Jedro

Zavrnitev dokaznega predloga, takega, kot je bil predlagan in utemeljen, je bila obrazložena enako pred sodiščem prve in druge stopnje. V obravnavani zadevi zato ne gre za neobrazloženo zavrnitev dokaznega predloga, kar je po pritožbi predloženih sodnih odločitvah lahko bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna obračunati in plačati tožniku regres za redni letni dopust za leto 2007 v višini 617,59 EUR bruto in sorazmerni del regresa za redni letni dopust za leto 2006 v višini 252,11 bruto, zavrnilo pa je pobotni ugovor tožene stranke. Glede zavrnitve zaslišanja predlagane priče J. G. je navedlo, da ni potrebno, saj to o čemer naj bi priča pričala, med strankama ni bilo v ničemer sporno.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za zavrnitev predlaganih dokazov, kar pa ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. S predlaganimi dokazi je toženec želel dokazovati, da je za prostore, kjer je bival tožnik, plačeval najemnino, vendar navedeno dejstvo med strankama niti ni bilo sporno. Toženec pa ni zatrjeval, da bi predlagana priča oziroma poizvedbe pri S. lahko potrdile obstoj dogovora o posojilu in njegovem vračanju. To je začel zatrjevati šele v pritožbi. S sklepom je pritožbeno sodišče odločilo, da se revizija ne dopusti.

3. Zoper sklep o nedopustitvi reviziji se pritožuje tožena stranka. Navaja, da je v dokaz obstoja dogovora o posojilu za plačilo stanovanja predlagala zaslišanje J. G. ter poizvedbe pri S., iz česar bo razvidno, da je toženec za tožnika plačeval najemnino. „Naslovno sodišče“ je izvedbo predlaganih dokazov brez obrazložitve zavrnilo. Gre očitno za odstop od enotne sodne prakse. Če sodišče ne obrazloži zavrnitve dokaznega predloga, je podana bistvena kršitev določb postopka in je kršeno načelo kontradiktornosti. Drugačna sodna praksa izhaja iz predloženih odločitev, na katere se pritožba sklicuje: sklep Višjega sodišča v Celju Cpg 259, sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 956/2000, sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1311/2002, sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 285/2005, sklep Višjega sodišča v Kopru I Cp 1620/2005, sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 433/2008 in II Ips 530/2002 ter sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 369/2007 ter sklepom in sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 209/2005 in Cp 83/2008. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 se zoper sklep o nedopustitvi revizije stranka lahko pritoži iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 32. člena ZDSS-1: če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Vrhovno sodišče odloča lahko le o sklepu sodišča druge stopnje o tem, da revizije, ki po zakonu ni dovoljena, tudi ne dopusti. Tak razlog bi bil podan, če bi Vrhovno sodišče v podobnih primerih že odločilo drugače, ali če o podobnih pravnih vprašanjih sploh še ne bi odločilo, praksa sodišča druge stopnje pa bi bila o tem vprašanju neenotna. Ne odloča pa Vrhovno sodišče v tem postopku o pravilnosti in zakonitosti odločitve o tožbenem zahtevku.

7. Pravno vprašanje, ki naj bi bilo v tej zadevi bistveno, se nanaša na dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje. Sodišče druge stopnje naj bi po zatrjevanju tožene stranke namreč – v nasprotju s sodno prakso - brez obrazložitve zavrnilo njen dokazni predlog o bistveni okoliščini za obstoj pobotnega ugovora.

8. Navedbe tožene stranke so – in v tem delu tudi obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje – v nasprotju z vsebino obrazložitve prvostopne sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč izrecno obrazložilo (zadnji odstavek na drugi strani), zakaj je kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju priče J. G. in poizvedbe pri S.: dejstvo, da je tožena stranka za tožnika plačevala najemnino za stanovanje, ni bilo med strankama nikoli sporno.

9. Da bi bil delavec J. G. prisoten pri sklenitvi ustne posojilne pogodbe med strankama ali da bi o tem karkoli vedel, pa tožena stranka nikoli ni izrecno zatrjevala: ne v odgovoru na tožbo, ne na obravnavi 17. 6. 2008, ne v pritožbi in tudi v reviziji kaj takega ne trdi.

10. V obravnavani zadevi zato ne gre za neobrazloženo zavrnitev dokaznega predloga, kar je po predloženih sodnih odločitvah lahko bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Zavrnitev dokaznega predloga, takega, kot je bil predlagan in utemeljen, je bila obrazložena enako pred sodiščem prve in druge stopnje. To pa tudi po predloženih sodnih odločbah (na primer sodba Višjega sodišča v Celju Cp 83/2008 in sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 530/2002 in II Ips 433/2008) ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

11. Ker glede na navedeno zatrjevani pritožbeni razlog ni podan, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 32. člena ZDSS-1) in potrdilo izpodbijani sklep.