Jedro

V skladu z šestim odstavkom 236.a člena ZPP sodišče mora izvesti zaslišanje priče, ki je podala pisno izjavo, če tako zahteva katera od strank. Sodišče prve stopnje je kljub zahtevi tožene stranke, da se priče neposredno zaslišijo, svojo odločitev oprlo na pisne izjave prič, ne da bi jih poprej zaslišalo. Zaradi navedenega je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z šestim odstavkom 236.a člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da se tožencu naloži plačilo zneska 18.291,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila in povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka (točka I izreka). Tožeči stranki je naložilo, da tožencu plača stroške postopka v znesku 1.473,00 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, do takrat brez obresti, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker se sodišče oprlo na pisne izjave prič A.A., B.B. in C.C., čeprav je tožeča stranka zahtevala, da se te priče zaslišijo. Priče se zaslišanja niso udeležile, zato sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti njihovih pisnih izjav. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do trditev tožeče stranke, da je toženec pri organizaciji prevozov iz Nemčije v D. ravnal hudo malomarno, oziroma da je celo z naklepom tožeči stranki povzročil škodo. Sporni so bili prevozi, ki jih je toženec naročal pri družbi E d.o.o.. Te prevoze je toženec naročal po neprimerno višjih cenah, kot bi jih zagotavljali drugi prevozniki. Tožeča stranka se je že v tožbi sklicevala na račun, ki ga je izdal avtoprevoznik F.F., ki je za prevoz na relaciji Ausburg (Nemčija) – D. družbi E d.o.o. zaračunal znesek 480,00 EUR, izdan je bil račun v višini 400,00 EUR, družba E d.o.o. pa je nato tožeči stranki za ta prevoz zaračunala 510,00 EUR. Tožeča stranka je predlagala, da sodišče prve stopnje pridobi listine od vseh avtoprevoznikov, ki so kot podizvajalci izvajali prevoze za družbo E d.o.o.. V kolikor bi sodišče prve stopnje ta dokaz izvedlo, bi lahko ugotovilo, da so cene družbe E d.o.o. previsoke in so presegale 5 % vrednosti storitve, kar bi bila normalna cena za tovrstno uslugo. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tovrstnih navedb tožeče stranke, temveč se vsi razlogi sodbe nanašajo le na nujne prevoze. Nujnih prevozov pa je bilo največ 5 %, vsi drugi prevozi iz Nemčije v D. pa so bili navadni prevozi. Toženčeva naloga je bila, da pridobi ponudbe prevoznikov in nato izbere najugodnejšo ponudbo, česar pa ni izvajal, zato ne more biti nobenega dvoma, da gre za hudo malomarnost. Iz zapisnikov kolegijev je razvidno, da je toženec imel nalogo, da pridobi najmanj tri ponudbe in nato izbere najugodnejšega ponudnika, toženec pa se je ves čas za prevoze dogovarjal le z družbo E d.o.o.. Iz izjave, ki jo je toženec dal 12. 5. 2010 izhaja, da sta se toženec in direktor družbe E d.o.o., G.G. dogovorila, da bo slednji ponarejal CMR listine, toženec pa bo tako višje račune plačeval. Naloga toženca pri plačevanju računov je namreč bila, da ob likvidaciji računov preveri istovetnost CMR. Toženec je vedel, da gre pri ponarejenih CMR za višje račune, do katerih družba E d.o.o. ni bila upravičena, zato je ravnal naklepno, ko je podpisal likvidaturni list in s tem tožeči stranki povzročil škodo. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker je sodišče v 16. točki obrazložitve protispisno ugotavljalo, da tožeča stranka ni točno ugotovila eventualne škode. Tožeča stranka je natančno navedla, kateri CMR so bili potrjeni, kateri računi so bili zato previsoki in kakšna škoda je tožeči stranki zato nastala. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno verjelo tožencu in G.G., da sta oba imela ustrezno evidenco o tistih prevozih, ki niso bili zaračunani in zaradi katerih sta ponarejala CMR in izstavljala višje račune. V kolikor bi to evidenco imela, bi jo prav gotovo predložila sodišču. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka zaradi navedenega načina poslovanja med tožencem in G.G. ni bila oškodovana. Družba E d.o.o. je tožeči stranki zaračunavala prevoze po višji ceni, kot bi bila do njih upravičena, saj je v CMR ponaredila količino oziroma težo blaga, od tega pa je bila odvisna cena prevoza. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba utemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi bila podana, ker je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na pisne izjave prič, čeprav je tožeča stranka zahtevala, da se te priče zaslišijo. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 236.a člena ZPP tožencu na naroku za glavno obravnavo dne 12. 9. 2012 naložilo, da sodišču predloži pisne in podpisane izjave predlaganih prič C.C., A.A. in B.B. Toženec je to tudi storil, tožeča stranka pa je zahtevala, da sodišče priče neposredno zasliši na glavni obravnavi. V skladu z šestim odstavkom 236.a člena ZPP sodišče mora izvesti zaslišanje priče, ki je podala pisno izjavo, če tako zahteva katera od strank. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ne bi smelo opreti na pisne izjave navedenih prič, ne da bi jih poprej zaslišalo. Sodišče prve stopnje se v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pri utemeljevanju stališča, da v konkretnem primeru ni bilo ugotovljeno nedopustno ravnanje toženca, izrecno sklicuje tudi na pisne izjave prič. Zaradi navedenega je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z šestim odstavkom 236.a člena ZPP.

Neprepričljiva in najmanj preuranjena je dokazna ocena glede neutemeljenosti tistega dela tožbenega zahtevka, s katerim tožeča stranka zahteva povrnitev škode, ki naj bi jo toženec povzročil s potrjevanjem ponarejenih CMR listin, zaradi česar je tožeča stranka družbi E d.o.o. plačala več, kot pa bi ji šlo, če te listine ne bi bile ponarejene in če jih toženec ne bi potrdil, kot verodostojne. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo izpovedbi tožnika in priče G.G., direktorja družbe E d.o.o., o tem, da so s tako ponarejenimi dokumenti bile plačane storitve, za katere ni bilo izstavljenih ustreznih prevoznih dokumentov, o čemer naj bi oba imela ustrezno evidenco, s tem da naj bi toženčeva evidenca ostala pri tožeči stranki, priča pa naj bi svojo evidenco uničila. Takšna pojasnila so povsem neprepričljiva, še zlasti ob dejstvu, da je tožeča stranka zoper oba vložila kazensko ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin in da je zoper G.G. policija vložila kazensko ovadbo zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008). Sodišče prve stopnje je najmanj preuranjeno sledilo neprepričljivi izpovedbi G.G., da so na ta način poračunavali prevoz blaga oziroma materiala, ki je po zaključku del ostal na gradbiščih in tam ni bilo več nikogar, ki bi blago lahko predal, družba E d.o.o. pa ga je prevzela na podlagi dogovora z nabavo in ga pripeljala k tožeči stranki. Celo v primeru, če je družba E d.o.o. v resnici prevažala material, ki ne bi imel nobene spremne listine (pa še v tem primeru bi voznik moral imeti neko dokumentacijo: potni nalog in podobno), je to blago pri tožeči stranki nekomu moral predati in bi ta tak prevzem lahko potrdil. Predvsem pa bi družba E d.o.o. lahko izstavila račune za dejansko opravljene prevoze in pri tem navedla dejansko relacijo in dejansko pripeljano blago, ne pa da je v navezi s tožencem ponarejala dokumentacijo drugih prevozov. V kolikor bi bi navedbe priče G.G. in toženca o takšnem načinu poračunavanja resnične, bi to prav gotovo potrdil še kdo drug oziroma bi za to vedeli tudi drugi zaposleni pri tožeči stranki (vsaj direktor in C.C.).

Toženec je neresnično vsebino CMR listin lahko potrjeval le naklepno, kar nenazadnje izhaja tudi iz njegove notarsko overjene izjave z dne 12. 5. 2010 (priloga A14). V skladu s prvim odstavkom 182. člena ZDR je delavec delodajalcu dolžan povrniti škodo, ki jo na delu ali v zvezi z delom povzroči namenoma ali iz hude malomarnosti.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi tožeča stranka lahko preverila vse takšne dobave (ta ugotovitev se nanaša na dobave, zaradi katerih naj bi G.G. ponaredil CMR dokumentacijo, toženec pa je takšno lažno vsebino potrdil), ker je vedno prejela tudi dobavnico, toženca v ničemer ne razbremenjuje odgovornosti, kot bi bilo možno razumeti ta del izpodbijane sodbe. Toženec je bil tisti, ki je bil (vsaj do 1. 10. 2007) dolžan preveriti kopijo CMR v skladišču s kopijo CMR na izstavljenem računu. Iz istega razloga tudi ni bistveno, da je direktor tožene stranke podpisal likvidaturne liste, saj je bil skladnost dokumentov dolžan preveriti toženec in ne direktor.

Tožena stranka utemeljeno uveljavlja tudi pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi s prvotno vtoževano škodo v višini 12.391,09 EUR. Sodišče prve stopnje je preuranjeno zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke za pridobitev listin avtoprevoznikov, ki so za družbo E d.o.o. opravili sporne prevoze iz Nemčije v Slovenijo ter v zvezi s tem izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke. Takšna zavrnitev dokaznih predlogov tožeče stranke bi lahko bila pravilna, če ne bi temeljila na vsaj preuranjeni ugotovitvi, da je šlo pri spornih prevozih za tako imenovane nujne prevoze. Sodišče prve stopnje namreč ugotavlja, da je razumljivo, da je bila nujna storitev nekoliko dražja in da zato ni možno šteti, da bi toženec ravnal nedopustno. Pri tem je sodišče prve stopnje spregledalo trditev samega toženca iz 11. točke pripravljalne vloge z dne 4. 1. 2012 o tem, da je bilo pri prevozih praviloma potrebno dobiti vsaj tri informativne ponudbe. Ne gre torej za nedokazano trditev tožeče stranke, kot bi bilo možno razbrati iz zaključkov sodišča prve stopnje, temveč za trditev, ki je skupna obema strankama. Iz dokaznega postopka nikakor ne izhaja, da bi šlo pri vseh spornih prevozih za tako imenovane nujne prevoze, pri katerih je bila praksa v resnici takšna, da teh ponudb ni bilo potrebno pridobiti. Tako je priča H.H. prepričljivo izpovedal, da takšnih nujnih prevozov ni bilo več kot 5 % od vseh dobav. Dokazno neocenjeno je torej ostalo vprašanje, ali je bil toženec dolžan pridobiti vsaj tri informativne ponudbe za redne prevoze iz Nemčije na sedež tožene stranke in ali je to obveznost res opuščal. V kolikor je bil toženec to dolžan storiti, pa tega ni počel, potem je tožeči stranki lahko odškodninsko odgovoren za škodo, ki je nastala, ker se je z družbo E d.o.o. neposredno dogovoril za cene prevozov, ki so odstopale od normalnih tržnih cen.

Ni nepomembno, ali je družba E d.o.o. tožeči stranki v resnici zaračunavala nenormalno visoke pribitke, glede na cene prevozov, ki so jih namesto za družbo E d.o.o. zanjo dejansko opravljali drugi prevozniki kot podizvajalci. V kolikor bi tožeča stranka z vpogledom v naročilnice in račune prevoznikov, ki so dejansko opravili prevoze, ki jih je tožeča stranka naročila pri družbi E d.o.o. ter s pomočjo izvedenca finančne stroke lahko dokazala, da ji je nastala škoda v obliki višje cene prevozov, ker toženec za te prevoze ni pridobil vsaj treh informativnih ponudb, temveč je posel ponudil le družbi E d.o.o., pri čemer je ta zaračunala bistveno več, kot so bile tržne cene, potem bi bilo možno govoriti, da je tožeči stranki nastala škoda, za katero je odgovoren toženec. Protipravno ravnanje toženca bi bilo v tem, da ni pridobil treh informativnih ponudb za prevoze, ki jih ni bilo mogoče opredeliti kot nujne, zaradi česar je tožena stranka za te prevoze plačala bistveno več, kot bi sicer. V kolikor je toženec opustil svojo obveznost, da pridobi več ponudb, potem je pri njem prav gotovo možno govoriti o hudi malomarnosti pri opravljanju dela.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP in 355. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je pritožbeno sodišče ocenilo, da ne bi bilo smotrno, da bi ugotovljene pomanjkljivosti odpravilo na pritožbeni obravnavi, saj je v novem postopku potrebno zaslišati vse tri priče, ki so podale pisne izjave, razen tega bi pritožbeno sodišče moralo ponovno zaslišati vse že zaslišane priče in obe stranki, sodišče prve stopnje pa bo v novem postopku lahko zgolj prebralo zapisnike o njihovem zaslišanju.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje zaslišalo priče A.A., B.B. in C.C., pridobilo listine od avtoprevoznikov, ki so za družbo E d.o.o. opravili sporne prevoze iz Nemčije v Slovenijo ter v kolikor bo ugotovilo, da pri tem ne gre za tako imenovane nujne prevoze, izvedlo tudi dokaz z izvedencem finančne stroke, nakar bo lahko znova odločilo o tožbenem zahtevku. Sodišče prve stopnje bo tudi moralo ugotoviti, ali je šlo pri spornih prevozih, ki naj bi bili preplačani, v resnici za tako imenovane nujne prevoze in ali je toženec pri prevozih, ki niso bili nujni, izpolnil obveznost, da pridobi tri informativne ponudbe. V smislu gornjih napotkov pa bo sodišče prve stopnje tudi znova ocenilo, ali je toženec potrjeval neresnično vsebino CMR listin ter znova ocenilo verodostojnost izpovedbe priče G.G. ter toženca v zvezi s tem vprašanjem.

Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka zadržalo za končno odločbo.