Jedro

Glede na stanje stvari v času odločanja pritožbenega sodišče je torej mogoče vztrajanje pri pritožbi pripisati stroškovnim posledicam dovoljene izvršbe. Sodišče prve stopnje je odločitev o dolžnikovih stroških ugovornega postopka utemeljilo z razlogom, da je dolžnikov ugovor zavrnilo, upniku pa ni mogoče očitati, da bi dolžniku stroške ugovornega postopka povzročil neutemeljeno. Tudi po presoji pritožbenega sodišča dolžnikovih stroškov ugovora (velja pa tudi za pritožbo) glede na vse zgoraj pojasnjeno in ob upoštevanju določbe šestega odstavka 38. člena ZIZ ni mogoče naložiti v plačilo upniku. Na tem mestu višje sodišče še enkrat poudarja, da je bila izvršba na nepremičnine ustavljena (končno je celo upnik v tem delu umaknil predlog za izvršbo), izvršba pa je bila realizirana. Torej tudi če bi sodišče prve stopnje ugovoru glede nepremičnin ugodilo, bi morala biti stroškovna odločitev ista. Morebitna ugoditev ugovoru le glede enega sredstva izvršba bi namreč za dolžnika predstavljala le navidezen uspeh, kar je višje sodišče zgoraj obširno pojasnilo. Zato je tudi odločitev, da dolžnik sam krije stroške ugovornega postopka, materialnopravno pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika z dne 11. 10. 2017 (točka I. izreka) ter sklenilo, da dolžnik sam krije svoje stroške ugovornega postopka (točka II. izreka).

2. Proti sklepu se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje dolžnik po pooblaščencu in navaja, da je sodišče napačno uporabilo določbo prvega odstavka 58. člena ZIZ, saj bi moralo dolžnikove navedbe v ugovoru šteti za resnične, posledično pa ugoditi ugovoru. Upnik namreč samostojno razpolaga s svojim zahtevkom in ob prejemu ugovora dolžnika je ocenil, da so navedbe v ugovoru utemeljene in posledično resnične, zato ni podal odgovora na ugovor. Dolžnik namreč ni nasprotoval celotnemu sklepu o izvršbi, temveč izvršbi zgolj s sredstvom rubeža nepremičnin, ki v času vložitve predloga ni bilo več v lasti dolžnika. Z nepodajo odgovora na ugovor je nastopila posledica umika izvršilnega sredstva rubeža nepremičnin, saj je nastopila zakonska posledica iz 58. člena ZIZ. Obrazložitev sodišča, da je okoliščina, da dolžnik ni več lastnik nepremičnin, pravnorelevanten razlog za ugovor tretjega, pomeni, da je tudi sodišče prepričano, da dolžnik ni lastnik predmeta izvršbe. Meni, da je sodišče prekoračilo sodne pristojnosti, saj sklep o izvršbi ni vknjižen v zemljiški knjigi, kar pomeni, da ko bi zemljiškoknjižno sodišče odločalo o vpisu zaznambe sklepa o izvršbi, ta ne bo mogoča, saj je v zemljiški knjigi že vpisana tretja oseba. Gre za vrstni red učinkovanja vpisov v zemljiško knjigo, na kar je opozoril v ugovoru, vendar je sodišče določbe ZZK-1 napačno tolmačilo oziroma jih sploh ni upoštevalo, zato je v tem delu obrazložitev do te mere pomanjkljiva, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep spremeni, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijani sklep ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

5. Zatrjevana absolutno bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in med seboj skladni. Obrazložitev ni pomanjkljiva in je sklep mogoče preizkusiti.

6. Upnik je 15. 9. 2017 zoper dolžnika vložil predlog za izvršbo zaradi izterjave denarne terjatve, in sicer na podlagi izvršilnega naslova - pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani VI Pg 3017/2015 z dne 21. 6. 2017. Predlagal je izvršbo na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet ter na nepremičnine dolžnika z ID znakom X, Y in Q (v nadaljevanju: nepremičnine). S sklepom o izvršbi z dne 28. 9. 2017 je sodišče prve stopnje dovolilo predlagano izvršbo, dolžnik pa mu je 11. 10. 2017 ugovarjal. Ugovor je vložil izključno glede izvršilnega sredstva prodaje nepremičnin. O ugovoru dolžnika je bilo odločeno z izpodbijanim sklepom. Upnik je z vlogo z dne 1. 3. 2018 delno umaknil predlog za izvršbo v delu, ki se nanaša na nepremičnine, sodišče pa je na podlagi upnikovega umika s sklepom z dne 14. 3. 2018 izvršilni postopek s prodajo nepremičnin ustavilo. Dolžnik je na poziv sodišča z dne 14. 3. 2018, ali glede na navedeno vztraja pri pritožbi zoper izpodbijani sklep, v vlogi z dne 3. 4. 2018 odgovoril, da pri vloženi pritožbi vztraja. Glede na vsebino ugovora1 in kasneje s sklepom ustavljeno izvršbo na nepremičnino je očitno, da pritožnik vztraja pri pritožbi zaradi odločitve o stroških. Iz podatkov v spisu še izhaja, da je upnik z vlogo z dne 4. 4. 2018 v celoti umaknil predlog za izvršbo, sodišče prve stopnje pa je s sklepom z dne 5. 4. 2018 izvršbo ustavilo. Iz upnikove vloge z dne 4. 4. 2018 ni razviden razlog za umik, se pa v spisu na red. št. 20 nahaja dopis Banke S. d.d. z dne 4. 4. 2018, da je 3. 4. 2018 dokončno poravnala sklep v predmetnem izvršilnem postopku. Predlog za izvršbo je bil torej potreben za upnikovo poplačilo, kar pomeni tudi, da je odločitev glede stroškov dovolitve izvršbe pravilna (peti odstavek 38. člena ZIZ). Končno tudi v ugovoru ni bilo zatrjevano drugače. 7. Ob pravilni uporabi prvega odstavka 58. člena ZIZ izvršilno sodišče upošteva trditveno podlago kot nesporno, vendar je hkrati z njo omejeno (212. člen ZPP). Odločitev sprejme šele ob uporabi pravnega pravila. Četudi je bil 13. 7. 2017 vložen predlog za zaznambo vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice, to ne pomeni, da dolžnik od tedaj dalje ni bil več lastnik nepremičnine v smislu 168. člena ZIZ, kot je to uveljavljal v ugovoru 11. 10. 2017. Šele ko zemljiškoknjižno sodišče dovoli vknjižbo pravice v zaznamovanem vrstnem redu, odloči, da vknjižba učinkuje od trenutka, od katerega je učinkovala zaznamba vrstnega reda (prim. četrti odstavek 74. člena Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1). Dolžnik v ugovoru ni trdil, da je zemljiškoknjižno sodišče tedaj že odločilo o dovolitvi vknjižbe pravice v zaznamovanem vrstnem redu, zgolj vložitev predloga za vknjižbo v zaznamovanem vrstnem redu pa takih pravnih posledic oziroma učinkov nima. Glede na navedeno je bila tako v času vložitve predloga za izvršbo kot v času izdaje sklepa o izvršbi, nenazadnje pa tudi ob vložitvi ugovora 11. 10. 2017, lastninska pravica na nepremičninah, na katere je upnik predlagal izvršbo, vpisana na dolžnika, s čimer so bili izpolnjeni pogoji iz 168. člena ZIZ.

8. Pritožbene navedbe o tem, da zaznamba sklepa o izvršbi ni vpisana v zemljiški knjigi, da je v zemljiški knjigi že vpisana tretja oseba in o vrstnem redu učinkovanja vpisov v zemljiško knjigo, pa glede na dejstvo, da je bil izvršilni postopek s prodajo nepremičnin s sklepom z dne 14. 3. 2018 že ustavljen, za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve niso pravno pomembne, zato se pritožbeno sodišče do njih posebej ne opredeljuje (prim. prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Glede na stanje stvari v času odločanja pritožbenega sodišče je torej mogoče vztrajanje pri pritožbi pripisati stroškovnim posledicam dovoljene izvršbe. Sodišče prve stopnje je odločitev o dolžnikovih stroških ugovornega postopka utemeljilo z razlogom, da je dolžnikov ugovor zavrnilo, upniku pa ni mogoče očitati, da bi dolžniku stroške ugovornega postopka povzročil neutemeljeno. Tudi po presoji pritožbenega sodišča dolžnikovih stroškov ugovora (velja pa tudi za pritožbo) glede na vse zgoraj pojasnjeno in ob upoštevanju določbe šestega odstavka 38. člena ZIZ ni mogoče naložiti v plačilo upniku. Na tem mestu višje sodišče še enkrat poudarja, da je bila izvršba na nepremičnine ustavljena (končno je celo upnik v tem delu umaknil predlog za izvršbo), izvršba pa je bila realizirana. Torej tudi če bi sodišče prve stopnje ugovoru glede nepremičnin ugodilo, bi morala biti stroškovna odločitev ista. Morebitna ugoditev ugovoru le glede enega sredstva izvršba bi namreč za dolžnika predstavljala le navidezen uspeh, kar je višje sodišče zgoraj obširno pojasnilo. Zato je tudi odločitev, da dolžnik sam krije stroške ugovornega postopka, materialnopravno pravilna.

10. Ker je glede na vse pojasnjeno izpodbijana odločitev pravilna, pritožba pa neutemeljena in ker tudi niso podane kršitve, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ, pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo.

11. Odločitev o stroških temelji na šestem odstavku 38. člena ZIZ.

1 Da bi bila izvršba nedopustna iz kakšnega v prvem odstavku 55. člena ZIZ izrecno navedenega razloga (na primer izpolnitev obveznosti) v ugovoru pritožnik ni zatrjeval, prav tako pa sklepa o izvršbi na izpodbijal glede dovoljene izvršbe na sredstva pri organizaciji za plačilni promet.