Jedro

Za odločanje o odpoklicu direktorja in plačilu odpravnine direktorju je pristojno delovno sodišče, če je bil direktor oz. poslovodni delavec v delovnem razmerju pri delodajalcu.

Izrek

Pritožbi tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje se delno ugodi in se sodba v 1. točki izreka glede priznanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja ter njegovega obstoja in v 4. točki izreka razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v ostalem nerazveljavljenem in izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbama strank zoper sklep sodišča prve stopnje se ugodi in se ta spremeni tako, da glasi: "Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je pristojno za reševanje spora glede zahtevkov, ki se nanašajo na razveljavitev sklepov o odpoklicu tožnikov s funkcije članov uprave, na izplačilo odpravnine v višini 215.280 DEM vsakemu tožniku in na plačilo odškodnine v višini 5,000.000,00 SIT vsakemu tožniku." Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep tožene stranke o prenehanju delovenga razmerja obeh tožnikov z dne 30.8.1995 in sklep skupščine z dne 4.10.1995 ter ugotovilo, da delovno razmerje obema tožnikoma ni prenehalo in še traja, z vsemi pravicami in obveznostmi po pogodbi o zaposlitvi. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni oba tožnika J.B. in B.D. pozvati nazaj na delo ter jima zagotoviti ustrezno delovno mesto. Zavrnilo pa je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnikoma plačati v roku 8 dni nadomestilo zaradi konkurenčne klavzule in sicer J.B. 25.000 DEM in tožniku B.D. 25.000 DEM v tolarski protivrednosti po tečaju Banke Slovenije na dan 30.10.1995 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.11.1995 dalje do plačila. Tožena stranka je dolžna tožnikoma povrniti povzročene pravdne stroške v višini 630.360,00 SIT stroškov zastopanja in stroške sodnih taks, vse v 8 dneh pod izvršbo. S sklepom je sklenilo, da se izreče za nepristojno za zahtevke, ki se nanašajo na razveljavitev sklepov o odpoklicu tožnikov s funkcije članov uprave, na izplačilo odpravnine v višini 215.280 DEM vsakemu tožniku in na plačilo odškodnine v višini 5.000.000,00 SIT vsakemu tožniku. Zadeva se po pravnomočnosti sklepa o nepristojnosti odstopi v reševanje stvarno in krajevno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Ljubljani.

Sodišče je delu zahtevka ugodilo, ker je ugotovilo, da sta tožnika s toženo stranko sklenila delovno razmerje za nedoločen čas in jima zato po odpoklicu s funkcije člana uprave iz tega razloga in glede na 13. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90) ne bi smelo prenehati, saj tudi Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) ne določa tega razloga. Izpobijani sklep o nepristojnosti je utemeljilo s tem, da je tako stališče že zavzelo pritožbeno sodišče v zadevi opr. št. Pdp 670/97. Zoper navedeno sodbo in sklep se pritožuje tožena stranka, tožnika pa le zoper sklep.

Tožnika se pritožujeta zoper sklep o delnem odstopu zahtevkov v reševanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani, pri čemer se sklicujeta na 2. točko 4. člene ZDSS in prakso delovnih sodišč, ki so o takih zahtevkih že odločala. Z odstopom zadeve navedenemu sodišču se bo reševanje zadeve podaljšalo. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

Tožena stranka izpodbija delno sodbo in sklep iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano delno sodbo v ugodenem delu spremeni tako, da se zahtevek tožnikov stroškovno zavrne oz., da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje ter da razveljavi sklep o stvarni nepristojnosti delovnega sodišča. Pritožba poudarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločitev oprlo na 13. člen ZTPDR in odločilo, da tožnikoma delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da ju je dolžna razporediti na ustrezno delovno mesto. Sodišče je zmotno razlagalo določbe I. in XIV. člena pogodbe o zaposlitvi za oba tožnika, saj sta tožnika bila razporejena na funkciji pri toženi stranki za določeno dobo 5 let. V pogodbi ni določbe, da imata tožnika pravice iz delovnega razmerja po poteku mandata. Glede odpoklica tožnikov po 250. členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Ur.l. RS št. 30/93, 29/94 in 12/98) tožena stranka meni, da je ta nesporen glede na hujše kršitve obeh tožnikov.

Odpoklic je bil iz utemeljenih razlogov in ugotovljena odgovornost tožnikov za hujše kršitve delovnih obveznosti, kar je samostojen razlog za prenehanje delovnega razmerja v smislu 59. člena ZTPDR. V izpodbijani sodbi tudi ni stališča glede uporabe 13. člena ZTPDR, ki je zvezni predpis sprejet v drugem družbenem redu in zato v nasprotju z veljavnim ZGD. Neobrazložena je izpodbijana sodba v delu, ki govori o tem, da bo o zahtevku tožnikov na plačilo razlike v plači odločeno po pravnomočni odločitvi sodišča glede odpoklica. Sodišče je izvajalo tudi dokaze glede odpoklica, zato se tožena stranka protivi odločitvi, da se zadeva v tem obsegu odstopi rednemu sodišču. Končno pritožba izpodbija tudi izrek o stroških postopka, ki so bili odmerjeni v nasprotju s 154. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90), saj ni razvidno, po kateri tarifni številki je sodišče odmerilo stroške. Pravilno bi jih moralo odmeriti ob uporabi tar. št. 10 Odvetniške tarife. Za zahtevke, o katerih pa ni meritorno odločalo, ne bi smelo odmeriti stroškov postopka. Tudi za izdajo začasne odredbe sodišče tožnikoma ne more priznati stroškov, saj je bila ta najprej umaknjena, nato pa na zadnji obravnavi dana na zapisnik. Ne gre le za spor o prenehanju delovnega razmerja, zato sodišče ne more naložiti toženi stranki povračilo vseh stroškov postopka po 22. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94).

Tožnika v odgovoru na pritožbo predlagata, da sodišče pritožbo tožene stranke zoper sodbo zavrne, prav tako pa tudi glede stroškov postopka.

Pritožbi zoper sklep sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je v navedeni zadevi, v kateri je šlo za podoben spor glede odpoklica direktorja družbe, zavzelo podobno stališče, kot je v izpodbijanem sklepu, vendar je bilo to stališče kasneje spremenjeno na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča opr. št. VIII R 26/98 z dne 14.1.1999. Ne glede na to pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano delno sodbo ugotovilo, da sta bila tožnika v delovnem razmerju za nedoločen čas, ki jima je nezakonito prenehalo in da odpoklic ter vse vtoževane terjatve plača, odpravnina in drugo izhajajo iz tega delovnega razmerja oziroma iz pogodbe o zaposlitvi, s katero sta sklenila tudi delovno razmerje. Zaradi tega je na podlagi 4. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94) in 1. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90) delovno sodišče pristojno za reševanje navedenih zahtevkov. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbama in izpodbijani sklep spremenilo, kot to razvidno iz izreka.

Pritožba tožene stranke zoper sodbo je delno utemeljena.

Pritožba neutemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje, da je tožnikoma nezakonito prenehalo delovno razmerje, sklenjeno za nedoločen čas, dva meseca po odpoklicu. Določbe I. in XIV. člena pogodbe o zaposlitvi tožnikov si ob jasnih določbah, da sklepata delovno razmerje za nedoločen čas, ni mogoče razlagati tako, kot navaja pritožba. Zato se glede tega pritožbeno sodišče strinja z navedenim stališčem sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Dejstvo, da sta bila tožnika razporejena na funkcijo člana uprave za dobo petih let, ne pomeni, da sta s tem sklenila delovno razmerje le za določen čas. Če bi tožena stranka to izrecno želela, bi morala to v pogodbi tudi napisati. Določbe 13. člena ZTPDR je sodišče prve stopnje glede na nesporno dejstvo, da sta tožnika sklenila delovno razmerje za nedoločen čas, v tem primeru pravilno uporabilo.

Tožnikoma, na podlagi izpodbijanih sklepov tožene stranke, ni zakonito prenehalo delovno razmerje. Zato je izpodbijana sodba, glede tega dela zahtevka in da mora tožena stranka tožnika pozvati nazaj na delo ter jima zagotoviti ustrezno delovno mesto, zakonita ter je zato pritožbeno sodišče v tem delu zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in delno potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka in celoti v 2. točki izreka.

Sodišče prve stopnje pa je v nasprotju z dokazili v spisu (fotokopij delovnih knjižic) in navedbami obeh tožnikov v njujih pripravljalnih spisih na listih številka 86 in 101, v katerih sta modificirala svoj zahtevek, razsodilo, da tožnikoma delovno razmerje pri toženi stranki z iztekom odpovednega roka ni prenehalo in da še traja, z vsemi pravicami in obveznostmi po pogodbi o zaposlitvi. Iz dokazov in navedb namreč izhaja, da sta tožnika, takoj po prenehanju dela pri toženi stranki, sklenila delovno razmerje pri drugem delodajalcu in da sta še vedno v delovnem razmerju oziroma tožnica J.B. samostojna podjetnica. Zaradi tega ne moreta biti iztočasno tudi v delovnem razmerju pri toženi stranki z vsemi pravicami iz delovnega razmerja.

Odločitev sodišča je v nasprotju z izvedenimi dokazi in navedbami tožnikov, zato je sodišče prve stopnje v tem delu sodbe storilo kršitev postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) in je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi in v 1. točki izreka delno razveljavilo izpodbijano sodbo, kot je razvidno iz izreka.

Pritožba je utemeljena glede odmere stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je kljub temu, da sta tožnika uspela le glede zahtevka za ugotovitev nezakonitosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnikom odmerilo stroške postopka tako, da jim je za sestavo tožbe priznalo 960 točk, čeprav je po 10/1 b odvetniške tarife za to predvidenih 160 točk, poleg tega pa je odmerilo tudi stroške za začasno odredbo, čeprav tožnika s to nista uspela. Prav tako pa je tudi za ostale odmerjene stroške nepravilno uporabilo Odvetniško tarifo. O pretežnem delu tožbenih zahtevkov še ni bilo odločeno, zaradi tega sodišče prve stopnje ni imelo razlogov, da je že odmerilo stroške postopka. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo v 4. točki izreka razveljavilo.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče odločilo kot je razvidno iz izreka sodbe in sklepa.

V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje na podlagi dokazil, ki so že v spisu in po potrebih drugih dokazil odločiti o vseh tožbenih zahtevkih obeh tožnikov, razen o zakonitosti sklepov o prenehanju delovnega razmerja in glede vrnitve na delo k toženi stranki ter o njuni razporeditvi na ustrezno delo.

Ponovno bo odločalo tudi o stroških postopka na prvi stopnji in o pritožbenih stroških.