Jedro

Iz listin upravnega spisa izhaja, da je med strankama sporno uveljavljanje pravice tožnika do odbitka vstopnega DDV na podlagi računov, ki so jih izdale družbe, ki jih je prvostopenjski organ opredelil kot „neplačujoče gospodarske subjekte“, ker ni bila opravljena dobava blaga s strani davčnih zavezancev. Tožnik z verodostojnimi listinami ni izkazal dejanske dobave blaga s strani izdajateljev spornih računov. Dobava blaga tako ni bila izkazana niti s strani tožnika niti s strani navedenih družb, kar izhaja iz DIN.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Kočevje tožniku za obdobje od 1. 1. 2004 do 31. 12. 2007 dodatno odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) s pripadajočimi obrestmi v skupnem znesku 199.585,46 EUR, ki mora biti plačan v 30 dneh od vročitve odločbe, po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka I. izreka); zahteva tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne, stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu bremenijo davčni organ, pritožba ne zadrži izvršitve (točki II. in III. izreka). Pri tožniku je bil opravljen davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) DDV in sestavljen zapisnik z dne 4. 2. 2009. Pripombe na zapisnik in odgovori nanje so razvidni iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožnik je uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV po prejetih računih od naslednjih družb: A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o., D. d.o.o., E. d.o.o., F. d.o.o., G. d.o.o., H. d.o.o., I. d.o.o., J. d.o.o., K. d.o.o., L. d.o.o., M. d.o.o., N. d.o.o. in O. d.o.o., s katerimi mu je bilo zaračunano gorivo, motorna vozila, pnevmatike oz. drugo blago oz. storitve. Sporno ostaja uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV po računih P. d.o.o., A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o. in D. d.o.o. Davčni organ je pri vseh navedenih družbah izvedel DIN in ugotovil, da gre za „neplačujoče gospodarske subjekte“ oz. družbe tipa „missing trader“, ki niso vodile davčnih evidenc, niso predložile davčnemu organu poslovne dokumentacije, na priglašenem sedežu niso opravljale dejavnosti, niso zaposlovale delavcev, niso imele sredstev in opreme za opravljanje dejavnosti, vsa sredstva iz TRR so se dvigovala v gotovini. Navedene družbe niso imele materialnih in kadrovskih pogojev, da bi zaračunane dobave tudi dejansko izvedle. Navedene družbe niso predlagale davčnih obračunov in tudi obračunanega DDV niso plačale. Gre za navidezne račune in navidezne pravne posle, ki na podlagi tretjega odstavka 74. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ne vplivajo na obdavčenje. Na podlagi 1. točke drugega odstavka 40. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV) in prvega odstavka 63. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) davčni organ tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV po spornih računih, prejetih od omenjenih družb v skupnem znesku 180.743,31 EUR. Tožnik ni z verodostojnimi listinami dokazal, da so navedene družbe dobave blaga oz. storitev, zaračunane s spornimi računi, tudi dejansko izvedle. Davčni organ ni oporekal nabave goriva, marveč upravičenost do odbitka vstopnega DDV po prejetih računih od citiranih dobaviteljev. Davčni organ se sklicuje na Uredbo komisije (ES) št. 1925/2004, ki opredeljuje „neplačujoče gospodarske subjekte“ in tožniku očita, da je vedel oz. bi moral vedeti, da so dobavitelji „neplačujoči gospodarski subjekti“. Niti tožnik niti citirane družbe niso dokazale verodostojnosti poslovnih dogodkov, ki so jih izkazovali izdani računi.

Pritožbeni organ se strinja z odločitvijo prvostopenjskega organa ter navaja, da ostaja med strankama sporna zgolj pravica do odbitka vstopnega DDV po prejetih računih od družb P. d.o.o., A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o. in D. d.o.o., kar pomeni, da se za preostale račune drugih navedenih izdajateljev tožnik strinja z odločitvijo davčnega organa. Po mnenju pritožbenega organa navedene družbe niso bile dejanski prodajalec motornih vozil in naftnih derivatov, kar je podrobno in obširno obrazloženo v obrazložitvi prvostopenjskega organa in tudi skladno z vsemi listinami in ugotovitvami v dokaznem postopku. Za vsako od navedenih družb, ki so izdale sporne račune, so bile v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedene ugotovitve davčnega organa iz DIN, s katerim je bil tožnik tudi seznanjen, v skladu z določbo 18. člena do 24. člena ZDavP-2 in je imel možnost tudi podati ugovore. Neutemeljen je ugovor tožnika glede možnosti sodelovanja.

Glede računov, ki jih je izdala družbe P. d.o.o., tožnik v pritožbi navaja, da je šlo za nepravilno nabavno vrednost dveh vozil in vztraja, da je vozila od družbe P. d.o.o. kupil po nabavni vrednosti torej v znesku, ki je naveden na spornem računu. Tako se tožnik strinja, da mu je davčni organ samo delno upošteval odbitek od vstopnega DDV, v višini 1.341.984,00 SIT, kolikor je bil prikazan pri nabavni ceni tega vozila od predhodnega lastnika R. d.o.o. Glede prodaje tovornih vozil po računu št. 556/06 z dne 19. 12. 2006 je davčni organ ugotovil, da gre za prodajo vozil preko „neplačujočih gospodarskih subjektov“, ki obračunanega DDV na izdanih računih ni plačal. Gre za fiktivne račune in tako tožnik že iz tega naslova nima pravice do odbitka vstopnega DDV. Zadevnega prometa družba P. d.o.o. tudi ni mogla opraviti, ker nikoli ni bila lastnik teh tovornih vozil. Nasprotnega tožnik z nobeno drugo listino ni izkazal. Pritožbeni organ se strinja, da je tožnik postal lastnik samo priklopnega vozila, vendar ne od prodajalca P. d.o.o. Tožnik ni postal lastnik tovornega vozila Mercedes-Benz Actros 1835L in tega dejansko ne izkazuje niti v pritožbi. Prvostopenjski organ tožniku od celotnega zneska prodajne vrednosti po računu št. 556/06 družbe P. d.o.o. ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV. Kljub temu pa mu je štel, da mu je bila vrednost zaračunanega vozila precenjena, in jo je zato zmanjšal na znesek nabavne vrednosti vozil in od tega zneska upošteval odbitek vstopnega DDV v višini 1.341.984,00 SIT in ne v znesku 3.834.240,00 SIT, kot je bil izkazan na zadevnem spornem računu. S tem je davčni organ ravnal v korist zavezanca.

V zvezi z računi družb A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o. in D. d.o.o. pritožbeni organ ugotavlja, da tožnik k spornim računom ni imel sklenjenih nobenih pogodb, od družbe C. d.o.o. priložene dobavnice pa so po obliki in vsebini enake izdanim računom. Zneskov goriva ni navedenih na dobavnicah in tako prejema blaga ni mogoče potrditi. Tožnik k računom o nabavi goriva ni predložil merilnih podatkov o točenju, kljub temu, da bi ob upoštevanju določb Pravilnika o meroslovnih zahtevah za pretočna merila in merilne sisteme za zvezno in dinamično merjenje količin, tekočin razen vode (v nadaljevanju Pravilnik), mora vsak dobavitelj izkazati merilni rezultat jasno in nedvoumno. Merilni rezultat je pri nabavi naftnih derivatov običajno razviden iz dobavnice, ki pa jih tožnik, kot izhaja iz listin in podatkov upravnega spisa ni imel, zato so sporni računi za nabavo goriva že iz tega razloga neverodostojni, ker natančno merilnega rezultata pri točenju goriva ne izkazujejo. Dejstvo, da je tožnik vse račune plačal ni odločilno v zadevi. Prodaja naftnih derivatov tožniku po spornih računih, ne glede na dobavitelja, predstavlja prikrite pravne posle, katerih posledica je nepriznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Za prejete račune tožnik tudi nima ustreznih prilog, zato tudi računi ne predstavljajo verodostojni računov v smislu določb Slovenskih računovodskih standardov (v nadaljevanju SRS), zlasti SRS 21.12. Tožnik ni ravnal kot dober gospodar, tako da bi skušal pridobiti podatke o družbah, s čimer bi zmanjšal svoje poslovno tveganje. Iz okoliščin, ki jih je obsežno navedel prvostopenjski organ tudi pritožbeni organ sklepa, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje davkov in da gre pri spornih računih za zlorabo sistema DDV. Davčni organ navaja sodbe SEU (C-342/87, C-255/02, C-439/04 in C-440/04–združeni zadevi). Tudi poraba goriva tožnika v mejah vsakoletnega povprečja še ne dokazuje verodostojnosti dejanske nabave goriv po spornih računih. Tožnik v postopku ni izkazal, da so bile konkretne dobave dejansko opravljene s strani izdajateljev računov, ter nabav ni mogoče preveriti. Pri spornih računih za gorivo, plinsko olje D2, pnevmatike in vozila na podlagi katerih je tožnik uveljavljal pravico do odbitka DDV, niso bili izpolnjeni pogoji, določeni z 40. členom ZDDV oz. 62. členom ZDDV-1. Tožnik se v tožbi ne strinja, da je dokazno breme na strani tožnika. Tožnik ima dokumentirane vse zaračunane dobave blaga, nekatera osnovna sredstva, pa še vedno poseduje. Tožena stranka nima podlage, da resničnost poslovnih dogodkov opira na odločbe SRS 21, saj uporabe SRS ne predvideva niti ZDDV niti Šesta direktiva Sveta. Tožena stranka bi morala ugotavljati dejansko stanje, kot to določa 8. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V postopku tožniku ni bilo omogočeno sodelovanje pri izvedbi dokazov, kar predstavlja absolutno postopkovno kršitev pravil po tretjem odstavku 146. člena ZUP in kršitev 22. člena Ustave RS. Tožnik ni bil navzoč tudi pri izvedbi DIN pri dobaviteljih, niso mu bile dostopne ugotovitve teh pregledov, ni mogel postavljati vprašanj in navajati dejstev. Neutemeljeno je tudi navajanje, da je tožnik v letu 2008 posloval s podjetjem S., ki naj bi bil „missing trader“, saj to ni predmet tega postopka. Tožena stranka tudi navaja, da tožnik ni imel sklenjenih pogodb in da so bile dobavnice pomanjkljive, kar naj bi bil zadosten razlog za zavrnitev pravice do odbitka DDV. Vendar se na podlagi 40. člena ZDDV za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV zahteva le popoln račun, ne pa tudi dobavnica in pogodba. V letu 2007 tudi ni bila nobena cisterna opremljena z opremo, ki jo je predpisal Pravilnik, kar ne vpliva na verodostojnost računov. Skladno s sodbo SEU C-439/04 in C-440/04 – združeni zadevi, bi morala tožena stranka dokazati, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, česar pa tožena stranka ni storila. Tožnik na ravnanje dobaviteljev nima vpliva, tudi ni mogel pregledati knjig in ni mogel vedeti, da njegovi dobavitelji nimajo zaposlenih delavcev. Pozitivna davčna zakonodaja nima določb, ki bi zahtevale, da je za odbitek DDV potrebno dokazovati, kako je bilo blago dobavljeno in s kom je družba kontaktirala. Tožnik od dobaviteljev ni mogel pridobiti podatkov, da ne plačujejo DDV, saj to predstavlja davčno tajnost. Tožnik meni, da je ravnal kot dober gospodar, davčni organ pa je Navodilo o poslovanju z neplačujočimi subjekti objavil na spletnih straneh šele 11. 1. 2008. Tožnik navaja sodbe SEU C-288/07, C-301/97 ter C-326/05. Davčni organ bi moral hitreje reagirati in takšnim subjektom takoj odvzeti ID številko za DDV, dejansko pa so „missing traderji“ poslovali še več let. Tožena stranka pojasnjuje, da gre za navidezne posle in da družbe dejansko niso mogle opraviti prometa blaga in storitev v smislu 3. člena ZDDV. S tem se tožnik ne strinja in navaja 16. člen ZDDV, po katerem se šteje, da je storitev opravil tisti, ki je izdal račun. Sistem DDV ne pozna navideznega prometa. Iz 8. točke prvega odstavka 76. člena ZDDV tudi izhaja, da mora DDV plačati tudi oseba, ki ga samo izkaže na računu. Tudi če bi bile transakcije v resnici navidezne, tožena stranka ni imela zakonske pravice, da izdajatelje računov oprosti davka ter zavrne tožniku pravico do odbitka vstopnega DDV. Tožnik je ravnal kot dober gospodar in je opravil vsa dejanja, kot jih zahteva običajna poslovna praksa.

V zvezi z računom št. 556/06 z dne 19. 12. 2006 tožnik navaja, da je vozilo nabavil od prodajalca družbe P. d.o.o. in ne od prodajalca R. kar dokazuje s potrdilom o prejemu plačila, ki ga je pridobil 12. 12. 2011 od zastopnika družbe R. Ne gre za navidezno prodajo, saj je bil izvršen prenos lastništva vozil iz družbe P. d.o.o. na tožnika. Po navedenem računu je tožnik kupil tovorno vozilo, ki je bilo nadgrajeno. Na novo vozilo je bila prenesena nadgradnja iz T., ki je tožnik kupil od družbe P. d.o.o., ker pa motor ni zadostil okoljevarstvenim zahtevam, je nabavil novo tovorno vozilo, ki je bilo registrirano pod reg. št. LJ ..., prikolico pa po reg. št. ... Tožena stranka v postopku ni dokazala, da družba P. d.o.o. ni izvršila prodaje. Dejstvo, da družba P. d.o.o. nima zaposlenih delavcev in sredstev za delo pa ni razlog, da takšna družba ne bi mogla vršiti prodaje ali zaračunati popravil. Tožena stranka je imela možnost, da si ogleda nadgradnjo tovornega vozila, vendar tega ni storila, ter je s tem kršila določbo 8. člena ZUP. Tožnik je pred prejemom računa št. 556/06 izvršil plačilo v višini 8.400.000,00 SIT, pri čemer ne gre za predčasno plačilo. Gre za delno plačilo po predračunu št. 20/06. Višja prodajna cena je posledica nadgradnje vozila. Prodajalcu je bila ID številka za DDV odvzeta šele 17. 5. 2007. Tožnik se je z ugotovitvami DIN pri družbi P. d.o.o. seznanil šele z zapisnikom in ni imel možnosti, da neposredno sodeluje pri izvedbi dokazov, kot to določa tretji odstavek 146. člena ZUP. Toženka ni dokazala, da naj bi družba P. d.o.o. izvršila navidezno prodajo tovornega vozila. Družba U. ni bila lastnik vozil, saj v tem primeru družba R. vozila ne bi mogla prodati. Da je tožnik lastnik predmetnega vozila dokazuje s kopijo prometnega dovoljenja.

Tožnik je razpolagal z dobavnico in z računi o nabavi plinskega olja od družbe A. d.o.o., ni mu pa znano od katerega dobavitelja je družba A. d.o.o. kupila plinsko polje. Na podlagi računa družbe V. d.o.o., št. 00015/06 z dne 1. 2. 2006 tožena stranka tožniku ni priznala odbitka do DDV za nabavo vozila JEEP Cherokee 2.5 TD. Tožnik je že v postopku pojasnil, da je opravil prevoz navedenega vozila za naročnika družbo Z. d.o.o. Pri prevozu se je vozilo poškodovalo, kar dokazuje tovorni list in obračun izplačila odškodnine od Zavarovalnice ... Naročnik je tožniku navedeno vozilo prodal, ta pa ga je prodal dalje družbi V., da ga je ta usposobila in predelala v tovorno vozilo. Po predelavi ga je tožnik ponovno odkupil in ga še danes uporablja za obdavčljivo dejavnost. Od družbe B. d.o.o. je tožnik nabavljal gorivo in poseduje dobavnice in račune. Ni mu pa bilo znano, niti sumljivo, da bi bil dobavitelj „neplačujoči gospodarski subjekt“ in gre za navidezne posle. Vozila prevoznikov skoraj nikoli ne vsebujejo logotipa. Tako tožniku ni znano, kdo mu je gorivo dobavil. Ni pomembno, ali ima dobavitelj lastnina vozila, skladišča in zaposlene. V zvezi s prejetimi računi od C. d.o.o. tožnik navaja, da je gorivo dejansko dostavljal in ni vedel za goljufijo pri plačevanju DDV. Običajno je, da ponudba in naročanje goriva poteka brez fizičnih kontaktov med naročnikom in dobaviteljem. Tožnik je prejel ponudbo po telefonu. Zaradi nizkih stroškov se prodajalci vse pogosteje odločajo za trženje po telefonu. Tožnik je preveril veljavnost ID številke ter poslovni račun, kar nalaga zakon in je tudi običajno. Tožena stranka zgolj navaja besedilo SRS 21, svoji ugotovitev pa ni obrazložila. Napačno tudi razume določbo ZDDV, ki definira davčnega zavezanca ter obdavčljiv promet, ko meni, da je davčni zavezanec lahko samo oseba, ki poseduje rezervoarje goriva, vozila za prevoz in zaposlene. Davčni zavezanec je vsak prodajalec, ki izda račun (16. člen ZDDV-1) in obračuna DDV. Glede prejetih računov od družbe D. d.o.o. tožnik navaja, da je od edinega družbenika te družbe D. Č.Č. prejel notarsko overjeno izjavo, da je njegova družba tožniku izvedla prodajo in dobavo goriva za 87.471.521,60 SIT. Gorivo je dostavljal na ... ulico. To prodajo je izkazal v obračunih DDV in DDV po teh računih tudi plačal. Tožena stranka se o tej izjavi ni izjasnila. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb. Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi obeh davčnih organov in jih ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja: Iz listin upravnega spisa izhaja, da je med strankama sporno uveljavljanje pravice tožnika do odbitka vstopnega DDV na podlagi računov, ki so jih izdale družbe P. d.o.o., A. d.o.o., B. d.o.o., V. d.o.o., C. d.o.o. in D. d.o.o., ki jih je prvostopenjski organ opredelil kot „missing trader“ družbe oz. „neplačujoče gospodarske subjekte“, ker ni bila opravljena dobava blaga (goriva, pnevmatik, motornih vozil) s strani davčnih zavezancev. Tudi po mnenju sodišča je pravilno ugotovljena relevantna okoliščina, ki jo prvostopenjski organ očita tožniku, da ni z verodostojnimi listinami izkazal dejansko dobavo blaga s strani izdajateljev spornih računov. Dobava blaga tudi po presoji sodišča ni bila izkazana niti s strani tožnika niti s strani navedenih družb, kar izhaja iz DIN pri slednjih.

Prvostopenjski organ je natančno pojasnil razloge, zaradi katerih ocenjuje, da gre v obravnavanih primerih za navidezne posle. Tudi po presoji sodišča so citirane družbe „neplačujoči gospodarske subjekti“, kot jih opredeljuje Uredba komisije (ES) št. 1925/2004 z dne 29. oktobra 2004 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Uredbe sveta (ES) št. 1798/2003 o upravnem sodelovanju na področju davka na dodano vrednost (UL L 331, 5. 11. 2004, spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 1792/2006 z dne 23. 10. 2006). Navedena Uredba v členu 2 pod „Opredelitve“ opredeljuje „neplačujoči gospodarski subjekt“ kot gospodarski subjekt, registriran kot davčni zavezanec za DDV, ki morebiti z goljufivim namenom pridobi blago ali storitve ali to simulira, brez plačila DDV in dobavlja to blago ali storitve z DDV, vendar ne plača dolgovanega DDV ustreznemu državnemu organu. Ugovori tožnika s tem v zvezi niso upravičeni. Očitki tožnika, da davčni organi tega niso opredeljevali v spornem obdobju, na drugačno odločitev ne vpliva. Iz ugotovitev DIN pri citiranih družbah izhaja, da nimajo kadrovskih in materialnih pogojev, da bi predmetne dobave, zaračunane s spornimi računi, tudi dejansko opravile. Gre za navidezne posle in za navidezne račune, ki na podlagi tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2 nimajo vpliva na obdavčenje in so bili izstavljeni zgolj z namenom pridobitve davčnih ugodnosti. Citirane družbe niso imele zaposlenih, niso imele sklenjenih pogodb o dobavi s tožnikom, odgovorna oseba ni bila dosegljiva, niso razpolagale z dokumentacijo, iz katere bi izhajalo, da bi bil s tožnikom promet opravljen. Vsem družbam je skupno, da niso izpolnjevale davčnih obveznosti, da niso predlagale obračunov DDV in DDV tudi niso plačale. Tudi po mnenju sodišča predmetnih dobav niso mogle opraviti. Iz upravnih spisov izhaja, da so bile njihove poslovne aktivnosti omejene le na poslovanje preko tekočih računov. Sodišče se strinja z navedbo tožnika, da tožnik ne more odgovarjati, če njegovi dobavitelji svojih davčnih obveznosti ne izpolnjujejo. Posledice odkritja delovanja družb „missing traderjev“ je bila, da je z odločbo davčni organ takšnim družbam odvzel ID številka za DDV, ko je bil ugotovljen namen njihovega delovanja.

Računi in njihovo plačilo pa še ne izkazujejo resničnost opravljenih storitev. Takšno stališče izhaja tudi iz prakse SEU npr. v zadevi C-342/87, da mora biti na računu zaračunana dejanska transakcija, da je DDV resnično dolg do države oz. da nastane pravica do odbitka vstopnega DDV. Zato zgolj zato, ker je DDV na računu naveden, ne da bi bila zaračunana resnična dobava, pomeni, da DDV ni resnično dolg do države oz., da ne nastane pravica do odbitka vstopnega DDV, tako kot v obravnavanem primeru. Ne zadošča ugotovitev, da so bile dobave opravljene, kot zatrjuje tožnik, pač pa je treba dokazati, da je te opravil prav izdajatelj računa, saj bi to lahko bila tudi oseba, ki ni davčni zavezanec. Ker je to relevantna okoliščina, mora davčni zavezanec v svojem knjigovodstvu zagotoviti potrebne podatke, ki omogočajo pravilno obračunavanje davka (85. člen ZDDV-1 in 31. člen ZDavP-2).

Tožnik je tisti, ki mora v primeru, ko uveljavlja davčne ugodnosti, izkazati poslovne dogodke, njihov potek in vsebino na način, iz katerih je razvidno, da je dejansko prišlo do realizacije oz. opravljene dobave s strani navedenih družb (SRS 21.12.). Dokazno breme trditev v davčnem postopku je na strani davčnega zavezanca (76. člen ZDavP-2). Neutemeljen je ugovor tožnika, da gre za kršitev določb postopka, ker tožena stranka ni izvedla javne obravnave. Davčni zavezanec v davčnem postopku glede na specifično naravo tega postopka svoje trditve dokazuje s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju (77. člen ZDavP-2). Prav tako nima prav tožnik ko meni, da želi davčni organ nanj prevaliti breme dokazov. Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor, da ni bistveno, kdo je fizično opravil storitev, pomembno je, da je storitev opravil tisti, ki je izdal račun (16. člen ZDDV-1). V skladu z predhodno navedenim je dokazno breme pri uveljavljanju davčnih ugodnosti, kot je pravica do odbitka vstopnega DDV, na strani davčnega zavezanca, ki ugodnost uveljavlja. Na njemu je, da izkaže, da so podani zakonsko predpisani pogoji za uveljavljanje te pravice. Pri tem pa je pomembno, da dobavo davčnemu zavezancu izvede prav izdajatelj računa, ki pa mora biti hkrati tudi zavezanec za DDV. Relevantna okoliščina je v ugotovitvi, da tožnik z listinskimi dokazi ni uspel dokazati, kdo je sporne dobave dejansko izvedel. Saj dobavo lahko izvede tudi subjekt, ki ni zavezanec za DDV. Po drugi strani pa iz ugotovitev dejanskega izhaja, da navedene družbe niso imele realnih možnosti oz. potencialov za opravljanje predmetnih dobav in le-teh tudi po mnenju sodišča niso mogle opraviti, saj zato ne obstajajo dokazi ne na strani izdajateljev računov ne na strani tožnika. Zatrjevanje tožnika, da so bile dobave opravljene, na drugačno odločitev glede njegove pravice do odbitka vstopnega DDV ne vpliva.

Iz listin upravnega spisa izhaja, da je tožnik imel vso možnost, da bi v postopku sodeloval, bil je seznanjen z vsemi relevantnimi okoliščinami in je imel tudi možnost predložiti vso listinsko dokumentacijo (138. člen ZDavP-2). Davčni organ je glede vseh predloženih listin opravil dokazno oceno, s katero se sodišče strinja. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel vse relevantne okoliščine, ki se nanašajo na izdajatelje spornih računov in dejstva, ki jih je ugotovil pri DIN navedenih družb, kakor tudi vse relevantne okoliščine v povezavi s tožnikom, ki so v zadostni meri razjasnjene, tožnik pa v tožbi ni navedel ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev. Tožnik je v postopku tudi ves čas sodeloval in podajal pripombe, na katere je prvostopenjski organ tudi v celoti odgovoril. Pozvan je bil tudi, da dostavi vso dokumentacijo v zvezi z dobavo blaga in je imel vse možnost predložiti verodostojne listine v okviru predmetnega DIN. Davčni organ je glede vseh predloženih listin opravil dokazno oceno in tudi pojasnil, zakaj ne izkazujejo dobave. Sodišče se z dokazno oceno davčnega organa strinja. Ne držijo navedbe tožnika, da je prvostopenjski organ upošteval zgolj okoliščine, ki so tožniku v škodo in da se ni opredelil do okoliščin, ki so mu v korist. Neutemeljen je ugovor tožnika, da se davčni organ ni opredelil do tožnikovih navedb v pripombah na zapisnik in v pritožbi. Prvostopenjski organ je podrobno pojasnil, kako je prišel do ugotovitev, da tožnik z listinskimi dokazi ni uspel dokazati, da so prav citirane družbe izvedle tožniku sporne dobave, zaračunane s spornimi računi. Pritožbeni organ pa se je tudi opredelil do pritožbenih navedb, s čimer se strinja tudi sodišče. Sodišče se strinja tudi z razlogi, ki sta jih navedla oba davčna organa, da v obravnavanem primeru ni podana dobrovernost tožnika, kar želi tožnik prikazati tožbi. Tožniku je mogoče očitati, da je vedel oz. bi moral vedeti, da gre za transakcije, katerih namen je neupravičena pridobitev davčnih ugodnosti. Tožnik pa ob takšnih ugotovitvah davčnega organa ne more uveljavljati pravice do odbitka vstopnega DDV (enako stališče je zavzeto v sodbi SEU C-255/02). SEU s svojimi sodbami razlaga pravo Evropske unije. Njegove sodbe so zavezujoče tako za sodišča kot tudi za vse upravne organe držav članic. Tudi po presoji sodišča sodišča je pravilna odločitev davčnega organa in v skladu s prakso SEU, da se v obravnavanem primeru tožniku ne prizna pravica do odbitka DDV na podlagi spornih računov, ki so tudi po mnenju sodišča neverodostojne listine, ker ni izkazana dobava s strani izdajateljeva računov in gre za fiktivne posle. Tožniku se, glede na vse navedene objektivne okoliščine, ki so tudi v neobičajnem poslovanju lahko očita, da je vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki pomenijo zlorabo pravic iz naslova DDV.

Razlogi za zavrnitev pravice do odbitka DDV pa niso zgolj v dejstvu, da je tožnik sodeloval z navedenimi družbami, ampak v okoliščini, da ni izkazal, da so citirane družbe zaračunane dobave tožniku tudi resnično opravile, saj tožnik ni davčnemu organu predložil verodostojnih dokumentov, ki bi to izkazovali.

Ugovor tožnika da je bilo Navodilo o poslovanju z neplačujočimi gospodarskimi subjekti je tožena stranka objavljeno šele 1. 1. 2008 in da ne more veljati za nazaj, ni utemeljeno. Tožniku ni bila priznana pravica do odbitka DDV na podlagi veljavnega ZDDV oz. ZDDV-1, ker z verodostojnimi listinami ni izkazal, da izpolnjuje zakonsko predpisane pogoje za uveljavljanje te pravice. Na podlagi določbe 85. člena ZDDV-1 mora vsak davčni zavezanec v svojem knjigovodstvu zagotoviti dovolj podrobne podatke, da omogoči pravilno in pravočasno obračunavanje DDV. Na podlagi prvega odstavka 31. člena ZDavP-2 so gospodarske družbe dolžne voditi poslovne knjige in evidence v skladu s tem zakonom ali na njegovi podlagi izdanimi predpisi, drugim zakonom ali računovodskim standardom, dolžne voditi tudi za namene izvajanja zakonov o obdavčenju in tega zakona poslovne knjige in evidence. Niso predpisi krivi, da tožniku ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV, temveč je tožnik tisti, ki bi moral voditi poslovno dokumentacijo in poslovne dogodke evidentirati pravilno. Ne gre za kršitev načela materialne resnice v davčnem postopku (5. člen ZDavP-2), dejansko stanje pa je pravilno in popolno ugotovljeno. Sodišče se tudi strinja z razlago SRS (2006) na način, kot sta pojasnila davčna organa. Dejansko stanje je tisto, ki ga je mogoče podkrepiti z verodostojnimi listinami (SRS 28.45.).

Okoliščine, da so bile sporne dobave navedene na predmetnih računih opravljene s strani izdajateljev računov tudi po presoji sodišča tožniku ni uspelo verodostojno dokazati. Glede na navedeno tožniku utemeljeno ni bil priznan odbitek DDV, saj z verodostojnimi listinami ni dokazal, da izpolnjuje pogoje za uveljavljanje pravice do odbitka DDV iz prvega odstavka 40. člena ZDDV oz. iz 62. člena ter 63. člena ZDDV-1, ki se uporablja od 1. 1. 2007 dalje.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave RS (22. člena Ustave RS), je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (1. odstavek 59. člena ZUS-1), ker relevantne okoliščine, ki so pomembne za odločitev, niso sporne. Tožnik sicer trdi, da je napačno ugotovljeno dejansko stanje, pri čemer pa niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, temveč se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.