Jedro

Krajevna skupnost je izkazala lastništvo na tej parceli. Ker ima parcelo v svoji posesti tožnica, je zahtevek Krajevne skupnosti na izročitev v posest utemeljen (37.čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih).

Izrek

Revizija zoper sodbo, s katero je bilo odločeno o tožbenem zahtevku V. V., se zavrže. Revizija zoper sodbo, s katero je bilo odločeno o nasprotnem tožbenem zahtevku Krajevne skupnosti V., se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek V. V. na ugotovitev, da je tožnica lastnica parcele št. 849/3 vl. št. 122 k.o. V. ter na vknjižbo lastninske pravice pri tej nepremičnini nanjo. Ugodilo pa je nasprotnemu tožbenemu zahtevku Krajevne skupnosti V., po katerem je V. V. dolžna izročiti to zemljišče Krajevni skupnosti v posest ter na njem vzpostaviti prejšnje stanje. Tako je odločilo, ker tožnici V. V. ni uspelo dokazati, da so njeni lastninski predniki pridobili sporno zemljišče z menjalno pogodbo. Tožena stranka Krajevna skupnost V. pa je dokazala lastninsko pravico na sporni parceli in je zato utemeljen njen zahtevek, da jo tožnica njej vrne v posest. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka V. V. revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi njenemu tožbenemu zahtevku in zavrne nasprotni zahtevek, ali pa, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo prvi ali drugi stopnji v novo sojenje. Podrobno opisuje okoliščine ter navaja razloge, ki kažejo na to, da so njeni lastninski predniki pridobili sporno zemljišče v last. Posebej opozarja na to, da je treba povezati dolgoletno uživanje spornega zemljišča s primanjkljajem zemlje, ki je bila uporabljena za pot. Ti dve okoliščini v medsebojni povezavi pojasnjujeta zadevo. Poudarja svoj interes, saj je sporna parcela funkcionalno zemljišče za njeno kmetijo.

Tožena stranka Krajevna skupnost V. na revizijo ni odgovorila in Državni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija zoper sodbo, s katero je bilo odločeno o tožbenem zahtevku V. V., ni dovoljena. Revizija zoper sodbo o nasprotnem tožbenem zahtevku Krajevne skupnosti V. pa ni utemeljena.

Tožeča stranka je v tožbi z dne 18.4.1991 navedla sporno vrednost 2.000,00 din. Po tedaj veljavnem Zakonu o spremembah Zakona o pravdnem postopku Ur.l. SFRJ št. 20/90 je bila mejna vrednost za dovoljenost revizije 8.000,00 din. Za dovoljenost revizije v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo navede tožeča stranka v tožbi (2. odst. 186.čl. in 3. odst. 382.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP). Vrednost spornega predmeta, ki jo je navedla tožeča stranka v svoji tožbi v tej zadevi ni zadostna, da bi bila revizija dovoljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrglo (392.čl. ZPP).

Glede na navedeno revizijsko sodišče ne more presojati odločitve o tožbenem zahtevku V. V. O tem zahtevku je torej dokončno odločeno tako, da je zahtevek zavrnjen. To pomeni, da tožnica ni uspela uveljaviti lastninske pravice na parc. št. 849/3 k.o. V. Od tega pa je odvisna utemeljenost nasprotnega zahtevka Krajevne skupnosti V. Krajevna skupnost je izkazala lastništvo na tej parceli. Ker ima parcelo v svoji posesti tožnica, je zahtevek Krajevne skupnosti na izročitev v posest utemeljen (37.čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih). Odločitev sodišč prve in druge stopnje o tem je pravilna. Uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče v tem delu revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).