Jedro

Dolžnik ugovarja, da elektromateriala v trgovini ni nikoli prevzel. Za te svoje trditve sicer ni predložil dokazov, vendar jih glede na svoje ugovorne navedbe niti ne more predložiti. Ugovor, da dolžnik blaga ni prejel (oziroma, da ni prejel dela blaga) pomeni negativno dejstvo, ki ga dolžnik že po sami naravi stvari ne more dokazati, pač pa lahko (in mora) upnik dokazovati, da zatrjevano negativno dejstvo ne obstaja.

Izrek

1) Ugovoru se deloma ugodi in se izpodbijani sklep o izvršbi glede zneska 24.886,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in glede izvršilnih stroškov v znesku 15.904,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi razveljavi v drugi točki izreka in v tem delu zadeva pošlje Okrožnemu sodišču v ... v nadaljnji postopek.

2) V ostalem se ugovor zavrne in se izpodbijani sklep o izvršbi glede zneska 13.322,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter glede izvršilnih stroškov v znesku 8.564,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zoper dolžnika dovolilo izvršbo na podlagi verodostojne listine zaradi izterjave 38.208,00 SIT s pripadki.

Dolžnik je zoper sklep pravočasno ugovarjal in navedel, da v trgovini ni dvignil nobenega blaga razen toplega poda, lepila in kotnih letev, vendar je navedeno blago tudi plačal. Elektromateriala na nasvet električarja ni vzel ter se je s trgovcem dogovoril, da se naročilnica za elektromaterial uniči. Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika štelo za neobrazložen v smislu 2. odst. 53. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in ga po 5. odst. 62. čl. ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi.

Ugovor je deloma obrazložen.

Sodišče druge stopnje je na podlagi 54. čl. ZIZ dolžnikov ugovor obravnavalo kot pritožbo in ugotovilo, da je deloma obrazložen. Drugi odstavek 53. čl. ZIZ dolžniku nalaga, da svoj ugovor zoper sklep o izvršbi obrazloži, to je, da navede pravno pomembna dejstva, s kateremi ga utemeljuje, in predloži dokaze za tako zatrjevana dejstva. Navedeno določilo je potrebno razlagati tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati dejstva, ki bi lahko, če bi se izkazala za resnična, pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obrazložen dolžnikov ugovor glede dela terjatve v znesku 24.886,00 SIT. Dolžnik navaja, da elektromateriala v trgovini ni nikoli prevzel, iz priloženih upnikovih listin (račun v prilogi A1) pa izhaja, da elektromaterial obsega 100 metrov kabla, vtičnice, stikala in avtomatske varovalke v skupnem znesku 24.886,00 SIT. Za te svoje trditve dolžnik sicer sodišču ni predložil dokazov, vendar jih po ugotovitvah sodišča druge stopnje glede na svoje ugovorne navedbe niti ne more predložiti.

Ugovor, da dolžnik blaga ni prejel (oziroma, da ni prejel dela blaga) pomeni negativno dejstvo, ki ga dolžnik že po sami naravi stvari ne more dokazati, pač pa lahko (in mora) upnik dokazovati, da zatrjevano negativno dejstvo ne obstaja. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da je dolžnik s temi navedbami svoj ugovor obrazložil v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ glede zneska 24.886,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Izvršilno sodišče se ne spušča v presojo resničnosti samih zatrjevanih spornih dolžnikovih in upnikovih navedb, temveč presoja le, ali je dolžnik zadostil pogojem iz 2. odst. 53. čl. ZIZ. O resničnosti samih zatrjevanih dejanskih navedb in o utemeljenosti upnikovega zahtevka bo odločalo sodišče, ki bo nadaljevalo postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, torej kot pravdni postopek (prim. 2. odst. 62. čl. ZIZ). Ugovor zoper sklep o izvršbi glede dela glavnice vsebuje tudi ugovor glede ustreznega dela izvršilnih stroškov. V konkretnem primeru je dolžnik obrazloženo ugovarjal za znesek, ki predstavlja 65 % upnikove terjatve; ustrezni del stroškov tako znaša 15.904,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Ker je glede na zgoraj povedano dolžnikov ugovor deloma obrazložen, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odst. 62. čl. ZIZ v tem delu ugovoru ugodilo ter sklep o izvršbi razveljavilo in odločilo, da bo o obrazloženo prerekanem delu upnikovega zahtevka ter ustreznem delu stroškov odločalo sodišče, ki bo nadaljevalo postopek kot pravdni postopek, za ta postopek pa je pristojno Okrožno sodišče v Kranju.

Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da dolžnik svojih navedb o delnem plačilu ni obrazložil v skladu z 2. odst. 53. čl. ZIZ. Dolžnik je sicer navedel, da je topli pod, kotne letve in lepilo v skupni vrednosti 13.322,00 SIT plačal ob prevzemu, vendar za te svoje trditve ni predložil nobenih dokazov. Dolžnikovega opravičila, da računa ni shranil, ker ni vedel, da bo "prišlo do tega", sodišče ne šteje kot razlog, s katerim bi bilo mogoče uspešno ugovarjati zoper sklep o izvršbi. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da dolžnikov ugovor glede dela upnikovega zahtevka v znesku 13.322,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi ni obrazložen v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ, zato se pritožbeno sodišče glede tega dela terjatve in pripadajočega dela stroškov, ki znaša 8.564,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da dolžnikov ugovor ni obrazložen v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ. Glede na zgoraj povedano je pritožbeno sodišče glede navedenega dela upnikove terjatve dolžnikov ugovor na podlagi 2. točke 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ zavrnilo kot neutemeljen in potrdilo sklep prvostopenjskega sodišča o izvršbi.