Jedro

Tožena stranka ni utemeljila, zakaj šteje, da obstoji očiten dvom v prosilčevo istovetnost, ampak je na podlagi ugotovitve, da tožnik nima osebne izkaznice, le posplošeno sklepala, da je želel namerno prikriti svojo pravo identiteto, čeprav je iz razlogov izpodbijanega sklepa razvidno, (1) da tožnik med postopkom ni spreminjal svojih osebnih podatkov in (2) da je pojasnil, da je osebno izkaznico v Turčiji skril zaradi strahu, da mu je ne bi vzela grška policija. Zato so v tem delu razlogi izpodbijanega sklepa tako bistveno pomanjkljivi, da se ga ne da preizkusiti.

V zvezi z odreditvijo ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, saj za pridržanje prosilca za mednarodno zaščito v ZMZ-1 v navedenih okoliščinah, ko objektivni kriteriji iz točke (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, na podlagi katerih bi tožena stranka lahko sklepala na obstoj utemeljene domneve, da je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito vložil le zaradi zadržanja ali otežitve odločbe o vrnitvi, niso ustrezno implementirani, ni zakonske podlage.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2290/2020/3 (1312-22) z dne 16. 9. 2020 odpravi.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka tožniku omejila gibanje po prvi in tretji alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zaradi ugotavljanja istovetnosti in ker mu je bilo že omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Sklenila je še, da bo tožnik pridržan na prostore Centra za tujce, in sicer od 15. 9. 2020 od 11.00 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 15. 12. 2020 do 11.00 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik 21. 8. 2020 nezakonito prečkal slovensko mejo na območju zelene meje reke Kolpe. Dne 15. 9. 2020 je ob vložitvi prošnje povedal, da je iz izvorne države odšel v Turčijo julija 2019 z letalom. Potni list so mu vzeli grški policisti, osebno izkaznico pa je zavil v polivinil in zakopal pod nekim mostom v Turčiji zaradi strahu, da mu je ne bi vzela grška policija. V Maroku nima nobenega dokumenta. Tam so ga v napadu okradli in pretepli, poleg tega je živel v revščini in na cesti.

3. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito podal po tem, ko sta mu bili izdani odločba o nastanitvi in odločba o vrnitvi. V nadaljevanju povzema tožnikove izjave v okviru postopka ustne seznanitve z ukrepom omejitve gibanja dne 15. 9. 2020. 4. Glede na navedeno je tožena stranka presodila, da so podani pogoji za omejitev gibanja po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Ugotovila je namreč, da tožnik, ki je sicer ves čas navajal enako (pravilno: isto, opomba sodišča) ime in priimek, ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Ob sklicevanju na navedene izjave v zvezi z osebno izkaznico, je tožena stranka presodila, da tožnik s svojim ravnanjem namerno prikriva pravo identiteto. Menila je, da bi sicer imel osebne dokumente, ki bi jih predložil pristojnemu organu. Zato je podan očiten dvom v tožnikovo istovetnost. 5. Tožena stranka je še presodila, da so podani pogoji za omejitev gibanja po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Menila je, da tožnikovo ravnanje (pred prijetjem je bil v Sloveniji že nekaj dni; šele dan po izdaji odločb o nastanitvi in vrnitvi je podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, za katero ni zaprosil ne v Grčiji ne na Hrvaškem; priznal je, da se je do azilnega doma v Ljubljani namenil le zato, da bi se naspal) kaže na zlorabo instituta mednarodne zaščite. Zato je ocenila, da je namero za mednarodno zaščito podal le zaradi oviranja ali zavlačevanja, saj je imel vse možnosti, da za mednarodno zaščito zaprosi že ob prvem vstopu v državo in v času, ko se je namerno izogibal policiji ter takrat, ko je bil prijet. Po mnenju tožene stranke tožnik računa, da si bo s tem zagotovil prosto gibanje po državi in bo lahko nadaljeval začrtano pot. 6. Tožena stranka je še presodila, da izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le s tožnikovo omejitvijo gibanja na območje azilnega doma. Presodila je namreč, da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal za neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila azilni dom.

7. Tožnik je zoper navedeni sklep vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ob poudarjanju, da med postopkom ni spreminjal svojega imena in priimka, v bistvenem meni, da zgolj dejstvo, da tujec nima osebnega dokumenta, ne opravičuje omejitve gibanja. Ob sklicevanju na sodno prakso upravnega sodišča trdi, da za omejitev po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni zakonske podlage. Meni še, da pridržanja na Center za tujce ne morejo opravičevati niti ugotovitve o pomanjkljivem varovanju azilnega doma in da v ZMZ-1 niso urejene alternative pridržanju. Izpostavlja tudi slabe razmere v Centru za tujce. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa, podrejeno tudi vrnitev zadeve v ponoven postopek.

8. V okviru zahteve za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga začasno ureditev stanja tako, da tožena stranka preneha izvajati izpodbijani upravni akt, tožnik navaja, da mu bo nastala težko popravljiva škoda. V Centru za tujce se namreč ne počuti dobro in je brez osebne svobode, česar mu ne bo mogel povrniti nihče. 9. V odgovoru na tožbo se tožena stranka v bistvenem sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Ob navajanju sodne prakse upravnega sodišča meni, da je v okoliščinah očitne begosumnosti določba prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 dovolj kakovostna v zvezi z varstvom osebne svobode. Pojasnjuje, zakaj je očitno dvomila v tožnikovo identiteto in kaj so razlogi za pridržanje v Centru za tujce.

10. Tožba je utemeljena.

11. Neposredno odločilen razlog za odločitev tožene stranke je ugotovitev, da so v obravnavani zadevi za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce podani razlogi iz prve in tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 12. Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (UL L št. 180 z dne 29. 6. 2013, str. 96)1, ki v 8. členu določa, kdaj se sme pridržati prosilca.2 Upoštevati je namreč treba, da ima direktiva pravni učinek na države članice, ki jim je namenjena, zato morajo sodišča od trenutka njene veljavnosti nacionalno pravno normo razlagati, kolikor je to mogoče v skladu z namenom in besedilom direktive, zato da bi lahko direktiva dosegla želeni cilj. To pomeni, da je nacionalne predpise treba razlagati v skladu z namenom, ki ga določa pravo Evropske unije3, pri čemer načelo primarnosti prava EU ureja tudi 3a. člen Ustave RS.4

13. Skladno s točko a tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca pridržati le, da se določi ali preveri njegova identiteta ali državljanstvo. Iz prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa je razvidno, da lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma,5 da se v primeru očitnega dvoma preveri ali ugotovi istovetnost ali državljanstvo prosilca.

14. Vrhovno sodišče je že presodilo, da za obstoj standarda očitnega dvoma v tožnikovo istovetnost kot ene izmed podlag za omejitev gibanja na prostore Centra za tujce ne zadostuje zgolj okoliščina, da tožnik ne poseduje osebnega dokumenta s fotografijo6, kot je to presodila tožena stranka v obravnavani zadevi. Iz navedene določbe ZMZ-1 namreč ne izhaja zahteva, da mora prosilec z gotovostjo izkazati svojo identiteto. Obstajati mora očiten dvom v tožnikovo istovetnost. Pri tem je pomemben kriterij za ugotavljanje prosilčeve identitete tudi prosilčeva utemeljitev, zakaj ne more predložiti originalov dokumentov. Tožena stranka bi zato glede na specifične okoliščine posameznega primera v skladu s prosto presojo dokazov (10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) morala utemeljiti, zakaj šteje, da obstoji očiten dvom v prosilčevo istovetnost. Tega pa ni storila, ampak je na podlagi ugotovitve, da tožnik nima osebne izkaznice, le posplošeno sklepala, da je želel namerno prikriti svojo pravo identiteto, čeprav je iz razlogov izpodbijanega sklepa razvidno, (1) da tožnik med postopkom ni spreminjal svojih osebnih podatkov in (2) da je pojasnil, da je osebno izkaznico v Turčiji skril zaradi strahu, da mu je ne bi vzela grška policija. Zato so v tem delu razlogi izpodbijanega sklepa tako bistveno pomanjkljivi, da se ga ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. 15. Sicer pa je skladno z navedeno določbo ZMZ-1 ob upoštevanju Recepcijske direktive II omejitev gibanja dopustna le, če pristojni organ preverja ali ugotavlja prosilčevo istovetnost ali državljanstvo. To po presoji sodišča logično pomeni, da navedenega ukrepa ni mogoče izreči že v stanju, ko pristojni organ glede na okoliščine zadeve očitno dvomi v prosilčevo istovetnost ali državljanstvo, vendar je ne preverja. V nasprotnem primeru ukrep ne bi bil nujen in bi bil nesorazmeren.7

16. Iz razlogov izpodbijanega sklepa ni razvidno navedeno dolžnostno ravnanje tožene stranke, torej na kakšen način bo preverjala tožnikovo istovetnost glede na pojasnila, zakaj vanjo očitno dvomi. To bi navsezadnje lahko storila že ob vložitvi prošnje,8 zaradi česar obravnavani ukrep iz tega razloga ni nujen. Prav tako ni pravilno predhodno sklicevanje tožene stranke na 119. člen ZMZ-1, saj se nanaša na varstvo osebnih podatkov prosilcev pred organi njegove izvorne države in ne na način zbiranja teh podatkov, kar ureja prvi odstavek 118. člena ZMZ-1. Zato so tudi v tem delu razlogi izpodbijanega sklepa tako bistveno pomanjkljivi, da se ga ne da preizkusiti, kar prav tako predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. 17. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na pridržanje na prostore in območje Centra za tujce zaradi ugotavljanja istovetnosti tožnika. Če bo tožena stranka ob upoštevanju načela zaslišanja stranke9 ponovno ocenila, da je dvom v tožnikovo istovetnost očiten, bo morala v novem postopku ob uporabi 118. člena ZMZ-1 pojasniti tudi s tem povezano zbiranje informacij.10

18. Nosilni razlog za omejitev gibanja v obravnavani zadevi je tudi ugotovitev, da so v obravnavani zadevi za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce podani razlogi iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 19. Skladno s točko (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca pridržati, kadar je pridržan zaradi postopka vračanja v skladu z Direktivo 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, da bi se pripravila vrnitev in/ali izvedel postopek odstranitve, ter zadevna država članica lahko na podlagi objektivnih meril (poudarek sodišča), vključno s tem, da je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek, sklepa, da je mogoče utemeljeno domnevati, da prošnjo podaja samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi; razlogi za pridržanje se opredelijo v nacionalnem pravu (drugi pododstavek tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II). Iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa je razvidno, da lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma,11 kadar je prosilcu omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito.

20. Z navedeno določbo ZMZ-1 je torej zakonodajalec ob sklicevanju na Recepcijsko direktivo II uredil pogoje za odreditev omejitve prosilčevega gibanja tudi v primeru, ko je bilo prosilcu pred tem že omejeno gibanje zaradi postopka vračanja in odstranjevanja v skladu z Zakonom o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2)12 in je mogoče utemeljeno domnevati, da je prošnjo za mednarodno zaščito vložil le zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito. V takih okoliščinah pa je omejitev gibanja po presoji sodišča dopustna le, če bi lahko tožena stranka na podlagi predhodno določenih objektivnih meril in predhodne ugotovitve, da je tožnik že imel priložnost vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, sklepala na obstoj utemeljene domneve, da je bila navedena prošnja vložena le zaradi zadržanja ali otežitve odločbe o vrnitvi. Zato je navedeni ukrep mogoče izreči le v primeru obstoja objektivnih kriterijev, na podlagi katerih je mogoče sklepati na obstoj navedene utemeljene domneve. Le objektivna merila namreč po presoji sodišča zagotovijo skladnost z načeli nediskriminacije in enakopravnosti obravnavanja prosilcev, ki jim je iz tega razloga omejeno gibanje. Navsezadnje je že iz 15. uvodne izjave Recepcijske direktive II razvidno, da bi bilo treba pridržanje prosilcev uporabljati v skladu z osnovnim načelom, da se osebe ne bi smelo pridržati zgolj zato, ker prosi za mednarodno zaščito, zlasti v skladu z mednarodnimi pravnimi obveznostmi držav članic ter členom 31 Ženevske konvencije.

21. ZMZ-1 ni opredelil, kateri so tisti objektivni kriteriji, na podlagi katerih bi tožena stranka lahko sklepala na obstoj utemeljene domneve, da je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito vložil le zaradi zadržanja ali otežitve odločbe o vrnitvi. Navedeno pravno domnevo namreč opredeljujeta dve bistveni, med seboj povezani sestavini: podlago domneve predstavlja dejstvo, to je zveza med presojo, ali so v konkretni zadevi podane okoliščine iz objektivnih meril in presojo, ali je prosilec že imel možnost vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, iz katere Recepcijska direktiva II sklepa na domnevni zaključek - da je bila prošnja vložena le zaradi zadržanja ali otežitve odločbe o vrnitvi. Objektivna merila, ki opredeljujejo obstoj takšne utemeljene domneve pa bi po presoji sodišča morala biti določena v jasni in splošni zavezujoči določbi, ki jo je mogoče nedvoumno izvajati in uporaba katere je predvidljiva. To pomeni, da bi moralo biti pojasnjeno, katere okoliščine na podlagi predhodno določenih meril morajo biti podane, da bi bilo mogoče sklepati na obstoj navedene utemeljene domneve. Iz omenjene 15. uvodne izjave Recepcijske direktive II prav tako izhaja, da se sme prosilce pridržati le v zelo jasno opredeljenih izjemnih okoliščinah, ki jih določa ta direktiva, ter ob upoštevanju načela nujnosti in sorazmernosti tako glede načina kot tudi namena takega pridržanja. Nenazadnje pa je tudi SEU presodilo, da lahko državljan tretje države, ki je zaprosil za mednarodno zaščito, potem ko je bil pridržan na podlagi 15. člena Direktive o vračanju, ostane v pridržanju na podlagi določbe nacionalnega prava, če se po presoji vseh upoštevnih okoliščin posameznega primera izkaže, da je bila ta prošnja vložena samo zato, da se odloži ali onemogoči izvršitev odločbe o vrnitvi, in da je objektivno (poudarek sodišča) nujno ohraniti ukrep pridržanja, zato da se prepreči, da bi se zadevna oseba dokončno izognila vrnitvi.13

22. Ob takem izhodišču Recepcijske direktive II bi se zakonodajalec moral ustrezno odzvati in že v ZMZ-1 določiti, kateri objektivni kriteriji morajo biti podani za opredelitev obstoja utemeljene domneve, da je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito vložil le zaradi zadržanja ali otežitve odločbe o vrnitvi.

23. Glede na navedeno je po presoji sodišča utemeljena tožbena navedba, da je bilo v obravnavani zadevi zmotno uporabljeno materialno pravo (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), saj za pridržanje prosilca za mednarodno zaščito v ZMZ-1 v navedenih okoliščinah, ko niso ustrezno opredeljeni objektivni kriteriji, ki bi upravičevali obstoj navedene pravne domneve, ni zakonske podlage.

24. Zato je bilo po presoji sodišča v obravnavani zadevi v zvezi z odreditvijo ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 zmotno uporabljeno materialno pravo (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), saj za pridržanje prosilca za mednarodno zaščito v ZMZ-1 v navedenih okoliščinah, ko objektivni kriteriji iz točke (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II niso ustrezno implementirani, ni zakonske podlage. Glede na navedeno je bilo treba izpodbijani sklep odpraviti tudi v tem delu.

25. Ker je sodišče sklep odpravilo zaradi kršitev pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava, s čimer je odpadla pravna podlaga za izvrševanje omejitve gibanja v obravnavani zadevi, se do preostalih navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

26. ZMZ-1 v šestem odstavku 84. člena sicer določa, da sodišče po predhodnem ustnem zaslišanju prosilca o tožbi odloči v treh delovnih dneh. Iz predloga ZMZ-114 je namreč razvidno, da se zaslišanje opravi zaradi občutnega posega v svobodo prosilca, torej v njegovo korist. Vendar pa bi v obravnavani zadevi, ko izpodbijani sklep nima razlogov glede dolžnostnega ravnanja po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in s tem v zvezi brez upoštevanja tožnikovih pojasnil izhaja iz napačnega izhodišča, da za ukrep zadošča odsotnost osebnega dokumenta s fotografijo, ob nadaljnji presoji, da za ukrep omejitve gibanja po tretji alineji navedenega člena ni ustrezne zakonske podlage, tàko zaslišanje doseglo nasproten namen. Zaradi izvedbe glavne obravnave bi se namreč le podaljšal čas trajanja ukrepa, ki predstavlja omejitev tožnikove osebne svobode. Izvedba glavne obravnave bi torej, ob upoštevanju tožnikovega pojasnila v upravnem postopku, da da je osebno izkaznico v Turčiji skril zaradi strahu, da mu je ne bi vzela grška policija, bila sama sebi namen. Hkrati bi bilo kršeno načelo ekonomičnosti postopka, saj bi moralo sodišče zagotoviti tožnikovo prisotnost, mu omogočiti tolmača in zastopanje po pooblaščencu, s čimer bi nastali nepotrebni stroški postopka. Toženi stranki pa s tem tudi ni bila kršena pravica do izjave, saj ji je bila vročena tožba, na katero je odgovorila.

K drugi točki izreka:

27. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda.

28. Ker je bilo v obravnavani zadevi s sodbo pravnomočno odločeno o tožbi, niso izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Zato je sodišče s tem povezano zahtevo zavrglo.

1 V nadaljevanju Recepcijska direktiva II. 2 Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je že večkrat sprejelo stališče, da vsak od teh razlogov ustreza določeni potrebi ter je samostojen (glej sodbo SEU v zadevi C-18/16 z dne 14. 9. 2017, 42. točka obrazložitve). 3 Glej sodbo Sodišča evropskih skupnosti z dne 8. 10. 1987 v zadevi Kopinghuis Nijmegen BV, C-80/86. 4 Iz tretjega odstavka navedenega člena je namreč razvidno, da se pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru mednarodnih organizacij, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, v Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij. 5 Ob upoštevanju okoliščin iz drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 je navedeni ukrep mogoče odrediti na Center za tujce. 6 Sodba in sklep I Up 88/2018 z dne 6. 6. 2018 (8. točka obrazložitve). 7 Iz 15. uvodne izjave Recepcijske direktive II izhaja, da se sme prosilce pridržati le v zelo jasno opredeljenih izjemnih okoliščinah, ki jih določa ta direktiva, ter ob upoštevanju načela nujnosti in sorazmernosti tako glede načina kot tudi namena takega pridržanja. 8 Skladno s sedmim odstavkom 45. člena ZMZ-1 se pri sprejemu prošnje smiselno upoštevajo pravila osebnega razgovora. 9 Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 262/2017 z dne 17. 1. 2018 že presodilo, da Zakon o splošnem upravnem postopku od upravnega organa ne terja, da stranko o uspehu dokazovanja (o svoji dokazni oceni) vselej seznanja po uradni dolžnosti pred izdajo odločbe, temveč ji mora omogočiti, da se s tem seznani oziroma o tem izreče. To predpostavlja aktivno ravnanje stranke (prosilca) za uresničitev svoje možnosti, pri čemer pa mora upravni organ paziti, da ji njena morebitna neukost oziroma nevednost pri uresničevanju te pravice ne bo v škodo (15. točka obrazložitve). 10 Sodišče zgolj pripominja, da se v praksi v zvezi z ugotavljanjem istovetnosti prosilcev navaja tudi jezikovna analiza, ocena starosti, primerjajva prstnih odtisov s podatki evropskih baz, DNA analiza, razgovor s prosilcem, ipd. 11 Ob upoštevanju okoliščin iz drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 je navedeni ukrep mogoče odrediti na Center za tujce. 12 ZTuj-2 možnost izreka omejitve gibanja določa v tretjem odstavku 67. člena in v 76. členu. 13 Sodba SEU v zadevi C-534/11, Arslan, 63. točka obrazložitve. 14 Predlog ZMZ-1, EVA 2015-1711-0008, komentar k 84. členu.