Jedro

Z dejstvom, da je bila kot lastnica stanovanja v zemljiški knjigi vpisana tožena stranka, ni ovržena domneva o tožničini dobri veri – prepričanju, da je lastnica stanovanja. Ker je tožena stranka pravna naslednica graditelja in ker je zemljiškoknjižno stanje neurejeno, ter vseh drugih okoliščin, toženi stranki ni mogoče očitati, da ni bila v dobri veri, četudi se je seznanila z zemljiškoknjižnimi podatki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka lastnica stanovanja – posameznega dela št. 228 v stavbi št. 218 k.o. X, glede katerega je v zemljiški knjigi vknjižena lastninska pravica za toženo stranko. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v višini 899,53 EUR.

2. Pritožuje se tožena stranka. Zatrjuje nepravilno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in posledično nepravilno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Zatrjuje, da tožeča stranka lastniške dobroverne posesti nikoli ni imela. Povzema, da sodišče posredno nakazuje, da naj bi bila dobra vera podana s tem, da naj bi tožeča stranka več kot 50 let uporabljala nepremičnino, medtem ko se tožena stranka za nepremičnino ni zanimala in tožeči stranki uporabe ni prepovedala. Opozarja, da tožeča stranka za svojo dobrovernost ni podala trditev v smislu, na katerem pravnem naslovu naj bi lastninsko pravico pridobila. Ni predložila dokaza, ki bi izkazoval, da je nekoč kupila ali kako drugače, bodisi z menjavo ali kakšno drugo pogodbo, pridobila nepremičnino. Kot bistven element za obstoj dobre vere označuje opravičljivo zmoto o lastništvu. Sklicuje se na sodbo II Ips 359/2010 in meni, da je zmota opravičljiva, ko posestnik utemeljeno meni, da so izpolnjene vse predpostavke za prenos lastninske pravice: pravni naslov, pridobitni način, razpolagalna sposobnost. Tega sodišče ni ugotovilo, niti tožeča stranka ni zatrjevala. Tožeča stranka ni zatrjevala in dokazala, na kakšnem pravnem naslovu naj bi sploh utemeljevala svojo opravičljivo zmoto o svojem lastništvu. Sodišče ni ugotovilo, kaj naj bi bil pravni naslov, ki naj bi bil podlaga te opravičljive zmote. Ker pravni naslov (prodajna pogodba, menjalna pogodba, licitacijske ..) ni bil ugotovljen, ni sprejemljiv zaključek o dobrovernosti tožeče stranke. Četudi nekdo nepremičnino uporablja 50 let, ni dobroveren, če ne izkaže pravnega naslova, lahko tudi pomanjkljivega. V takem primeru dobra vera ne more biti podana. To velja tudi v primeru, ko zemljiškoknjižni lastnik uporabe ne preprečuje. Sklicuje se na 7. in 8. čl. Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). Če pa bi tožeča stranka že bila v dobri veri, je le-ta prenehala, ko se je leta 2001 tožena stranka na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini vpisala kot lastnik te nepremičnine. Takrat bi tožeča stranka morala in mogla vedeti, da ni več upravičena do posesti. Sklicuje se na sodbo II Ips 622/2008 in navaja, da bi takrat tožena stranka morala vsaj posumiti, da ni upravičena do posesti in zato od tega dne naprej ni več mogoče govoriti o dobri veri tožeče stranke. Morebitna dobrovernost pa je prenehala tudi z dne 15.5.2007 v zemljiški knjigi izvedeno poočitvijo na osnovi Zgodovinskega izpiska iz sodnega registra. Vse to se je zgodilo pred iztekom 10 letne priposestvovalne dobe, ki naj bi po presoji sodišča začela teči 25.7.1997. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je ugotovilo sledeča pravno odločilna dejstva: - Tožena stranka stranka oz. njeni pravni predniki so zgradili stavbo, v kateri je stanovanje. Tožena stranka s kakršnokoli dokumentacijo o stanovanju ne razpolaga; ne ve kdo stanovanje uporablja, niti kakšno je stanje stanovanja in za stanovanje ne plačuje stroškov. Za nepremičnino se ni zanimala, z njo ni upravljala, tožeči stranki ni prepovedala uporabe in razpolaganja s stanovanjem.

- Stanovanje ima tožeča stranka v posesti kot svoje stanovanje. Njena posest, vključno s trajanjem posesti njenih pravnih prednikov, traja že več kot 50 let. V teh letih je posest izvrševala tako, da je stanovanje oddajala v najem, izplačala 30 % vrednosti stanovanja zaradi najemnikove izpraznitve stanovanja, plačevala stroške stanovanja; - V zemljiški knjigi niti tožeča stranka, niti njeni pravni predniki nikoli niso bili vpisani kot lastniki stanovanja. V zemljiški knjigi je kot lastnica stanovanja vpisana tožena stranka.

- Do lastninjenja je bilo stanovanje v družbeni lastnini. Zaradi lastninjenja se je tožena stranka leta 2001 vpisala kot lastnica nepremičnine.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da priposestvovanje spornega stanovanja v času, ko je bilo v družbeni lastnini, ni bilo možno. Desetletna priposestvovalna doba, ki je začela teči po lastninjenju, se je iztekla 25.7.2007, torej po uveljavitvi Stvarnopravnega zakonika. Stvarnopravni zakonik v 43. čl. kot pogoj za priposestvovanje predvideva lastniško posest, trajanje tako kvalificirane posesti najmanj deset let in dobro vero posestnika. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj vseh treh predpostavk za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem.

6. Pritožnik oporeka tožničini lastniški posesti. Meni, da le-te tožeča stranka ni niti zatrdila, ker ni navedla pravnega naslova, na osnovi katerega naj bi bila (bi lahko bila) v prepričanju, da je lastnica. Ni mu mogoče pritrditi, kajti tožeča stranka je že v tožbi navedla, da je stanovanje pridobila od pravnega prednika podjetja D. – v okviru statusnih sprememb in lastniškega preoblikovanja te družbe. Res se na konkretno delilno pogodbo ni sklicevala, vendar so njene navedbe o statusnem in lastniškem preoblikovanju prej enovite družbe podjetje D. zadosti jasne, da je pridobitni naslov (delitev premoženja), glede katerega pritožnik meni, da ga tožena stranka ni navedla, zatrjevan. Razen tega je tožeča stranka svojo lastniško posest utemeljevala še drugimi okoliščinami: evidentiranost stanovanja v njeni knjigovodski evidenci – med osnovnimi sredstvi družbe, pri Geodetski upravi RS evidentirano njeno lastništvo, dolgoletno oddajanje stanovanja v najem in plačevanje stroškov. Vse te okoliščine, ki so tudi izkazane, potrjujejo, da je stanovanje imela v posesti kot svoje stanovanje, to pa je lastniška posest. (1)

7. Dobra vera se domneva (9. čl. Stvarnopravnega zakonika). Tej domnevi, ki jo je možno ovreči, je tožena stranka pred sodiščem prve stopnje oporekala z opozorilom, da zemljiškoknjižno stanje tožničine dobre vere ni omogočalo. Toženkinim ugovorom ni mogoče pritrditi, kajti tožničina posest je nadaljevanje posesti iz obdobja, ko zemljiškoknjižni podatki niso nujno izkazovali pravice do stvari. V času družbene lastnine se je pravica uporabe, ki je vključevala upravičenja, podobna današnjim lastninskopravnim upravičenjem (pravica uporabe), prenašala tudi izvenknjižno. Razen tega večina večstanovanjskih stavb in njihovih etažnih delov v zemljiški knjigi sploh ni bila vknjižena. V odločbi o stanarini, stanovanjski pogodbi, pogodbi o izpraznitvi stanovanja, zapisniku o prevzemu stanovanja, najemni pogodbi (dokaz A3 do A7) je stanovanje identificirano z naslovom, s številko nadstropja, z velikostjo. Tožena stranka je izkazala, da vpis lastninske pravice učinkuje od 28.5.2001 in da je bila dne 15.5.2007 na podlagi zgodovinskega izpiska iz sodnega registra poočitena sprememba lastnikovega imena (firme). Zgolj zato, ker je bila tožena stranka vpisana v zemljiški knjigi kot lastnica, tožeči stranki ni mogoče odreči dobrovernosti. Ni ugotovljeno, da je bila tožeča stranka z vpisom lastninske pravice in poočitbo spremembe lastnikovega imena (firme) seznanjena. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da se je tožnica z zemljiškoknjižnimi podatki seznanila šele leta 2011, kajti izkazala je, da se je odločila za prodajo stanovanja, kar je zvezano s preverjanjem zemljiškoknjižnih podatkov. Sicer pa je iz korespondence med tožničinimi pooblaščenci in toženo stranko razvidno, da je tožeča stranka do tožene stranke celo v letu 2011 pristopila kot do pravne osebe, katere lastništvo je v zemljiški knjigi vpisano formalno. Prosila je za izdajo posadne (zemljiškoknjižne) listine, s katero bi se zemljiškoknjižno stanje uskladilo z dejanskim in ne za prenos stanovanja v svojo last. Očitno niti tedaj ni opustila prepričanja, da je lastnica spornega stanovanja. Ker je bila tožena stranka oz. so njeni pravni predniki stavbo zgradili ter so bili lahko že zaradi tega vpisani kot lastniki, in ker je bilo lastninjenje posledica zatečenega stanja ob lastninjenju, je tak pristop razumljiv, logičen in zato opravičljiv. Ker je tožena stranka pravna naslednica graditelja in zaradi neurejenosti zemljiškoknjižnega stanja večstanovanjskih stavb v preteklosti tožeči stranki niti po tem, ko se je z zemljiškoknjižnimi podatki seznanila, upoštevajoč tudi vse ostale okoliščine (dolgoletno in nemoteno posest, evidentiranost njenega lastništva v evidenci Geodetske uprave ...), ni mogoče očitati, da bi morala vedeti, da stanovanje, ki ga ima v posesti, ni njeno. Tudi pritožbeni očitek o tožničini nedobrovernosti je zato treba zavrniti.

8. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).

(1) S 27. čl. Stvarnopravnega zakonika je določeno, da je lastniški posestnik, kdor ima stvar v posesti, kot da je njegova.