Jedro

Vse zatrjevanje obsojenčevih zagovornikov glede vprašanj nenadnega dogodka, primerne hitrosti in vinjenosti predstavlja uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na posebno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega J.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenima pravnomočnima sodbama je bil obsojeni J.V. spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po 1. in 3. odstavku 251. člena KZ-77. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo 6 mesecev zapora in 2 letno preizkusno dobo ter stranska kazen prepovedi vožnje motornih vozil B kategorije za čas 4 mesecev, ki se izvrši. Obsojenčevi zagovorniki so dne 12.5.1995 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, točka 11, in zaradi kršitve zakona v smislu 3. odstavka 420. člena zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlagali so, naj vrhovno sodišče obsojenega J. V. oprosti krivde in kazni ter stranske kazni in odloči, da stroške kazenskega postopka trpi proračun.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi zatrjujejo, da je precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Teh nasprotij sicer ne navajajo, po pregledu obrazložitev sodb sodišča prve in druge stopnje pa lahko ugotovimo, da v razlogih teh sodb niso spremenjene navedbe v listinah ali zapisnikih o izpovedbah prič. Zagovorniki v bistvu vidijo takšno nasprotje v sklepih sodišča glede obsojenčeve krivde in med tistim, iz česar je obramba izhajala, da torej obsojenec ni kriv za prometno nesrečo, ker se je z vozilom umikal psu, ki je pritekel izza žive meje. Slednje ne more predstavljati kršitve kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, temveč zagovorniki s tem izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje. Vse zatrjevanje obsojenčevih zagovornikov glede vprašanj nenadnega dogodka, primerne hitrosti in vinjenosti predstavlja uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na posebno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Tudi kršitev kazenskega zakona, kot jo uveljavljajo obsojenčevi zagovorniki, ni podana. Iz opisa kaznivega dejanja izhajajo vsi zakoniti znaki kaznivega dejanja po 1. in 3. odstavku 251. člena KZ - 77, obsojenčevi zagovorniki pa le uveljavljajo, da v obravnavanem primeru ni podana kršitev po 1. odstavku 54. člena zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, s tem pa znova izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje. Isto velja glede vzročne zveze med presenečenjem zaradi psa in nastalo posledico, saj s tem sodišče ni kršilo kazenskega zakona, temveč tudi to vprašanje sodi v okvir ugotovljenega dejanskega stanja.

V tistem delu zahteve, ko obsojenčevi zagovorniki uveljavljajo olajševalne okoliščine na strani obsojenca in predlagajo pogojno obsodbo tudi glede stranske kazni, pa uveljavljajo omilitev kazni, kar pa se v postopku za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se obsojenčevi zagovorniki v zahtevi sklicujejo, niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato je zahtevo v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.