Jedro

Tožnica je zapustila Slovenijo že 31. 10. 1991, zato ni podan razlog iz 1. alinee tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, saj njen odhod iz Slovenije ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Prav tako tožnica ni izkazala pogoja iz 4. alinee iste določbe, to je nemožnost vrnitve zaradi vojnih razmer v državah, naslednicah nekdanje SFRJ. Izkazala ni namreč nobenih konkretnih okoliščin, kako bi vojne razmere v državah, naslednicah nekdanje SFRJ, preprečile njeno vrnitev v Slovenijo, niti ni izkazala nobenih konkretnih aktivnosti, da bi se vrnila in nadaljevala življenje v Sloveniji. Sodišča tudi ni prepričala, da je dokazovanje dejanskega bivanja in izpolnjevanja pogojev po ZUSDDD oteženo zato, ker je bil staršem za daljše obdobje prepovedan vstop v državo Slovenijo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Celje je z izpodbijano odločbo št. 214-1507/2013-11 (121206) z dne 20. 8. 2014, zavrnila prošnjo A.A. za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje (1. točka izreka) in odločila, da stroškov postopka ni bilo (2. točka izreka). Postopek se je uvedel na podlagi strankine vloge z dne 22. 7. 2013, s katero je prosila za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednji nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD).

2. Upravni organ je na podlagi pisnih izjav stranke in njenega očeta, iz katerih izhaja, da je družina Slovenijo zapustila 31. 10. 1991, ker so starši izgubili službo v Vojnem centru za medicinsko rehabilitacijo v ... ter da so čutili nestrpnost do pripadnikov JLA in se niso počutili varno, predvsem pa družina ni imela ekonomske podlage za nadaljevanje življenja v RS, ugotovil, da stranka Slovenije ni zapustila zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, niti v postopku ni predložila dokazil, ki bi izkazovala, da je njena odsotnost iz Slovenije posledica enega od razlogov upravičene odsotnosti iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Vojne razmere v drugih evropskih državah naslednicah nekdanje SFRJ so v skladu s četrto alineo tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD sicer določene kot razlog za upravičeno odsotnost iz RS, vendar samo v primeru, če se je oseba na te razloge sklicevala ter dokazala, da se v Slovenijo zaradi vojnih razmer ni mogla vrniti, kar pa stranka v tem primeru ni izkazala. Glede na navedeno je upravni organ odločil, da stranka dejanskega življenja od 23. 12. 1990 dalje ne izpolnjuje, ker v postopku ni izkazala, da je njena odsotnost iz Republike Slovenije, ki je daljša od enega leta in ki še vedno traja, posledica enega od razlogov upravičene odsotnosti iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD.

3. Tožnica se z zavrnitvijo vloge ne strinja. Že v vlogi je obrazložila, zakaj je z družino zapustila Slovenijo, in nikakor ni želela, da bi bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. Oče B.B. je v Slovenijo prišel prvič marca 1992, z namenom rešiti vprašanje stanovanja in proučiti možnost vrnitve v RS. Ni vedel, da je bila družina izbrisana. Ponovno se je v Slovenijo vrnil leta 1999, z namenom urediti status, pa prav tako ni rešil ničesar. Kot dokaz za vrnitev prilaga zapisnik C.C. iz ..., iz katerega izhaja, da so razpravljali o možnosti vrnitve v RS. Ker svojega statusa v RS niso mogli urediti, so za posredovanje zaprosili urad UNHCR v Banja Luki, in dobili pojasnilo, da lahko v Slovenijo vstopijo zgolj pod pogojem, da imajo tam bližnje sorodnike, ki bi izdali garantno pismo. To dokazuje, da so morali iz Slovenije oditi zaradi izbrisa iz registra stalnih prebivalcev in da po tem v državi niso mogli realizirati nobenih pravic. V postopku ni bil sprejet dokaz njenega očeta, da mu je bil prepovedan vstop v RS, kot članu JLA, da so se o vstopu v RS preverjali potni listi. Meni, da je bilo v postopku nepopolno in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnica meni, da se ji neupravičeno nalaga breme dokazovanja. Interes za vrnitev v Slovenijo je dokazala, vendar zaradi že navedenih okoliščin ni mogla predložiti drugih dokazil. Slovenijo je torej zapustila zaradi izbrisa, in zato v tej državi ne more doseči nobenih pravic, zaradi prepovedi vstopa v Slovenijo za daljše obdobje. Na osnovi navedenega sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

4. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem vztraja pri pojasnilih in obrazložitvi izpodbijanega akta in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopenjski odločbi in odločbi drugostopenjskega organa, in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

7. ZUSDDD je za nazaj uredil vprašanje stalnega prebivanja za tujce, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ ter so imeli 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče ter so od tega dne dalje v RS tudi dejansko živeli (1. člen). V takšnem primeru se tujcu na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu.

8. Glede na citirano pravno podlago ter podatke upravnega spisa sta tudi po presoji sodišča odločitvi obeh upravnih organov pravilni in zakoniti. Po podatkih spisa, ki niso sporni, je namreč tožnica, skupaj z družino, Republiko Slovenijo zapustila 31. 10. 1991. To dejstvo izhaja tako iz zapisnika o zaslišanju B.B., tožničinega očeta, ki je bil sestavljen na Veleposlaništvu Republike Slovenije, Ambasadi Republike Slovenije, z dne 15. 11. 2013, kot zapisnika sestavljenega pri istem organu, dne 20. 5. 2014. Tožničina odsotnost iz Republike Slovenije tako ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva dne 26. 2. 1992, saj je tožnica Slovenijo zapustila že pred tem.

9. Pojem dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, ki je po 1. členu ZUSDDD nadaljnji pogoj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, je opredeljen v 1.č členu istega zakona. Tako dejansko življenje v RS po tem zakonu pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz Slovenije zaradi razlogov iz tretjega odstavka tega člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v Republiki Sloveniji.

10. Na podlagi tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD je pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen tudi v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz naslednjih razlogov: - če je oseba zapustila Republiko Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva; - če je oseba zapustila Republiko Slovenijo, ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz Republike Slovenije ali v primeru mladoletne osebe njeni starši oziroma skrbniki, ali če je bila zaposlena na ladji z matično luko v Republiki Sloveniji, za čas napotitve na delo, študij ali zdravljenje oziroma za čas zaposlitve na ladji; - če je oseba zapustila Republiko Slovenijo ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji zaradi neizpolnjevanja pogojev in ji je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen; - če se oseba ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer v drugih državah, naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov; - če je bila oseba prisilno odstranjena iz Republike Slovenije na podlagi 28. člena Zakona o tujcih; - če je bil osebi zavrnjen vstop v Republiko Slovenijo.

11. Glede na ugotovljene dejanske okoliščine odhoda tožnice iz Republike Slovenije in glede na njena kasnejša ravnanja, oziroma ravnanja njenega očeta, ki se je v Republiko Slovenijo vrnil leta 1992, da bi uredil zadeve v zvezi s stanovanjem in ponovno leta 1999, da bi ugotovil kaj se lahko uredi v zvezi s statusom in stanovanjem, je tudi po presoji sodišča pravilen zaključek upravnih organov, da tožnica ni dokazala pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji v skladu z določbami 1.č člena ZUSDDD.

12. Ker je tožnica zapustila Slovenijo že 31. 10. 1991, tudi po presoji sodišča ni podan razlog iz 1. alinee tretjega odstavka 1.č člena, saj njen odhod iz Slovenije ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Prav tako ni izkazala pogoja iz 4. alinee iste določbe, to je nemožnost vrnitve zaradi vojnih razmer v državah, naslednicah nekdanje SFRJ. Tožnica namreč ni izkazala nobenih konkretnih okoliščin, kako bi vojne razmere v državah, naslednicah nekdanje SFRJ, preprečile njeno vrnitev v Slovenijo, niti ni izkazala nobenih konkretnih aktivnosti, da bi se vrnila in nadaljevala življenje v Sloveniji. Okoliščini, da je oče poskušal leta 1992 in 1992 ugotoviti, kako je s statusom in stanovanjem, pa ni mogoče pripisati take teže, ki bi dokazovala dejanske poskuse tožničine vrnitve v Republiko Slovenijo. Sodišča tudi ni prepričala, da je dokazovanje dejanskega bivanja in izpolnjevanja pogojev po ZUSDDD oteženo zato, ker je bil staršem za daljše obdobje prepovedan vstop v državo Slovenijo, niti z navedbami, da se ji iz tega razloga neupravičeno nalaga breme dokazovanja. Tožničini straši so bili v Vojnem centru za medicinsko rehabilitacijo v ... zaposleni kot civilne osebe in jim vstop v državo ni bil prepovedan. To nenazadnje dokazuje očetova vrnitev v Republiko Slovenijo 1992. in 1999. leta. Iz tega razloga je moralo sodišče tožbeni ugovor, da sta upravna organa nepravilno uporabila določbe ZUSDDD, ki se nanašajo na ugotavljanje opravičene odsotnosti iz Republike Slovenije, zavrniti kot neutemeljene.

13. Po vsem navedenem je sodišče tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.