Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostop do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki bi jih užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.
Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-3799/2025/8 (1222-13) z dne 25. 2. 2026. S to odločbo je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in mu določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod. Hkrati je odločila, da če tožnik ne bo zapustil območja Republike Slovenije, držav članic EU in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma v navedenem roku, se ga s teh območij odstrani in se mu določi prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta.
2.V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče pritrdilo toženki, da sta podana razloga iz prve in druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene, ker je v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in ker prihaja iz varne izvorne države (61. člen tega zakona).
3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo, v kateri navaja, da jo vlaga zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da sodišče ni opravilo individualizirane presoje konkretnega položaja pritožnika, temveč je njegovo zadevo rešilo s sklicevanjem na abstraktna splošna pravila o ekonomskih migracijah in konceptu varne države. Trdi, da bistvo njegovih navedb ni bilo zatrjevanje revščine ali želje po boljšem življenju, temveč je opozarjal na svoj konkretni položaj mladega človeka brez primerne formalne izobrazbe, brez zgodovine redne zaposlitve, brez dejanskega dostopa do trga dela ter na položaj družine, ki ni mogla zagotoviti finančnih sredstev za zdravljenje njegove bolne sestre. Sodišču očita, da ni opravilo presoje skupnega učinka teh okoliščin, niti ni pojasnilo, zakaj te okoliščine ne zahtevajo poglobljene individualne presoje. Meni, da iz obrazložitve sodbe ni mogoče razbrati, da bi bila pri uporabi instituta varne izvorne države opravljena individualna presoja, prav tako ni razvidno katere konkretne informacije bi moral pritožnik še predložiti. Trdi, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj je v tožbi opozoril na javno dostopne informacije o visoki stopnji brezposelnosti med mladimi v njegovi izvorni državi, pomanjkanju zaposlitvenih možnosti in neučinkovitost socialnih mehanizmov. Sodišču očita, da se do teh navedb ni opredelilo in da je spregledalo, da skrajna materialna deprivacija, ki posamezniku odvzame osnovno človeško dostojanstvo in ogrozi njegovo biološko eksistenco, presega sfero prostovoljnih ekonomskih migracij ter predstavlja kršitev 3. člena EKČP in 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Sodišču očita, da je napačno minimaliziralo pomen dejstva, da je pritožnikova sestra v komi in to označilo za zgolj družinsko težavo, saj je celotno družinsko breme in pritisk financiranja njenega zdravljenja padlo na pritožnika. Poudarja, da njegova izjemna mladost v kombinaciji s popolno neizobraženostjo ustvarja stanje ekstremne psihosocialne ranljivosti, to osebnost ranljivost pa je sodišče spregledalo.
4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.
5.Pritožba ni utemeljena.
6.Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik v pritožbi v bistvenem ponavlja tožbene navedbe o svoji mladosti, pomanjkljivi izobrazbi, omejenem dostopu do redne zaposlitve oziroma trga dela v Alžiriji in zdravstvenih težav svoje sestre ter s tem povezane revščine oziroma pomanjkanja finančnih sredstev v primeru vrnitve v svojo izvorno državo.
7.Vendar zgolj s ponavljanjem teh navedb, pritožnik ne more izpodbiti pravilnosti stališča izpodbijane sodbe, da so navedene okoliščine z vidika priznanja mednarodne zaščite, torej statusa begunca1 ali subsidiarne zaščite2 v smislu 20. člena ZMZ-1, nepomembne, kar utemeljuje zavrnitev prošnje po prvi alineji 52. člena ZMZ-1. Sodišče prve stopnje je namreč (s sklicevanjem na razloge izpodbijane odločbe) presodilo, da pritožnikovih težav ni mogoče povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov ali subjektov preganjanja in da resna škoda iz 28. člena ZMZ-1 ne more biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba, tega pa pritožnik ni zatrjeval. S sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča je pojasnilo tudi, da zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostop do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki bi jih užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite. Z navedenimi razlogi je sodišče smiselno odgovorilo tudi na v tožbi izpostavljene javno dostopne informacije o Alžiriji. Glede na to, da pritožnik v pritožbi ne ponudi nobenih konkretnih argumentov, zakaj naj bi bili zgoraj navedeni razlogi, s katerimi se je Upravno sodišče do teh navedb opredelilo, napačni, lahko Vrhovno sodišče slednjim le pritrdi. Glede na navedeno pa je neutemeljen tudi sicer pavšalen pritožbeni očitek, da sodišče ni opravilo individualizirane presoje pritožnikovega konkretnega položaja, temveč je zadevo rešilo s sklicevanjem na splošna pravila o ekonomskih migracijah in konceptu varne izvorne države.
8.Tudi s pritožbenimi očitki, da sodišče ni opravilo presoje skupnega učinka zatrjevanih okoliščin, da je napačno minimaliziralo pomen dejstva, da je pritožnikova sestra v komi in to označilo zgolj za družinsko težavo, da je spregledalo njegovo ranljivost in da skrajna materialna deprivacija predstavlja kršitev 3. člena EKČP in 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, pritožnik smiselno nasprotuje presoji sodišča, da te (osebne in ekonomske) okoliščine niso razlog za priznanje mednarodne zaščite. Vendar tudi za to v pritožbi ne navaja nobenih konkretnih vsebinskih argumentov. Na ta način v pritožbenem postopku, katerega namen ni ponovno odločanje o tožbi, ne more izpodbiti opravljene presoje, da je v postopku navajal le dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.
9.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da iz obrazložitve sodbe ni mogoče razbrati, da bi bila pri uporabi instituta varne izvorne države opravljena individualna presoja in da ni razvidno katere konkretne informacije bi moral pritožnik še predložiti. Sodišče je namreč v 17. točki obrazložitve sodbe pritrdilo toženki, da pritožnik ni navedel nobene take osebne okoliščine, na podlagi katere bi toženka lahko zaključila, da njegova izvorna država zanj ni varna. V zvezi s pritožbenim očitkom, da iz sodbe ni razvidno, katere konkretne informacije bi moral pritožnik še predložiti, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da mora prosilec sam navesti in izkazati tehtne razloge, da njegova izvorna država zanj ni varna, tega pa pritožniku tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni uspelo.
10.Glede na navedeno in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člena ZUS-1).