Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je izpodbijana ureditev pri nasprotnem udeležencu v nasprotju z namenom izravnalnega oziroma referenčnega obdobja v okviru instituta neenakomerno razporejenega delovnega časa, za katerega je bistveno, da se po koncu t. i. obdobja za izravnavo presežne ure izravnajo in se delavcu omogoči, da njegova delovna obveznost v povprečju znaša predpisano število ur (40 na teden). Za navedeno je nujno, da je trajanje izravnalnega obdobja fiksno in se mora začeti in končati na isti datum za vse ure, ki v tem obdobju nastanejo, saj se le tako lahko doseže zakonsko predpisano tedensko povprečje ur.

Izrek

I. Pritožba nasprotnega udeleženca se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa.

II. Nasprotni udeleženec je v roku 8 dni predlagatelju dolžan povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 554,49 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom zavrglo predlog v delu, v katerem predlagatelj zahteva ugotovitev neskladnosti splošnega akta s Kolektivno pogodbo za javni sektor (I. točka izreka). Ugotovilo je neskladnost točke 5.2.2. splošnega akta nasprotnega udeleženca Planiranje in evidentiranje delovnega časa, ki velja od 1. 10. 2016 dalje, s 144., 146. in 148. členom ZDR-1, 52.a členom ZZDej ter 11. točko Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (II. točka), splošni akt pa v izpodbijanem delu razveljavilo in nasprotnemu udeležencu naložilo, naj v roku 30 dni sprejme ali izda novi akt, ki bo skladen z zakonom in kolektivno pogodbo (III. točka). Naložilo mu je objavo sodbe na način, na katerega je bil objavljen izpodbijani splošni akt (IV. točka) ter povrnitev stroškov postopka v višini 647,52 EUR predlagatelju, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in sklepa vlaga zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožbo nasprotni udeleženec zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno razveljavitev in zavrženje predloga oziroma razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Vztraja, da je za predmetni spor izključno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani. Meni, da predlagatelj nima pravnega interesa za ta kolektivni delovni spor, ker ni dokazal, v čem naj bi bilo z drugačno ureditvijo izravnalnih obdobij izboljšano varstvo delavcev. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je ureditev referenčnih obdobij pri nasprotnem udeležencu v nasprotju z namenom izravnalnega obdobja. Zatrjuje, da noben izmed predpisov, s katerimi naj bi bila točka 5.2.2. izpodbijanega splošnega akta v nasprotju, podrobneje ne ureja izravnalnega obdobja, še manj način njegovega teka ali fiksnost. Trdi, da odločitev ne temelji na domačih materialnopravnih predpisih niti na Direktivi 2003/88/ES. Obrazložitvi sodbe in sklepa očita, da nima primerjave med ureditvijo iz točke 5.2.2. splošnega akta in ureditvijo iz 144., 146. in 148. člena ZDR-1, 52.a člena ZZDej in 11. točke KPDZSV, niti ne pojasni, v čem naj bi bila očitana neskladnost. Zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da ena odločba Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips 159/2018) ne predstavlja ustaljene sodne prakse, pri čemer je v njej fiksnost referenčnih obdobij le bežno omenjena v opombah. Meni, da se zakonsko povprečje 40 ur na teden lahko doseže tudi z izpodbijanim splošnim aktom, po katerem referenčno obdobje traja 4 mesece od nastanka posamezne ure. Pojasnjuje način izvajanja spornega splošnega akta in trdi, da do zabrisovanja med tekom referenčnih obdobij ne prihaja, saj ima vsako referenčno obdobje fiksni presečni datum. Trdi, da je ureditev po splošnem aktu za delavce ugodnejša in jih ne obremenjuje čezmerno, saj imajo možnost izrabe prostih dni zaradi viškov ur (predvsem) ob koncih tedna znotraj referenčnega obdobja ali pa izplačila neizrabljenih viškov ur po poteku referenčnega obdobja v obliki nadur. Meni, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ureditev ni v korist delavcev. Pojasnjuje sistem organizacije ambulantnega in bolnišničnega zdravstvenega varstva, ki se zagotavlja 24 ur dnevno vse dni v letu, delo pa je organizirano v izmenah in dežurstvu, pri čemer so ta ob koncu tedna običajno daljša od navadnega delovnika, kar pomeni neenakomerno prerazporeditev delovnega časa, iz česar izhajajo viški ur, ki se deloma izrabijo kot prosti dnevi znotraj referenčnega obdobja, deloma pa izplačajo kot nadure, na željo delavcev pa jim tudi po izteku referenčnega obdobja odobri proste dneve. Trdi, da je s tekom izravnalnih obdobij neposredno povezana izraba prostih dni, ki je določena v korist delavcev. Meni, da bi ob fiksni določitvi referenčnih obdobij morala pred koncem takega obdobja zaposlene prisiliti k izrabi prostih dni, kar bi zaradi pomanjkanja kadra povzročalo težave v organizaciji dela in nezadovoljstvo zaposlenih, ali pa v nasprotju z željami zaposlenih izplačati te viške kot nadure. Po njegovem mnenju bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati priče A.A., B.B. in C.C. glede okoliščin izrabe presežnih ur, njihovega evidentiranja in izrabe ter postopka sprejema akta. Ker tega ni storilo, zatrjuje bistveno kršitev določb postopka, saj je napačno uporabilo 8. in 213. člen ZPP, to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, nasprotno pa je pri odločitvi upoštevalo pisno izjavo priče D.D.. Zatrjuje, da način izvrševanja sporne ureditve v praksi ni nezakonit, nejasen in ne v škodo delavca. Navaja, da nobena od navedenih pravnih podlag ne daje izrecnega odgovora glede skladnosti ureditve referenčnih obdobij v izpodbijanem splošnem aktu. Pove, da sistem dvanajstih referenčnih obdobij letno ne pomeni nepreglednosti izravnave ur, saj ima vzpostavljene jasne evidence časa nastanka prostih dni in časa njihovega koriščenja. Trdi, da je določitev koledarsko fiksnega izravnalnega obdobja za dejavnost bolnišnice povsem neprimerna, saj bi povzročila nesorazmerne organizacijske težave, delavci pa bi bili bolj obremenjeni. Posledično izpodbija tudi odločitev v III., IV. in V. točki izreka ter odločitev o stroških postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in zavrženje predloga predlagatelja oziroma podredno vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico.

3. Pritožba je bila vročena predlagatelju, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev. Ker gre za spor v zvezi s skladnostjo splošnega akta delodajalca, meni, da je sodbo izdalo pristojno sodišče. Nasprotuje očitkom glede pomanjkanja pravnega interesa. Vztraja, da mora biti trajanje izravnalnega obdobja fiksno, v nasprotnem primeru je razvrednoten pomen takih obdobij. Sklicuje se na sodbo pritožbenega sodišča Pdp 631/2017. Meni, da presežek delovnih ur lahko nastane šele po zaključku 4-mesečnega referenčnega obdobja, naloga delodajalca pa je, da v tem obdobju poskrbi za izravnavo ur. Sklicuje se na odločitev Vrhovnega sodišča RS, št. VIII Ips 159/2018. Zavzema se za več prostih dni in časa za počitek delavcev. Meni, da se referenčna obdobja ne smejo vleči v nedogled. Zatrjuje, da je sporna ureditev za delavce manj ugodna od zakonske in tiste po kolektivni pogodbi. Meni, da mora delodajalec organizirati delovni proces tako, da ne prihaja do pomanjkanja kadra in da imajo delavci pravice skladno z zakonodajo. Nasprotuje sklicevanju nasprotnega udeleženca na višje stroške zaradi plačila nadur. Nasprotuje pritožbeni navedbi o kršitvi določb postopka zaradi nezaslišanja prič. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo skladnost točke 5.2.2. splošnega akta nasprotnega udeleženca Planiranje in evidentiranje delovnega časa, ki velja od 1. 10. 2016 dalje, s 144., 146. in 148. členom Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1), 52.a členom Zakona o zdravstveni dejavnosti (Ur. l. RS, št. 9/92 in nasl. – ZZDej) ter 11. točko Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (Ur. l. RS, št. 15/94 in nasl. – kolektivna pogodba), zaradi ureditve referenčnih obdobij na način, da je za proste dni, ki nastanejo v mesecu januarju, referenčno obdobje od 1. 1. do 30. 4. in je presečni dan 30. 4., za proste dni, ki nastanejo v mesecu februarju, referenčno obdobje od 1. 2. do 31. 5. in je presečni dan 31. 5., za proste dni, ki nastanejo v mesecu marcu, referenčno obdobje od 1. 3. do 30. 6. in je presečni dan 30. 6., itd. Sledilo je stališču predlagatelja, da je taka ureditev referenčnih obdobij v nasprotju z namenom izravnalnega obdobja znotraj instituta neenakomerno razporejenega delovnega časa, namreč da se po koncu določenega obdobja presežne ure izravnajo in se delavcu omogoči, da njegova delovna obveznost znaša toliko ur, kot določa zakon. Dalje je štelo, da mora biti trajanje izravnalnega obdobja zato fiksno ter se mora začeti in končati na isti datum za vse ure, ki znotraj tega obdobja nastanejo, saj se le tako lahko doseže predpisano povprečje delovnega časa 40 ur tedensko.

7. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je za predmetni kolektivni delovni spor izključno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani. Sodišče prve stopnje je kot pristojno sodišče odločilo v zadevi in pravilno pojasnilo, da gre za spor glede skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakonom in s kolektivnimi pogodbami iz c. točke 6. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. – ZDSS-1), in ne za spor v zvezi s kolektivnimi pogodbami, ki veljajo za območje Republike Slovenije, za katerega bi bilo krajevno izključno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

8. Nasprotni udeleženec se zavzema za zavrženje predloga, saj naj predlagatelj ne bi imel pravnega interesa za ta kolektivni delovni spor, ker ni dokazal, v čem naj bi bilo z drugačno ureditvijo izravnalnih obdobij izboljšano varstvo delavcev. Pritožbena navedba ni utemeljena, saj je predlagatelj (sindikat) skladno z 49. členom ZDSS-1 upravičen sprožiti spor v zvezi s skladnostjo splošnih aktov delodajalca z zakonom ali kolektivno pogodbo, kot upravičenemu predlagatelju pa mu ni treba še posebej izkazovati skupinskega interesa po drugem odstavku 47. člena ZDSS-1. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da pa je sicer tudi podan pravni interes sindikata pri nasprotnem udeležencu za ugotovitev neskladnosti splošnega akta, ki se nanaša na viške ur delavcev, zaposlenih pri nasprotnem udeležencu, z zakonom oziroma kolektivno pogodbo.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

10. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb postopka, ki naj bi jo po prepričanju nasprotnega udeleženca storilo sodišče prve stopnje s tem, da naj bi napačno uporabilo 8. in 213. člen ZPP, ker ni zaslišalo prič A.A., B.B. in C.C. glede okoliščin izrabe presežnih ur, njihovega evidentiranja in izrabe ter postopka sprejema akta, to pa naj bi vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo navedene dokazne predloge kot nepotrebne, saj so bili predlagani za dokazovanje dejstev, ki v zadevi niso pravno pomembna. Ni bistveno, kakšen je način izvrševanja sporne ureditve v praksi, saj ima sindikat pravico zahtevati sodno ugotovitev neskladnosti splošnega akta delodajalca z zakonom in kolektivno pogodbo, tudi če se ta v praksi izvaja na način, ki ni neskladen z njima. Iz trditev nasprotnega udeleženca v postopku pa tudi sicer izhaja, da se ureditev iz splošnega akta dejansko izvaja tako, da ni skladna z namenom izravnalnih obdobij, saj zaradi možnosti koriščenja viškov ur v 4 mesecih po njihovem nastanku prihaja do prelivanja ur iz obdobja v obdobje in se tako števec ur nikoli ne postavi na nič, kar je predpogoj, da se viški ur po zaključku izravnalnega oziroma referenčnega obdobja v naslednjem izravnalnem oziroma referenčnem obdobju spremenijo v nadure, ki morajo biti nato ustrezno ovrednotene.

11. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je izpodbijana ureditev pri nasprotnem udeležencu v nasprotju z namenom izravnalnega oziroma referenčnega obdobja v okviru instituta neenakomerno razporejenega delovnega časa, za katerega je bistveno, da se po koncu t. i. obdobja za izravnavo presežne ure izravnajo in se delavcu omogoči, da njegova delovna obveznost v povprečju znaša predpisano število ur (40 na teden). Za navedeno je nujno, da je trajanje izravnalnega obdobja fiksno in se mora začeti in končati na isti datum za vse ure, ki v tem obdobju nastanejo, saj se le tako lahko doseže zakonsko predpisano tedensko povprečje ur. Tako stališče je skladno s sodno prakso. V zadevi X Pdp 101/2016 je pritožbeno sodišče zavzelo naslednja stališča: da je mogoče razporejati delovni čas le znotraj vsakokratnega referenčnega obdobja, ob koncu pa mora priti do izravnave; če izravnave ni in ima delavec višek ur, je opravil nadurno delo in ima pravico do plačila zanj ter da mora vsako referenčno obdobje šteti od nič in torej presežkov ur ni mogoče ugotavljati dan po dan, saj bi sicer prišlo do razvrednotenja referenčnega (izravnalnega) obdobja. V zadevi Pdp 631/2017 je še dodatno razlogovalo: "Glede na pomen referenčnega obdobja, v katerem naj bi načeloma prišlo do popolne izravnane ur, lahko presežek delovnih ur nastane šele ob zaključku posameznega 6-mesečnega referenčnega obdobja, ker delodajalec znotraj tega obdobja ni poskrbel, da bi prišlo do izravnave. Po koncu referenčnega obdobja pa je nadrejeni dolžan zagotoviti, da se presežek delovnih ur izkoristi kot proste ure ali kot proste dni, in sicer v nadaljnjem roku 6 mesecev (kar v praksi pomeni, da se to lahko zgodi v naslednjem 6-mesečnem referenčnem obdobju). V kolikor pa do navedene izrabe v 6 mesecih ne pride, je delodajalec dolžan delavcu izplačati nadure (130 %)". V zadevi VIII Ips 159/2018 pa je Vrhovno sodišče odločilo o reviziji zoper zadevo Pdp 631/2017 in jasno zapisalo: "Razlikovati je treba med pojmom izravnave ur znotraj referenčnega obdobja in kompenzacijo nadur iz prejšnjega referenčnega obdobja s prostimi urami/dnevi v tekočem referenčnem obdobju. Viški ur, ki so v preteklem referenčnem obdobju presegli polni delovni čas (pretekli viški) in so bili preneseni v naslednje referenčno obdobje z namenom kompenzacije s prostimi urami, predstavljajo nadure, ki se vštejejo v delovni čas referenčnega obdobja, v katerem so kompenzirane. Po drugi strani pa pri sprotnih viških ur (ure, ki nastanejo in se izrabijo znotraj tekočega referenčnega obdobja) ne gre za prave viške ur, pač pa za ure, ki se izravnavajo v okviru instituta neenakomerno razporejenega delovnega časa". Ker obdobja za izravnavo v izpodbijanem splošnem aktu niso fiksno določena, prihaja do prelivanja ur vsakokrat v naslednje izravnalno obdobje, tako da povprečje opravljenih ur v vsakem posameznem koledarskem 4-mesečju ni nujno predpisanih 40 ur tedensko, pač pa lahko tudi več, saj se števec ur na noben datum ne nastavi na nič.

12. Ne drži niti pritožbena navedba, da nobeden od predpisov, s katerimi je bilo ugotovljeno neskladje izpodbijanega splošnega akta, ne določa obveznosti fiksnih izravnalnih obdobij. Res je, da iz navedenih določb izhaja le splošna ureditev neenakomerno razporejenega delovnega časa, dopustnosti nadurnega dela in določitve (povprečnega) 40-urnega delovnega tedna v izravnalnem oziroma referenčnem obdobju. Vendar pa te ureditve glede vprašanja referenčnih obdobij ni mogoče tolmačiti drugače, kot izhaja iz citiranih sodnih odločb: da morajo biti referenčna obdobja koledarsko fiksno določena, če naj se ob njihovem zaključku ugotovljeni višek ur pretvori v nadure in se nato v naslednjem referenčnem obdobju izkoristi v sorazmerno daljšem trajanju, plača kot nadura ali izkoristi v razmerju 1:1 ob izplačilu dodatka za nadurno delo.

13. Ne drži niti pritožbena navedba, da sistem fiksnih izravnalnih obdobij ni primeren za dejavnost nasprotnega udeleženca. Sama zase taka ureditev ne vpliva na izvajanje bolnišnične dejavnosti oziroma ne pomeni nujno zahteve po drugačni organizaciji dela.1 Z določitvijo datumsko fiksnih referenčnih obdobij se vsakokratni viški, ugotovljeni ob koncu obdobja, spremenijo v nadure in se števec ur nastavi na nič. Delavci lahko te nadure izrabijo v obliki prostih dni tudi v naslednjem referenčnem obdobju, zato nasprotnemu udeležencu ne bo treba siliti delavcev, naj v smislu izravnave ur v neenakomerno razporejenem delovnem času izrabijo proste ure do konca izravnalnega obdobja. Skladno z ustaljeno sodno prakso in določbami Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (UL L 299, 18. 11. 2003) ter na njeni podlagi sprejeto prakso pa delavcem za nadurno delo pripada dodatek za nadurno delo (prim. 84. člen kolektivne pogodbe) ali koriščenje ur v ustrezno daljšem trajanju.

14. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Nasprotni udeleženec s pritožbo ni uspel, zato mora skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP predlagatelju povrniti stroške odgovora na pritožbo skladno z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/15 – OT), in sicer: strošek njegove sestave (tar. št. 16 OT) v višini 750 točk ter materialne stroške 7,5 točk, skupaj 757,5 točk oziroma 454,50 EUR, čemur je treba prišteti 22-odstotni DDV v višini 99,99 EUR. Višji priglašeni stroški nimajo podlage v OT. Nasprotni udeleženec je predlagatelju dolžan povrniti 554,49 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Tudi sicer pa je delodajalec odgovoren za to, da delo organizira na tak način, da so upoštevane pravice delavcev.