Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za negmotno škodo.

Ker je prišlo do tožnikove predčasne upokojitve na podlagi njegove pravice do izbire in njegove lastne odločitve, je ta odločitev povzročila tudi razliko med plačo, ki bi jo prejemal, če bi še delal, in med pokojnino. Pri nastanku te razlike ni nedopustnega ravnanja toženih strank in zato tudi ne vzročne zveze med škodo in takim ravnanjem.

Izrek

Revizija se zavrne.

Vsaka pravdna stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Tožnik je zbolel zaradi izpostavljenosti azbestnemu prahu za lažjo obliko azbestozne bolezni in se 16.2.1997 pri 42 letih predčasno upokojil s polno pokojnino pod ugodnimi pogoji Zakona o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno (Ur. l. RS, št. 56/96, 35/98, 86/2000 - ZPPPAI). Zahteval je odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje mu je za telesne bolečine in nevšečnosti od zahtevanih 2,000.000 SIT prisodilo 1,500.000 SIT, od zahtevanih 4,000.000 SIT za strah 1,700.000 SIT, od zahtevanih 2.000.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti pa 1,600.000 SIT. Zato je prvi toženki primarno, drugi toženki pa subsidiarno naložilo v plačilo 4,800.000 SIT, presežno zahtevanih 3,200.000 SIT za nepremoženjsko škodo in vseh zahtevanih 2,880.000 SIT za premoženjsko škodo pa zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je pritožbe tožnika in obeh toženk zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Meni, da je njegov tožbeni zahtevek v celoti utemeljen in predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Določitev odškodnine za nepremoženjsko škodo je odločno prenizka, saj sodišči nista upoštevali neozdravljivosti bolezni in neugodno prognozo. Ker nihče s tako prognozo še ni ozdravel, že samo ta okoliščina narekuje nov pristop k odmeri odškodnine. Tožnik je imel v času postavitve diagnoze pred seboj eno najlepših življenjskih obdobij, sedaj pa je obsojen na življenje v strahu in opravljanje lažjih del hišne pomočnice. Sodišči sta zanemarili psihološki vidik azbestoze in dejstvo, da tožnik živi v okolju, v katerem dnevno umirajo njegovi prijatelji in znanci zaradi azbestoze. To predstavlja osnovo za njegove dodatne telesne bolečine, strah in zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Zavrnitev zahtevka za povrnitev premoženjske škode je neživljenjska in nepravična. Čeprav se je tožnik predčasno upokojil pod ugodnejšimi pogoji, zaradi tega ni nič na boljšem. Biti predčasno upokojen ni lepše kot delati do redne upokojitve in za tožnika, ki je bil vsestransko aktiven človek, ne predstavlja pozitivne posledice. Tudi če se upošteva znesek 1,354.720 SIT, ki ga je država plačala za dokup pokojninske dobe za tožnika, še vedno ostaja razlika do plače, ki bi jo tožnik prejemal, če ne bi prišlo do predčasne upokojitve. Temelj tožnikovega zahtevka za povrnitev premoženjske škode ni ZPPPAI, temveč nevarna proizvodnja azbesta, ki predstavlja protipravno ravnanje obeh toženk in ki je povzročila medicinsko indicirano in nujno potrebo za tožnikovo predčasno upokojitev. To pa je povzročilo vsak mesec v obdobju 13 let razliko med plačo in polno pokojnino. Za predčasno upokojitev se je tožnik moral odločiti zaradi ravnanja toženih strank. Pred sodiščem prve stopnje je prišlo do procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker to sodišče ni obrazložilo zavrnitve obrestnega zahtevka za nepremoženjsko škodo za čas od 9.7.1997 do izdaje sodbe. Sodišče druge stopnje je na enako pritožbeno trditev odgovorilo le, da ni bilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Tožnik zato vztraja pri uveljavljanju te procesne kršitve in utemeljuje, zakaj meni, da je njegov obrestni zahtevek tudi v tem delu utemeljen, ali pa vsaj za čas od 24.5.1999, ko je prva toženka v izvensodnem pogajanju odgovorila, da zaenkrat ne namerava tožniku plačati niti tistega dela, za katerega tožnik trdi, da je bil nesporen.

Revizija je bila vročena obema toženkama in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Druga toženka nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije se o njej ni izjavilo, prva toženka pa v odgovoru predlaga zavrnitev revizije (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pri tožniku so postavili diagnozo bolezni in jo opredelili kot poklicno bolezen maja 1996 po pregledih na Kliniki za pljučne bolezni in alergijo na Golniku, ko so ugotovili zadebelitev plevre obojestransko kot posledico vdihavanja azbestnih vlaken. Diagnoza se je glasila plevralna azbestoza. Tožniku so naročili, naj pride čez 3 leta na kontrolni pregled. Izvedenec v tej pravdi je ob pregledu 4 leta po postavljeni diagnozi ugotovil enako stanje. Glede na tako dolgo dobo nespremenjenega stanja je ugotovil, da je proces bolezni stabilen in da se niti ne slabša, niti ne izboljšuje. Zaradi ugotovljenih plakov in zadebelitve plevre je večja verjetnost, da pride do nevarnejših oblik bolezni, kot so brazgotinjenje pljuč, brazgotinske zadebelitve obrobnih delov pljuč, plevritis s pojavom plevralne tekočine, pljučni rak, difuzni maligni plevralni mezoteliom. Zato mora biti tožnik pod stalno kontrolo. Tožnikove telesne bolečine med lopaticama so lahko posledica draženja plevre zaradi brazgotinskih zadebelitev. Tožnik je jemal analgetike za lajšanje bolečin, ki so od lažje do srednje stopnje. Težave v obliki bolečin in težjega dihanja so sedaj izražene v manjšem obsegu, v hujši obliki pa bodo nastopile ob napredovanju bolezni. Sodišči sta tožniku za to obliko nepremoženjske škode prisodili 1,500.000 SIT odškodnine.

Tožnik je primaren strah doživel ob postavitvi diagnoze v letu 1996, zaskrbljenost in strah sta od takrat ves čas prisotna zaradi možnega napredovanja bolezni in zaradi usode težjih bolnikov, njihovih omejitev in umiranja. Kljub tožnikovemu sedaj stabilnemu zdravstvenemu stanju bo ta strah prisoten tudi v bodoče. Zato sta sodišči tožniku za to obliko nepremoženjske škode prisodili 1,700.000 SIT odškodnine.

Tožnik je bil pred boleznijo vsestransko aktiven, potem pa je opustil šport, kolesarjenje in je v glavnem doma ter kaj pomaga pri hišnih delih. Moteče so bolečine v hrbtu, kar lahko vpliva na njegovo funkcioniranje, vendar ne bistveno. Pri njem je izkazana še normalna pljučna funkcija in zaradi minimalnih zadebelitev plevre ni pomembnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ob napredovanju bolezni bo prišlo do večjih funkcijskih motenj in težav z dihanjem. Po mnenju obeh sodišč pri tožniku same telesne bolečine in stalen strah vplivajo na njegove življenjske aktivnosti in na spremenjen način življenja, zaradi česar trpi duševne bolečine. Zato sta mu za to obliko nepremoženjske škode prisodili 1,600.000 SIT odškodnine.

Iz pravkar povzetih razlogov obeh sodišč izhaja, da so bile pri prisoji odškodnine upoštevane tudi okoliščine, ki jih poudarja revizija. Sodišči sta primerno upoštevali dejstvo, da gre za neozdravljivo bolezen, morali pa sta upoštevati tudi, da gre pri tožniku za lažjo obliko azbestoze in da je njegovo stanje že 4 leta stabilno. Primerno sta upoštevali verjetnost poslabšanja bolezni, zlasti pa tožnikovo stalno zaskrbljenost in njen vpliv na spremenjen način življenja. Škoda pri tožniku je dovolj konkretizirana, upoštevana je tudi njegova starost v času postavitve diagnoze. V primerjavi s prisojenimi odškodninami v zadevah, ki so podobne tožnikovi, revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožniku prisojena odškodnina primerno umeščena v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo. Zato tožnik neutemljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom obeh sodišč za zavrnitev zahtevka za povrnitev premoženjske škode. Zahtevani znesek 2,880.000 SIT potrditvah v tožbi predstavlja mesečno razliko 18.000 SIT med plačo in pokojnino za 13 let. Sodišči sta zavrnitev utemeljili z razlogi, da v tem delu ni nedopustnega ravnanja toženih strank, saj je imel tožnik pravico izbire, ali se bo predčasno upokojil s polno pokojnino ali ne. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je zmotna revizijska trditev, da tožnik ni imel pravice izbire, ker se je bil iz medicinskih razlogov prisiljen predčasno upokojiti. Medicinski razlogi so narekovali le tožnikovo odstranitev iz delovnega okolja, v katerem bi bil izpostavljen kvarnemu vplivu azbestoznega prahu.

Tožnik sam je tožbi priložil odločbo ZPIZ z dne 16.1.1997, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Razlog zavrnitve je ugotovitev invalidske komisije, da je tožnikovo delovno mesto takšno, da ni neposredno izpostavljen fibrogenemu prahu, ugotovljene pljučne spremembe pa so posledica poklicne izpostavljenosti azbestu na prejšnjem delovnem mestu. Tožnik torej ni izpolnjeval pogojev za invalidsko upokojitev in bi na tem delovnem mestu lahko delal naprej. Te odločbe tožnik ni izpodbijal, pač pa se je odločil za predčasno upokojitev. Odločbo invalidske komisije in izid tega postopka v razlogih svoje sodbe omenja tudi sodišče prve stopnje. Zato ni mogoče pritrditi tožnikovemu stališču, da ni imel druge možnosti. Iz 7. člena ZPPPAI izhaja, da upravičenci lahko uveljavljajo pravico do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji tega zakona, da imajo torej pravico izbire, ne pa, da gre za obvezno upokojitev. Ker je prišlo do tožnikove predčasne upokojitve na podlagi njegove pravice do izbire in njegove lastne odločitve, je ta odločitev povzročila tudi razliko med plačo, ki bi jo prejemal, če bi še delal, in med pokojnino. Pri nastanku te razlike ni nedopustnega ravnanja toženih strank in zato tudi ne vzročne zveze med škodo in takim ravnanjem. Pravkar povedano pomeni, da niso izpolnjeni kumulativno zahtevani pogoji za obstoj civilnega delikta iz 154. člena ZOR in da je zato tožnikov zahtevek za plačilo premoženjske škode materialnopravno neutemeljen.

Bistvena kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba take pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. Katere so te pomanjkljivosti, zakon v nadaljevanju besedila primeroma našteva in začenja z besedico zlasti, med primeri pa je tudi pomanjkanje razlogov. Razlogov za zavrnitev dela obrestnega zahtevka od prisojene odškodnine za čas od 17.9.1997 do dneva izdaje sodbe sodišče prve stopnje res ni navedlo, vendar je prisoja zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje sodbe dalje materialnopravno pravilna, skladna z dolgoletno in ustaljeno sodno prakso, ki je dobro znana odškodovancem in njihovim pooblaščencem. Sodbo je zato v tem delu mogoče preizkusiti, kar pomeni, da ni prišlo do zatrjevane procesne kršitve. Ostale revizijske trditve glede zavrnjenih obresti predstavljajo ponavljanje pritožbenih trditev, ki so bile v pritožbi na novo zatrjevane in o njih predloženi tudi novi dokazi, vendar niso bili niti zatrjevani, niti izkazani pogoji iz prvega odstavka 337. člena ZPP, da bi jih pritožbeno sodišče lahko obravnavalo. Zato revizijsko sodišče v zvezi z njimi le pripominja, da zatrjevana izvensodna pogajanja ne vplivajo na pričetek teka zamudnih obresti in da je prva toženka v odgovoru na pritožbo opozorila, da se dopis z dne 24.5.1999, na katerega se tožnik sklicuje, nanaša na dva druga odškodovanca in ne na tožnika.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožnikovo revizijo. Tožnik in prva toženka morata sama kriti svoje stroške revizijskega postopka, tožnik zato, ker z revizijo ni uspel, prva toženka pa zato, ker z revizijskim odgovorom glede na njegovo vsebino ni z ničimer pripomogla k rešitvi zadevi na revizijski stopnji (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP).