožnica lahko postavila šele potem, ko bi bila o tej in o njenih posledicah ustrezno obveščena. Neutemeljena pa je tudi navedba, da podpis oziroma privolitev v zdravljenje pomeni soglašanje z zdravljenjem oziroma pravilno izpolnjeno pojasnilno dolžnost. Če tožnica s tveganjem, do uresničitve katerega je prišlo v konkretnem primeru, ni bila seznanjena, njen podpis ne more pomeniti, da je v posledice oziroma zdravljenje informirano privolila. Nadaljnje splošne navedbe toženke o tem, kako se izvede zdravstveno vzgojno delo bolnika pred prvim zdravljenjem s citostatiki, na odločitev ne morejo vplivajo, saj je relevantno, kaj je bilo storjeno v konkretnem primeru, sodišče prve stopnje pa je utemeljeno zaključilo, da pojasnilna dolžnost ni bila pravilno opravljena.

10.Glede izvedbe aplikacije zdravila sodišče prve stopnje ni sledilo navedbam tožnice, da je bila ta izvedena z infuzijsko črpalko, pač pa je ugotovilo, da je šlo za aplikacijo preko gravitacijskega sistema, preko zaprtega sistema za aplikacijo citostatikov, kar je v skladu s protokolom. Glede zatrjevane neustreznosti načina vstavitve kanile se je sodišče prve stopnje oprlo na mnenje izvedenca, ki je pojasnil, da je bila odločitev, da se zdravilo aplicira preko vene na hrbtišču roke, strokovno napačna. Tanke vene na hrbtišču roke namreč niso najprimernejše za aplikacijo vezikantnih citostatikov, kamor spada zdravilo Epirubicin, ki ga je prejela tožnica. Toženka je ugotovitvi izvedenca nasprotovala pavšalno z očitkom, da ni navedel literature, iz katere naj bi takšna priporočila izhajala, izvedenec pa je nato v dopolnitvi mnenja pojasnil, da takšna priporočila izhajajo iz literature, ki jo je navedel v izvedenskem mnenju. Odgovoril je tudi na vsa vprašanja, ki so mu jih je zastavili sodišče in pravdni stranki, sodišče pa je zaključilo, da način aplikacije zdravila tožnici ni bil izveden v skladu s pravili stroke, saj je bila izbira mesta, kjer se je tožnici apliciralo zdravilo, strokovno napačna. To je bilo dodatno potrjeno z izpovedjo priče F. F., ki je izpovedala, da je do ekstravizacije verjetno prišlo zaradi tankih žil. Navedba, da zaključka sodišča ni mogoče preveriti, tako ni utemeljena. Sodišče se je res oprlo na mnenje izvedenca, ki ni posebej ugotavljal, kakšne žile je imela tožnica, a je utemeljeno upoštevalo tudi že prej navedeno izpoved priče F. F. Tudi zaključek v zvezi z izbiro mesta aplikacije je tako mogoče preizkusiti in drugačna pritožbena navedba ni utemeljena.

11.Tudi očitki sodišču v zvezi z ugotovitvami glede ravnanja zavarovanca toženke po ekstravazaciji niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo tožnici, da dokumentacija toženke, iz katere izhaja, da med aplikacijo pri tožnici naj ne bi bila prisotna bolečina in da je na ekstravezacijo posumila šele medicinska sestra, ne odraža dejanskega stanja. Tožnici je verjelo, da je po nekaj minutah apliciranja zdravila začutila pekočo bolečino v področju dorzuma leve dlani (in opozorila medicinsko osebje) zaradi prepričljive izpovedi in ker je tudi izvedenec pojasnil, da ob ekstravazaciji antraciklinov takoj pride do hude bolečine. Sodišče utemeljeno ni podvomilo, da je tožnica na mestu, kjer je bilo aplicirano zdravilo, čutila bolečino, saj je med pravdnima strankama nesporno, da je do ekstravizacije prišlo, pekoča bolečina pa je (tudi po zatrjevanju toženke) eden prvih znakov ekstravizacije. Neutemeljena je zato navedba, da je na ekstravizacijo posumila šele (sama) medicinska sestra, kar naj bi izključevalo ugotovitev izvedenca glede količine citostatika, ki naj bi stekel v podkožje. Nasprotno, kot je utemeljeno ugotovilo sodišče prve stopnje, aplikacija kljub opozorilu tožnice ni bila nemudoma prekinjena, kar je skladno z ugotovitvijo izvedenca, da je v podkožje stekla velika količina zdravila, zato so bile tudi poškodbe, ki jih je tožnica utrpela, zelo hude. Zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje zavarovanca toženke, ki ob opozorilu tožnice ni nemudoma odreagiral in prekinil z aplikacijo zdravila, v nasprotju s pravili stroke, je pravilen.

12.V nasprotju s pravili stroke pa je bilo tudi ravnanje osebja zavarovanca toženke, ki je tožnico po ekstravazaciji oskrbelo le s hlajenjem in z lokalno aplikacijo DMSO, saj ta ukrep ni bil zadosten. Kot je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo sodišče prve stopnje, bi morale medicinske sestre, glede na to, da je bila pri tožnici prisotna tudi oteklina roke, nemudoma poklicati zdravnika, vendar so ga obvestile šele naslednji dan in s tem onemogočile zdravljenje s protistrupom Savene, ki mora biti apliciran znotraj šestih ur po dogodku, odredi pa ga lahko le zdravnik. Tudi iz Lista za dokumentiranje ekstravazacije (B6) je razvidno, da je bila ob ekstravazaciji vidna poškodba velikosti 3 × 4 cm, izvedenec pa je pojasnil, da je oteklina roke jasen znak ekstravazacije ter izpostavil, da meni, da je medicinska sestra, ki je tožnici nato le prekinila aplikacijo zdravila, vedela, da je šlo za ekstravizacijo, ker je videla oteklino 3x4 cm, ki je ni mogoče razložiti drugače kot z ekstravazacijo. Tudi sama medicinska sestra D. D. pa je izpovedala, da bi skoraj rekla, da je bila ekstravazacija oziroma, da je zelo sumila, da je bila. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da ni bilo jasnih znakov za ekstravazacijo (ob katerih je indicirano zdravljenje s Savene) in da je bila odločitev sestre za uporabo DMSO pravilna oziroma zadostna.

13.Neutemeljeni so tudi očitki sodišču, da bi moralo postaviti novega izvedenca in v zvezi s tem zatrjevanje kršitve določb postopka, zaradi katere naj dejansko stanje ne bi bilo pravilno ugotovljeno, napačno pa naj bi bilo uporabljeno tudi materialno pravo. V zvezi z očitki postavljenemu izvedencu je namreč ta, kot je bilo že navedeno na zaslišanju odgovoril na zastavljena vprašanja strank in sodišča ter pojasnil, da je bila odločitev, da se zdravilo aplicira preko vene na hrbtišču roke, strokovno napačna, kar je utemeljil tudi s strokovno literaturo. Glede tega, na kakšen način je bilo zdravilo aplicirano tožnici, pa je sodišče prve stopnje sledilo toženki, zato je opozarjanje na pomanjkljivost mnenja v zvezi s tem (ker je izvedenec zgolj dopustil možnost, da je bila pri aplikaciji zdravila uporabljena tudi infuzijska črpalka) neutemeljeno.

14.Končno je neutemeljen tudi očitek, da se sodišče ni opredelilo do drugih izvedenih pravno relevantnih dokazov, ki ga toženka podaja le na splošno (izpoved zaslišanih prič, medicinska dokumentacija). Sodišče prve stopnje je v celoti napravilo dokazno oceno v skladu z 8. členom ZPP in zatrjevanih kršitev določb postopka ni storilo.

15.Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (smiselna uporaba 164. člena ZPP).