Jedro

Za poseg v prostor (zabijanje pilotov v rečno strugo in nasipanje brega reke od pilotov do brežine) bi moral imeti investitor lokacijsko dovoljenje. Ker tega ni imel, je bilo ukrepanje urbanističnega inšpektorja po 73. členu ZUP zakonito in pravilno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 66/98-7 z dne 5. 5. 1999.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10. 12. 1997, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, Enota L. z dne 24. 6. 1997. S to odločbo je prvostopni organ po tem, ko je ugotovil, da tožnik gradi brez lokacijskega dovoljenja, tožniku naložil, da mora v 15 dneh po prejemu odločbe odstraniti 6 lesenih pilotov, zabitih v strugo L., ter nasutje brežine v dolžini 49 m in širini 12 m ter v višini 20 cm do cca 1 m, vse na zemljišču parc. št. 491/4 in parc. št. 490/6 k.o. K.p., ter vzpostaviti prejšnje stanje, sicer bo namesto njega odstranitev izvedlo pooblaščeno podjetje na njegove stroške. Poleg tega je inšpektor odločil, da za navedeni poseg veljajo prepovedi iz 76.c člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97). Odločeno je bilo tudi, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve.

Prvostopno sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov izhaja, da je tožena stranka opravila poseg v prostor brez lokacijskega dovoljenja. Zato sta po mnenju pritožbenega sodišča prvostopni organ in tožena stranka na podlagi 1. odstavka 50. člena ZUN in 4. odstavka 51. ZUN odločila pravilno, da je treba objekt odstraniti ter v prostoru vzpostaviti prejšnje stanje ali drugače sanirati poseg v prostor, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Glede na to, da je tožnik sam s sabo v nasprotju glede tega, koliko pilotov je zabil in kako visok nasip je napravil, sodišče ni imelo razloga, da ne bi verjelo ugotovitvam inšpekcijskega ogleda, ki izhajajo iz zapisnika, poleg tega pa je tožnik ta zapisnik tudi podpisal in nanj ni dal pripomb. Torej je s tem potrdil ugotovitve organa prve stopnje glede dejanskega stanja. Tudi sicer razlika v številu zabitih pilotov in višini nasipa ne morejo vplivati na pravilnost in zakonitost odločitve. Izrek je jasen in določen in je torej izvršljiv. Sodišče tudi ni moglo upoštevati ugovora, da je tožnik navedeni objekt postavil na svojem zemljišču in ne na tujem, saj je postavljanje objektov brez predpisanih dovoljenj prepovedano na kateremkoli zemjišču. Prav tako ni upoštevalo ugovora, da bi bila za obravnavo tega posega pristojna vodno - gospodarska inšpekcija, ker naj bi šlo za poseg v rečno strugo. Da je šlo za nedovoljen poseg v prostor, je potrdil s podpisom zapisnika o inšpekcijskem ogledu z dne 19. 6. 1997 tudi tožnik. Za nadzor nad gradnjo brez dovoljenj pa je pristojna inšpekcija za urejanje prostora, ne pa vodno - gospodarska inšpekcija.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi kršitev določb materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve določb Zakona o splošnem upravnem postopku ter predlaga, da vrhovno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi s sklepom in mu zadevo vrne v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je napak razlagalo določbo 50. člena ZUN, iz katere izhaja, da ni treba pridobiti lokacijskega dovoljenja za odkopavanje in nasipavanje zemljišč v obsegu, ki ne vpliva na uporabo zemljišča in objektov ali naprav v soseščini, ker ne gre za spremembo uporabe zemljišča, kot to zmotno ugotavlja prvostopno sodišče. To je tudi napačno razlagalo 51. člen ZUN, ki natančno določa postopek, ki se prične na podlagi priglasitve del, pri čemer pa določba 51. člena ZUN takšnih del, kot so bila izvedena, dejansko ne vsebuje, zato tudi ta pravni temelj ne pride v poštev. Dela, ki jih je opravil tožnik, niso graditev, ki bi po 50. členu ZUN potrebovala dovoljenje državnega organa, poleg tega pa poseg ni vplival na vrsto rabe zemljišča in tudi ne na objekt v soseščini. Zato tudi prvostopni organ ni imel podlage za uporabo določbe 73. člena ZUN. Glede posegov v vodno strugo pa tožnik še vedno meni, da je o posegih odločal stvarno nepristojen organ, ker bi o posegih v vodno strugo moralo odločati vodno - gospodarska inšpekcija. Glede tega je tožnik v upravne spise že predložil mnenje vodno- gospodarske skupnosti. V preostalem delu pa se tožnik sklicuje na razloge, navedene že v tožbi. Tudi dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, saj se ne ve, ali je tožnik postavil v rečno strugo 3 kole ali več. Podpis zapisnika, kot zmotno razlaga upravno sodišče, pa ne more vplivati na ugotavljanje, ali so navedbe ali ugotovitve upravnega organa prve stopnje točne, saj ima tožnik po izrecnih procesnih določbah ZUP in ZUS pravico predlagati nova dejstva in nove dokaze še celo v tem pritožbenem postopku in ne samo postopku pred upravnim sodiščem. Upravno sodišče je tudi napačno sklepalo glede dejanskega vprašanja graditve na tožniku lastnem zemljišču oziroma tujem zemljišču. Tožnik se sicer strinja, da vprašanje, na čigavem zemljišču je nasutje, nima zveze z reševanjem predmetne zadeve, vendar pa bi moral upravni organ ugotoviti tudi ta dejstva in okoliščine. Prav tako je prvostopno sodišče napačno sklepalo, da so podani razlogi za vzpostavitev v prejšnje stanje in za izrek ukrepa iz 73. člena ZUN, saj tožnik nikoli ni protipravno posegal v prostor, kot se mu očita.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za ukrepanje urbanističnega inšpektorja na podlagi 73. člena ZUN. Po tej določbi odredi urbanistični inšpektor odstranitev objekta, njegovega dela ali drugačnega posega v prostor, ki se izvaja brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del, vzpostavitev v prejšnje stanje ali drugačno sanacijo prostora, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna, in sicer na investitorjeve stroške, če investitorja ni mogoče odkriti, pa na stroške lastnika oziroma upravljalca zemljišča. Glede na navedeno določbo ni pomembno, ali gre za nelegalno gradnjo objekta ali za drugačen nelegalen poseg v prostor, in tudi ne, ali bi bilo treba za tak poseg pridobiti lokacijsko dovoljenje ali odločbo o dovolitvi priglašenih del, pomembno je, da se gradi ali se drugače posega v prostor brez predpisanih dovoljenj (lokacijsko dovoljenje oz. priglasitev del), pa bi bilo treba predhodno enega od teh dovoljenj pridobiti. Po presoji pritožbenega sodišča imajo v obravnavanem primeru upravna organa in prvostopno sodišče prav, ko menijo, da del, ki jih je izvršil tožnik, to je zabijanje pilotov v rečno dno in nasipavanje zemlje v višini od cca 20 cm do cca 1 m v dolžini 49 m in širini cca 12 m, ne bi smel opraviti brez predhodne pridobitve lokacijskega dovoljenja.

Res je, da je po 4. alinei 2. odstavka 50. člena lokacijsko dovoljenje potrebno le za odkopavanje ali nasipavanje zemljišča v obsegu, ki vpliva na uporabo zemljišč in objektov ali naprav v soseščini, in da torej za odkopavanje in nasipavanje, ki takih posledic nimata, ni potrebno lokacijsko dovoljenje, vendar to še ne pomeni, da za take posege ni potrebna odločba o dovolitvi priglašenih del. V 4. odstavku 51. člena ZUN je namreč določeno, da je treba dela, za katera lokacijsko dovoljenje ni potrebno, pred pričetkom priglasiti pristojnemu organu. Pri tem pa sodišče pripominja, da v obravnavanem primeru, kot izhaja iz izpopdbijane sodbe, upravnih aktov in upravnih spisov, ne gre zgolj za nasipavanje zemljišča, temveč za zabijanje pilotov v rob reke in nasipavanje rečnega brega, torej za nasip na rečnem bregu, ki, kot je ugotovil prvostopni organ z zapisnikom z dne 19.6.1997, ki ga je tožnik podpisal in nanj ni imel pripomb, posega v brežino L. Za tak poseg pa je treba tudi po presoji sodišča pridobiti lokacijsko dovljenje, saj gre za poseg v prostor v obsegu, ki vpliva na uporabo tega zemljišča in zemljišč v soseščini. Tožnik pa sam priznava, da za ta dela nima nikakršnih dovoljenj.

Na to odločitev pa ne vplivajo tožnikovi ugovori, da ni bilopravilno ugotovljeno, kolikšen del nasipa je na tožnikovem zemljišču in kolikšen del na tujem zemljišču, ter koliko pilotov je zabitih v rečno strugo, dejstvo je, da za poseg ni bilo izdano predpisano dovoljenje, kar zadošča za ukrepanje inšpektorja po 73. členu ZUN. Tudi tožnikovo navajanje, da ta poseg ni gradnja in da torej ne potrebuje nobenih dovoljenj, je zmotno, saj je treba z ZUN predpisana dovoljenja pridobiti za vsak poseg v porostor, ki trajno spreminja prostor (1. člen ZUN), kar zabijanje pilotov in nasipanje rečne brežine tudi po mnenju sodišča je.

Tožnikovi ugovori, da lahko ves čas postopka dokazuje nasprotno, kot je navedeno v zapisniku, ki ga je podpisal, sicer držijo, vendar to ne zmanjša dokazne moči zapisnika, torej vsebine - dejstev v zapisniku. Pravilno sestavljen zapisnik je namreč po 76. členu ZUP/86 javna listina. Javna listina pa dokazuje tisto, kar se v nje potrjuje ali določa (164. člen ZUP/86). Dovoljeno je sicer dokazovati, da so v taki listini dejstva neresnično potrjena ali da je sama listina nepravilno sestavljena, vendar je dokazovanje nasprotnega breme stranke.

Tožnik tudi nima prav, ko trdi, da je o ukrepih iz 73. člena ZUN odločal nepristojni organ. Po 71. členu ZUN je namreč za inšpekcijsko nadzorstvo nad ZUN in drugimi zakoni s področja urejanja prostora in predpisov, izdanih na njihovi podlagi, pristojen organ urbanistične inšpekcije. To pa je bil na podlagi takrat veljavnega Zakona o organizaciji in delovnem področju ministrstev prav inšpektor Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.