Jedro

Tožniku je bila invalidska pokojnina pri nosilcu zavarovanja v BiH na podlagi seštevka zavarovalnih obdobij priznana že v letu 1998. Toženka je o takšni prevedbi že odločila in tožnikovo zahtevo za priznanje sorazmernega dela invalidske pokojnine pravnomočno zavrnila. Zato je na podlagi 2. odstavka 37. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Sporazum) še naprej ostala obveznost nosilca zavarovanja v BiH, da tožniku plačuje invalidsko pokojnino, priznano in odmerjeno na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri obeh nosilcih zavarovanja. Tožnik na podlagi zavarovalne dobe, ki je bila že upoštevana pri priznanju in odmeri njegove invalidske pokojnine, pri toženki tudi na podlagi 2. odstavka 194. člena ZPIZ-1 ne more uveljaviti drugih pokojninskih dajatev, saj 37. člen Sporazuma izključuje uveljavljanje druge vrste pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženke št. ... z dne 10. 10. 2012 in pod isto št. z dne 12. 4. 2011 in da se tožeči stranki prizna pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine za zavarovano dobo, prebito v Republiki Sloveniji ter da se toženi stranki naloži, da mora v 30 dneh izdati odločbo, s katero bo ugotovila višino pokojnine.

Zoper zavrnilno tožbo se pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Pravice do pokojnine ni mogoče omejiti ali utesniti z določbami meddržavnega sporazuma. Sodišče napačno razlaga določbe sporazuma, ko izključuje uporabo 2. odstavka 177. člena ZPIZ-1, saj je določba 37. člena Sporazuma umeščena v končne in prehodne določbe in kot taka ne predstavlja materialno podlago za uveljavljanje pravice. Tožnik je plačal prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanja v Republiki Sloveniji in ima tako pravico izbire pri katerem nosilcu zavarovanja bo uveljavljal sorazmerni del starostne pokojnine. Tožniku zgolj zato, ker mu je bila v letu 1997 v Republiki Srbski priznana pokojnina, v katero je bila vključena tudi zavarovalna doba prebita v Sloveniji, še ni mogoče odreči pravice do izbire pokojnine za zavarovalno dobo v Republiki Sloveniji. Takšno stališče nima niti pravne niti logične podlage in je v nasprotju z določbami Ustave RS v 2., 15. in 50. členu. Okoliščina, da je bila tožniku zavrnjena zahteva za priznanje invalidske pokojnine s strani toženke, ne more biti razlog za zavrnitev zahtevka za priznanje starostne pokojnine, saj je ta starostni pogoj že izpolnil in izpolnjuje pogoje iz 109. in 110. člena ZPIZ-1. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v obsegu, ki ga določa 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - v nadaljevanju: ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožniku z odločbo št. ... z dne 28. 7. 1998 pri nosilcu pokojninskega zavarovanja za BIH priznana pravica do invalidske pokojnine od 12. 12. 1997 dalje, na podlagi 32 let in 3 mesecev pokojnine. Tožnik je v Republiki Sloveniji dopolnil 6 let, 9 mesecev in 21 dni pokojninske dobe, pri bosansko-hercegovskem nosilcu zavarovanja pa 25 let 5 mesecev in 13 dni. Pri priznanju pravice do pokojnine v BIH je bila upoštevana tudi slovenska zavarovana doba. Dne 30. 9. 2008 je bosansko-hercegovski nosilec pokojninskega zavarovanja po uradni dolžnosti toženi stranki poslal zahtevek za odmero invalidske pokojnine po 37. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Bosno in Hercegovino (Zakon o ratifikaciji - Ur. l. RS, št. 37/2008, Mednarodne pogodbe št. 10/2008 - v nadaljevanju: BBHSZ) oz. zahtevek za preračun pokojnine po 37. členu BBHSZ. O tem zahtevku je toženka odločila z odločbo št. ... z dne 29. 1. 2009 ter tožniku zavrnila pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine, ker kot invalid III. kategorije invalidnosti od 12. 12. 1997 dalje ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Tožnik se zoper to odločbo ni pritožil in je postala pravnomočna. Tožnik je nato pri bosansko-hercegovskem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja dne 18. 8. 2009 in 13. 4. 2010 vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine. Zaradi molka organa je tožnik 6. 4. 2011 vložil tožbo, ki jo je sodišče prve stopnje vodilo pod opr. št. XII Ps 887/2011. Toženec je dne 12. 4. 2011 izdal odločbo št. ..., s katero je zavrnil zahtevo. Sodišče prve stopnje je s sklepom pod opr. št. XII Ps 887/2011 z dne 16. 8. 2012 postopek v tej zadevi ustavilo, sklep je postal pravnomočen. Tožnikovo pritožbo zoper odločbo z dne 12. 4. 2011 je toženka zavrnila z odločbo z dne 10. 10. 2012. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni mogoče slediti pritožbenem trditvam, da je pri tožniku prišlo do kršitev Ustave RS, glede določb o tem, da je Slovenija pravna in socialna država, da gre za omejevanje človekovih temeljnih svoboščin in pravic za kršitev enakosti pred zakonom, poseg v pravico do zasebne lastnine in kršitvijo določbe o pravici do socialne varnosti, kakor to v pritožbi navaja pritožnik. Mednarodne pogodbe lahko, tudi v razmerju do Ustave Republike Slovenije in slovenske zakonodaje, na specifične način urejajo vprašanja z mednarodnimi elementi, kar velja tudi za pravice iz socialnih zavarovanj, vključno z lastninskim vidikom teh pravic, upoštevaje pri tem specifiko, ki izhaja iz različnih pravnih ureditev posameznih strank mednarodnega sporazuma. Sporazum z BIH, kot mednarodna pogodba, je pravice in obveznosti državljanov BIH in Republike Slovenije, ki so bili v različnih obdobjih vključeni v pokojninsko in invalidsko zavarovanje pri nosilcih zavarovanj ene in druge pogodbenice, specifično uredil in s tem v teh razmerjih izključil veljavnost Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-1) oz. slovenske zakonodaje, kolikor se nanjo izrecno ne sklicuje, med drugim tudi veljavnost 2. odstavka 177. člena ZPIZ-1 o izbiri pokojnin, če zavarovanec izpolni pogoje za pridobitev pokojnine tudi v drugi državi na podlagi istih zavarovalnih obdobij. Iz prehodnih določb 37. člena BBHSZ izhaja, da se na podlagi teh določb dokončno reši tudi vprašanje pokojnin, priznanih v eni ali drugi podpisnici v času od 8. 10. 1991 do uveljavitve Sporazuma v letu 2008, na podlagi zavarovalnih dob pri obeh podpisnicah, dopolnjenih do priznanja pokojnine.

Če je na podlagi 20. in 22. člena BBHSZ zavarovancu priznana pravica do pokojnine na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri nosilcih zavarovanj obeh podpisnic sporazuma, pri posameznem nosilcu zavarovanje na podlagi iste zavarovane dobe zavarovanec ne more zahtevati priznanje drugačne pokojnine. Če obstaja po zakonodaji ene od podpisnic pravica do dajatve (pokojnine), brez seštevanja zavarovalnih dob, nosilec zavarovanja pri tej podpisnici zagotovi ustrezno dajatev le na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svoji zakonodaji (21. člen BBHSZ). Le v tem primeru bi lahko zavarovanec uveljavil samostojno dajatev pri nosilcu zavarovanja druge pogodbenice, v kolikor bi bil tudi pri njem upravičen do dajatve oz. pokojnine, zgolj na podlagi zavarovalne dobe pri tem nosilcu zavarovanja, ki še ni bila upoštevana pri pravici pokojnine pri drugem nosilcu zavarovanja. V tem sporu za tak primer ne gre, saj je bila tožniku pri nosilcu zavarovanja v BIH priznana in odmerjena invalidska pokojnina na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri obeh nosilcih zavarovanja. Zato pri toženi stranki na podlagi iste zavarovalne dobe tožnik ne more uveljavljati samostojne starostne pokojnine oz. njenega sorazmernega dela.

Glede na to, da je bila tožniku invalidska pokojnina na podlagi seštevka zavarovalnih dob v BIH priznana in odmerjena že pred ureditvijo BBHSZ (v letu 1998) sodišče prve stopnje utemeljeno ugotavlja, da BBHSZ take primere posebej rešuje v prehodnih določbah 37. člena. Ta v 1. odstavku določa, da se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. 10. 1991 do uveljavitve BBHSZ v letu 2008, z upoštevanjem zavarovalne dobe dopolnjene po zakonodaji druge podpisnice, po uradni dolžnosti odmeril po določbah tega sporazuma. Pri tem se na podlagi 2. odstavka 37. člena pogoji za pridobitev pravice do navedene pokojnine v drugi podpisnici ugotavljajo po zakonodaji, ki velja na dan uveljavitve sporazuma. Če po zakonodaji druge podpisnice niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do pokojnine na dan uveljavitve sporazuma, ostane dajatev (že priznana pokojnina), obveznost pogodbenice, ki jih je priznala že pred uveljavitvijo BBHSZ. To pomeni, da je bila tožniku invalidska pokojnina, ki jo prejema v BIH po izvedbi postopkov v smislu 37. člena sporazuma priznana in odmerjena njena višina, tudi ob upoštevanju zavarovalne dobe pri toženi stranki. Na tak način je bil ob upoštevanju sporazuma zagotovljen tako vidik varstva pravice do socialne varnosti, kot vidik lastninsko-pravnega varstva pravice do pokojnine. Brez upoštevanja zavarovalne dobe pri toženki bi bila tožniku tudi na podlagi BBHSZ oz. njegovega 37. člena v BIH priznana, odmerjena in izplačevana ustrezno nižja invalidska pokojninska, tako da ima plačevanje prispevkov v zvezi s tožnikovo zavarovalno dobo pri toženki svoj premoženjski odraz tudi ob takem priznavanju tožnikove invalidske pokojnine oz. njene prevedbe v smislu 37. člena Sporazuma. Takšno stališče glede zadev, ki izhajajo iz ugotovljenega dejanskega stanja, je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v svoji sodbi pod opr. št. VIII Ips 89/2014 z dne 22. 9. 2014. Tožniku je bila invalidska pokojnina pri nosilcu zavarovanja v BIH na podlagi seštevka zavarovalnih obdobij priznana že z dne 28. 7. 1998. Toženka je o takšni prevedbi že odločila in tožnikovo zahtevo za priznanje sorazmernega dela invalidske pokojnine pravnomočno zavrnilo. Tako je tudi na podlagi BBHSZ (2. odstavek 37. člena) še naprej ostala obveznost nosilca zavarovanja v BIH, da tožniku plačuje invalidsko pokojnino, priznano in odmerjeno na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri obeh nosilcih zavarovanja. Hkrati pa to tudi pomeni, da tožnik na podlagi zavarovalne dobe, ki je bila že upoštevana pri priznanju in odmeri njegove invalidske pokojnine, pri toženki tudi na podlagi 2. odstavka 194. člena ZPIZ-1, ne more uveljaviti drugih pokojninskih dajatev, saj 37. člen BBHSZ izključuje uveljavljanje druge vrste pokojnine.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče, upoštevaje 353. člen ZPP, pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.