Jedro

Določilo 32. člena ZGO-1 ne posega v ureditev OZ o solidarni odgovornosti naročnika in izvajalca del za škodo tretji osebi, saj je OZ na tem področju specialnejši predpis.

Če je bila škoda reparirana, se višina odmerja upoštevajoč dejanske stroške sanacije in načelo popolne odškodnine in ne po cenitvi izvedenca po cenah ob izdaji sodne odločbe.

Izrek

I. Pritožbam se delno ugodi in se izpodbijana sodba: - v ugodilnem in zavrnilnem delu glede zahtevka za povrnitev premoženjske škode zaradi manjvrednosti objekta ter glede pravdnih stroškov razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, - v preostalem ugodilnem delu glede dosojene odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo (razen glede odškodnine za manjvrednost objekta iz prejšnje alinee) delno spremeni, tako da se dosojena odškodnina zniža za znesek 7.820,85 EUR ter se po spremembi glasi: „1. Prva tožena stranka je dolžna nerazdelno z drugo toženo stranko tožnikoma plačati odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 16.816,09 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2008 dalje do plačila, za nepremoženjsko škodo pa vsakemu od tožnikov po 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2008 do plačila.

2. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožnikov do druge tožene stranke (nerazdelno s terjatvijo prve tožene stranke) na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 16.816,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2008 dalje do plačila in za nepremoženjsko škodo za vsakega tožnika po 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2008 do plačila.“

II. Sicer se pritožbe zavrnejo in v nespremenjenem in nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnika od prvega toženca kot naročnika in drugega toženca kot izvajalca gradbenih del na avtocestnem odseku Š. – K. zahtevata plačilo odškodnine za škodo, nastalo zaradi izliva fekalnih vod v njuni stanovanjski hiši. Sodišče je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in tožencema naložilo plačilo premoženjske škode v znesku 33.546,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2008 do plačila in plačilo nepremoženjske škode, vsakemu od tožnikov v višini 1.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2008. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo o stroških postopka.

2. Zoper sodbo vlagajo pritožbe vse tri pravdne stranke.

3. Tožeča stranka soglaša z ugotovitvijo sodišča glede temelja zahtevka in pasivne legitimacije prve tožene stranke, opozarja pa, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko ni upoštevalo dokaznih listin, ki sta jih tožnika predložila z vlogo z dne 12. 6. 2013. Zmoten je zaključek, da so bile predmetne listine predložene v nasprotju z določilom 286. člena ZPP, saj sta tožnika za njih izvedela šele, ko sta jih anonimno prejela na svoj naslov, po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo. V okviru nastale premoženjske škode bi sodišče tožnikoma moralo priznati stroške izdelave izvedeniškega mnenja izvedenca J. D., saj so bili ti izkazani z računom in ekspertizo izvedenca. Zaradi zahtevnosti in kompleksnosti ugotavljanja vzrokov za obravnavana škodna dogodka je bila pridobitev tega dokaza nujna. Sodišče je zmotno zavrnilo tudi strošek nakupa oziroma vgradnje dieselskega agregata, saj ta zagotavlja avtonomijo delovanja črpališča, ki ga sicer napaja elektrika iz javnega električnega omrežja, za primer izpada električne energije. Zgolj dejstvo, da tožnika agregata še nista kupila, ne utemeljuje odločitve, da jima takšna škoda v obliki bodočega stroška ni nastala. Tožnika sta zahtevek glede manjvrednosti objekta utemeljila na oceni pred pravdo angažiranega izvedenca D., sodišče pa je sledilo med pravdo angažiranemu izvedencu Z. Ta je manjvrednost ocenil bistveno nižje, na kar je vplivalo tudi trajanje postopka. Tožnika menita, da bi sodišče moralo upoštevati mnenje pred pravdo postavljenega izvedenca, ki je temeljilo na takratni tržni vrednosti nepremičnine. Odločitev sodišča je v nasprotju z ratio legis drugega odstavka 168. člena OZ, ki sicer določa, da se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne določa kaj drugega. Namen je preprečiti negativen vpliv inflacije pri določanju odškodnine, v konkretnem primeru pa je zaradi padca cen nepremičnin manjvrednost določena bistveno nižje, kot je bila v času njenega nastanka, kar ne bi smelo vplivati na višino prisojene odškodnine. Protispisen je zaključek sodišča, da tožnika nista utrpela primarnega strahu. Tožnika sta izpovedala, da je bilo ob obeh dogodkih njuno dojemanje situacije grozljivo, imela sta občutek, da sta se zbudila v grezniški jami in se jima je življenje popolnoma spremenilo. Bala sta se okužb in posledic na dihalih, zato sta začasno izselila njunega sina. Čeprav jima je sodišče verjelo, da sta se zavedala nevarnosti onesnažene vode za zdravje, je tožbeni zahtevek iz naslova strahu zavrnilo, s čimer je zagrešilo tudi procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Intenzivnost in trajanje njune duševne stiske je bila take intenzitete, da sta upravičena do vtoževane odškodnine za prestani strah. Prenizko je dosojena tudi odškodnina zaradi kršitve osebnostnih pravic, in sicer pravice do zdravega življenjskega okolja. Sodišče v takih primerih dosoja odškodnine v višini 6.000,00 – 8.000,00 EUR (zaradi prekomernih imisij hrupa, vibracij in smradu). Res da gre za daljše časovno obdobje, vendar pa je na višino omenjenih odškodnin vplivalo tudi dejstvo, da se od posameznikov v urbanem okolju zahteva precej visoka stopnja tolerance. V konkretnem primeru je škoda nastala zaradi grobe malomarnosti toženk in tožnikoma tolerance ni mogoče nalagati. Kršena je tudi pravica tožnikov do zasebne lastnine. Sodišče bi moralo priznati celotno zahtevano odškodnino iz tega naslova v višini 5.000,00 EUR. Grajata še odločitev o teku obresti v zavrnilnem delu. Predlagata, da sodišče pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo, tako da v celoti ugodi njunemu tožbenemu zahtevku ter jima prizna celotne pravdne stroške.

4. Prva toženka v pritožbi podaja ugovor pasivne legitimacije. Meni, da se je sodišče napačno opredelilo do tega ugovora na podlagi določil ZDARS, ni pa navedlo razlogov na podlagi določil ZGO-1. Zato je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil pravdnega postopka po 14. točki 339. člena ZPP. Škodni dogodek je treba presojati po ZGO-1, ki v razmerju do OZ predstavlja kasnejši in specialnejši zakon. 32. člen omenjenega zakona določa, da investitor nameravanega objekta, projektant, ki je izdelal projektno dokumentacijo za takšen objekt, izvajalec gradnje, nadzornik nad gradnjo in revident projektne dokumentacije odgovarjajo za neposredno škodo, ki nastane tretjim osebam, in izvira iz njegovega dela ter njegovih pogodbenih obveznosti. Gre za odmik od splošne ureditve solidarne odgovornosti v OZ. Tretja oseba, ki ji je nastala škoda v zvezi z izvajanjem del in izpolnjevanjem pogodbenih obveznosti pri gradnji objekta, lahko zato povrnitev škode zahteva le neposredno od tistega, ki je škodo dejansko povzročil, in sicer na podlagi njegovega dela in pogodbenih obveznosti. Prva tožena stranka kot investitor in naročnik zato ne odgovarja solidarno z izvajalcem. S pogodbo DARS 188/2005 je prva toženka obveznosti prenesla na glavnega izvajalca S. d.d. S tem je ta v celoti prevzel izvedbo gradbenega projekta in odgovornost za škodo, ki bi nastala v času izvajanja del. Prva toženka ni neposredno izvajala gradbenih del in ni bila zadolžena za zagotovitev varnosti v zvezi z gradbenim projektom. Zato za škodo ne more biti neposredno odgovorna. Zmoten je zaključek sodišča, da je do škodnega dogodka prišlo izključno zaradi zamašitve jaška na nezavarovanem delu kanala na gradbišču avtoceste. To ne izhaja iz mnenja izvedenca Z., ki je na zaslišanju izpovedal, da je k škodi prispevalo več dejavnikov, ni pa se znal opredeliti, koliko je kateri pripomogel k nastanku škode. K zamašitvi je pripomoglo dejstvo, da kanalizacijski vod K-5 ni bil vzdrževan, kar ne sodi v sfero toženih strank. Pri pravilni interpretaciji izvedeniškega mnenja bi sodišče prišlo do zaključka, da je gradbeni in odpadni material v kanal lahko prišel na drugačen način, kar bi pomenilo pretrganje vzročne zveze med zatrjevano škodo in domnevnim škodnim dogodkom. Na to je prva toženka že opozarjala. Tudi če bi se odpadni gradbeni material nahajal na mestu spornega jarka, se postavlja vprašanje, pod kakšnimi pogoji bi ga lahko odplaknilo z obeh bregov v notranjost jarka. Do tega se sodišče ni opredelilo. Pretok vode vsaj na dnu jarka bi moral biti dovolj močan, da bi ves material dvignil. Odprtina jaška se nahaja vsaj 1 m nad višino tal, odprti jarek pa je od kraja zamašitve oddaljen več kot 300 m. Med tem mestom stoji še 11 drugih jaškov, vključno s tistim brez pokrova. Zagotavljanje pretočnosti jaškov ne sodi v sfero odgovornosti prve toženke. Ker je očitno, da je pri nastanku škode delovalo večje število vzrokov, odgovornost prve tožene stranke ni podana. Nejasna je odločitev sodišča o priznanju domnevno nastale premoženjske škode v višini 12.927,42 EUR. Prva tožena stranka je večkrat pozvala tožnika, da izkažeta, da sta račune res plačala, zaslišanje tožnikov pa ne more zadostiti zahtevam dokaznega bremena. Nenavadno je, da mnenje izvedenca D. ni upoštevalo že plačanih računov za sanacijo nastale škode, saj so bili ti datirani pred nastankom predmetnega izvedeniškega mnenja. Tudi izvedenec Z. je pri ugotavljanju višine škode le delno upošteval priložene račune, zato njegovega mnenja v tem delu sploh ni mogoče empirično preizkusiti. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje in nato zmotno uporabilo materialno pravo, ko je priznalo predmetni zahtevek. Zmoten je zaključek glede ugotovitve obstoja stroškov sanacije in nadomestila za izgradnjo prečrpališča. Iz mnenja izvedenca ni jasno, v čem se postavka materialni stroški in delo v višini 3.000,00 EUR vsebinsko razlikuje od postavke sanacijski ukrepi v višini 12.600,00 EUR. Prečrpavališče ne predstavlja odprave škode, temveč gre za izboljšavo objekta, strošek pa je v celoti neizkazan. Tudi iz mnenja izhaja, da prečrpališče predstavlja dopolnitev odvodnega sistema, torej izboljšavo in ne sanacijo. Pri tožnikih ni mogoče govoriti o manjvrednosti objekta, zato priznani strošek ni utemeljen. Previsoko je odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi domnevno kratene pravice do zdravega življenjskega okolja. Zahtevka v tej smeri stranki do zadnjega naroka nista specificirali. Pavšalne navedbe glede motenj, ki naj bi jih povzročil smrad zaradi poplavljenih kletnih prostorov, ne zadoščajo za trditveno breme glede obstoja nepremoženjske škode. Dosojena odškodnina je bistveno previsoka, saj je bila odškodnina za duševne bolečine zaradi čezmernega smradu za obdobje več kot deset let dosojena v višini 6.200,00 EUR, v konkretnem primeru pa gre za obdobje maksimalno treh mesecev.

5. Druga tožena stranka opozarja, da je sodišče odločilo v nasprotju z določbami ZFPPIPP, saj ni upoštevalo, da je v stečaju in da tožeči stranki glede nje uveljavljata ugotovitveni in ne dajatvenega zahtevka. Zmotno je ugotovljeno dejansko stanje, saj je sodišče napačno povzelo mnenje izvedenca Z. Ta je ugotovil, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi kombinacije več vzrokov, med njimi tudi zaradi vzrokov, ki niso v povezavi s toženima strankama. Med ravnanjem druge tožene stranke in škodnim dogodkom ni vzročne zveze, saj druga toženka ni bila odgovorna za vzdrževanje kanala in za izvedena dela v skladu s projektom ter ni bila odgovorna za nizke višinske pragove med višino kanalov odvodnega sistema, priključki iz hiš in koto tal za lokalno hišno kanalizacijo v podkletenih delih zgradb. Dokazno breme glede predpostavk odškodninske odgovornosti je na tožeči stranki, ta pa tega ni uspela izkazati. V okviru premoženjske škode je sodišče napačno upoštevalo strošek prečrpališča in strošek nadomestila za višje stroške zaradi dopolnitve primarnega sistema. Pri izgradnji prečrpališča ne gre za sanacijo in vzpostavitev v prvotno stanje, temveč za izboljšavo. Tožnika sta imela pred škodnim dogodkom vgrajen sistem povratnih zaklopk, vzpostavitev v prejšnje stanje pa bi pomenila obnovo takšnega sistema. Tudi izvedenec Z. je povedal, da prečrpališče šteje kot dodatno varovalko, kar je po mnenju druge tožene stranke neupravičeno. Iz sodbe ne izhaja, kako je izvedenec izračunal znesek 8.500,00 EUR za prečrpališče in 2.673,00 EUR kot nadomestilo za višje stroške, in glede te višine sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih ter je ni mogoče preizkusiti. Prav tako to velja za stroške sanacije, glede katerih je izvedenec izpovedal, da jih je upošteval le delno, ni pa znal pojasniti, v kakšnem delu. Sodbe tudi ni mogoče preizkusiti glede manjvrednosti objekta, saj je zgolj navedeno, da je izvedenec podal oceno v višini 8.910,00 EUR (+/- 10 %), pri čemer ni pojasnjeno, kako je izvedenec znesek izračunal. Na zaslišanju je izvedenec izpovedal, da je tržno vrednost objekta primerjal z vrednostjo po evidencah GURS in upošteval trend trga nepremičnin, kar pa iz mnenja ne izhaja. Za dosojo odškodnine za nepremoženjsko škodo niso izkazane vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je tožnikoma prisodilo vsakemu po 1.000,00 EUR, tak znesek pa je previsok in v nasprotju z ustaljeno pravno prakso. Zmotna je tudi stroškovna odločitev sodišča, ki je ni mogoče preizkusiti, saj ni navedena specifikacija priznanih stroškov.

6. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo obeh toženih strank in prerekala podane pritožbene navedbe. Prva tožena stranka in druga tožena stranka sta podali odgovora na pritožbi tožeče stranke, ponovili svoje pritožbene navedbe ter prerekali pritožbene navedbe tožnikov.

7. Pritožbe so delno utemeljene.

O ugovoru pasivne legitimacije:

8. Ugotovitve sodišča, da sta toženi stranki pri izvedbi del na gradbišču avtoceste na trasi A2 K. – O., odsek Š. – K., po pogodbi 188/2005 nastopali v vlogah naročnika – prva tožena stranka in vodilnega izvajalca – druga tožena stranka, toženki ne grajata. Čeprav je bilo za ta objekt delno že izdano uporabno dovoljenje (priloga B2) 17. 12. 2007, iz listinske dokumentacije izhaja (priloge B6, B7, B8, B9), da se je izvajalec zavezal k sanaciji nastalih razpok v kanalizacijski cevi, do katerih je prišlo zaradi nepredvidenega vzgona in s tem povezane projektne napake. Investitor saniranja razpok je bila prva tožena strank (neprerekano, B21). Glede na navedeno je sodišče pravilno uporabilo določilo 187. člena Obligacijskega zakonika (OZ) o solidarni odgovornosti naročnika in izvajalca del za škodo tretji osebi. Določilo 32. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) ureditve po OZ ne spreminja. Gre za določbo, sprejeto v specialnem zakonu (glede upravne ureditve izgradnje objektov), ki ureja osnovna razmerja med pri gradnji udeleženimi osebami (projektantom, izvajalcem, nadzornikom, investitorjem in revidentom) za škodo nastalo tretjim, ne posega pa v specialno ureditev, ki jo je na področju odškodninskega prava sprejel OZ, da bi olajšal položaj oškodovanca ob izpolnjenih predpostavkah odškodninske odgovornosti izvajalca. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe o specialnem določilu, ki izključuje ureditev 187. člena OZ, saj bi sicer to iz zakona moralo jasno izhajati, pa prehodne odločbe tega ne potrjujejo. Ne drži tudi pritožbeni očitek, da se sodišče do ugovora pasivne legitimacije prve tožene stranke v tej smeri ni opredelilo (primerjaj 62. točko sodbe).

9. Prva tožena stranka je ugovarjala svoji pasivni legitimaciji tudi na podlagi določila 3. člena Zakona o družbi za avtoceste v RS (ZDARS). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dejanskih okoliščin vtoževane zadeve ni mogoče subsumirati pod to določbo, saj ne gre za škodo, ki bi tožnikoma nastala kot posledica gradnje oziroma uporabe avtoceste same po sebi, temveč zaradi opustitve strokovne sanacije poškodovane kanalizacije. Teh dejanskih zaključkov pritožba ne izpodbija, temveč v celoti pavšalno oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje o obstoju pasivne legitimacije, sklicujoč se na svoje v predhodnih pripravljalnih vlogah podane trditve. Ker je na stranki breme utemeljitve pritožbe (3. točka 335. člena ZPP), mora slednja v pritožbi eksaktno navesti, v čem so zaključki sodišča prve stopnje napačni, temu pa je nato podrejena presoja pritožbenega sodišča. Ob neizpodbijani dokazni oceni, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, da v dani zadevi ne gre za zakonsko obveznost prve tožene stranke, ki jo opravlja v svojem imenu in na račun Republike Slovenije, je zato ugovor pasivne legitimacije tudi ob upoštevanju takrat veljavnega 3. člena ZDARS neutemeljen.

O temelju tožbenega zahtevka

10. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, sprejetimi na podlagi neodvisnega izvedeniškega mnenja izvedenca Z.A.Z. ter zaslišanih prič (B. M., J. S., M. A., I. J. in J. D.), da je ključni (če ne edini) razlog za tožnikoma nastalo škodo v neskrbnem in malomarnem ravnanju toženk glede pristopa k sanaciji poškodovanega kanala K-5 na delu avtoceste Š. – K. Zaradi odlašanja s sanacijo je bila gradbena jama daljši čas nezaščitena, prišlo je do lokalne zamašitve na odprtem nezavarovanem delu kanala, s tem do delnih in postopnih zamašitev glavnih kanalskih pretokov, kar vse je pripeljalo do zatrpa odtoka in prelitja in izlitja odtočnih voda v kleti tožnikov. Čeprav je izvedenec v svojem mnenju kot dodatna razloga omenjal tudi delno slabše redno vzdrževanje odtokov pred leti zgrajenega kanalskega odvodnega sistema in nizke višinske pragove med višino kanalov odvodnega sistema, priključki iz hiš in koto tal z lokalno hišno kanalizacijo, sta bistveni ugotovitvi, da tožnika ne pred škodnim dogodkom ne po odpravi zamaška in sanaciji kanala tovrstnih težav tudi ob zelo obilnih padavinah nista imela (12. alinea 50. točke sodbe) in da je bil material na mestih zamašitve z gradbišča spornega dela avtoceste (11. alinea 50. točke sodbe). Slednjo ugotovitev toženki v pritožbi pavšalno grajata, češ da se sodišče ni opredelilo, kako bi lahko tak material zašel v kanalizacijski sistem, vendar pa je sodišče svoje razloge oprlo na izpovedi prič N. P., D. C. ter J. D., ki so bili vsi navzoči ob odmaševanju kanalizacijske cevi ter so potrdili, da je do zamašitve prišlo zaradi gradbenega materiala, ki drugje v takem obsegu v kanal ni mogel priti. To razlago je sprejel tudi sodno postavljeni izvedenec Z. Po določilu 186. člena OZ za škodo, ki jo povzroči več oseb, tudi če te delujejo neodvisno, povzročitelji odgovarjajo solidarno, kadar njihovega prispevka k povzročeni škodi ni mogoče ugotoviti. V danem primeru bi se toženki svoje odškodninske odgovornosti lahko (delno) razbremenili le, če bi izkazali, da škode sploh nista povzročili in ta v celoti izvira iz sfere tretjega oziroma bi izkazali točen prispevek posameznih povzročiteljev škode k nastali škodi. Ker tega dokaznega bremena nista zmogli, solidarno odgovarjata za celotno tožnikoma nastalo škodo. Pritožbeno sodišče se zato ne opredeljuje do podrobnih pritožbenih navedb prve toženke o morebitnih ostalih vzrokih za nastalo škodo, saj se glede na prej citirano določilo 186. člena OZ izkažejo za pravno neodločilne.

Obstoj in višina škode

11. Tožnika s tožbo zahtevata povračilo premoženjske škode, nastale zaradi izlitja odpadnih voda in povračilo nepremoženjske škode zaradi prestanega strahu in kršitve osebnostnih pravic.

12. Višino premoženjske škode sta tožnika v postopku utemeljevala z izvedeniškim mnenjem pred pravdo angažiranega izvedenca J. D., nato pa sta zahtevek prilagodila (s pripravljalno vlogo z dne 15. 11. 2010) glede na pravočasno predložene račune za dela v zvezi s sanacijo škode. Iz naslova premoženjske škode sta tako zahtevala znesek 39.306,28 EUR za neposredno odpravo škode, zmanjšan za izplačilo zavarovalnine v višini 14.669,34 EUR, torej v višini 24.636,94 EUR, in znesek 33.600,00 EUR zaradi manjvrednosti stanovanjske hiše. Sodišče je v 63. točki sodbe navedlo razloge, zaradi katerih tožnikoma v okviru škodne postavke ni priznalo zneska 2.840,00 EUR, plačanega po računu izvedenca D. za predpravdno izvedeniško mnenje, in zneska 4.980,85 EUR za vgradnjo dieselskega električnega agregata. Vendar pa zavrnitve teh postavk pri končnem obračunu premoženjske škode ni upoštevalo (računska napaka), saj je tožnikoma glede sanacije priznalo v celoti zahtevani znesek 24.636,94 EUR in ne ustrezno nižjega zneska 16.816,09 EUR.

13. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da stroški pred pravdo pridobljenega izvedeniškega mnenja (ne glede na to, ali ga stranki v postopku sprejmeta ali ne) ne morejo predstavljati posebne škodne postavke, saj ne gre za odpravo škodne posledice. Te stroške lahko sodišče v primeru njihove potrebnosti prizna le kot priglašeni pravdni strošek, kar je poenoteno stališče sodne prakse (primerjaj Betetto, Komentar ZPP, člen 155).

14. Pri odločanju o obsegu premoženjske škode mora sodišče v skladu s 169. členom OZ upoštevati tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode, v znesku, ki je potreben, da postane oškodovančev premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve. Če je škoda bila reparirana, sodišče o njeni višini odloči na podlagi stroškov reparacije, v nasprotnem primeru pa povračilo odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Tožeča stranka je v spis predložila račune za sanacijo škode po sledečih postavkah: - račun izvedenca D. z dne 24. 11. 2008 v višini 2.840,00 EUR za opravljeno ekspertno delo po vdoru fekalne vode; - račun D., d.o.o., z dne 4. 9. 2008 v višini 918,00 EUR in z dne 1. 9. 2008 v znesku 3.566,40 EUR za dobavljeno pohištvo; - račun M., s.p., z dne 15. 9. 2010 za vpihovanje antibakterijskih kemikalij v znesku 421,20 EUR za dezinfekcijo hiše; - račun A., s.p., z dne 22. 9. 2008 v znesku 5.016,00 EUR za zamenjavo lesenih podbojev in vrat ter novega pohištva; - račun D., d.o.o., z dne 6. 8. 2010 v znesku 2.622,00 EUR za čiščenje in dezinfekcijo prostorov; - račun D., d.o.o., z dne 21. 8. 2008 v višini 596,92 EUR za dobavljene keramične ploščice; - račun D., d.o.o., za izsuševanje poplavljenih prostorov v znesku 2.186,06 EUR; - račun D., d.o.o., za slikopleskarska dela z dne 19. 9. 2008 v znesku 896,19 EUR; - račun G., s.p., z dne 11. 9. 2008 za polaganje keramičnih ploščic v znesku 643,32 EUR; - račun D., d.o.o., z dne 21. 7. 2008 za nov sušilni in pralni stroj v znesku 1.691,92 EUR; - predračun št. 15/08 HP-PR D., z dne 9. 10. 2008 v znesku 12.927,42 EUR s potrdilom o plačilu za sanacijo kanalizacijskega priključka za izgradnjo črpališča. 15. Za vgradnjo dieselskega električnega agregata, ki ob izpadu elektrike skrbi za nemoteno delovanje prečrpališča, sta tožnika predložila le predračun ter navedla, da omenjenega nakupa še nista opravila. Ker je na njiju trditveno in dokazno breme o obstoju in posledično višini nastale škode, bi morala trditi in izkazati, da bi bile kljub sanaciji nastale škode šele z nakupom agregata njene posledice v celoti odpravljene. Tega bremena nista zmogla. Od nastanka škodnega dogodka je preteklo že šest let, tožnika sta stanje po izlivu odpadne vode po oceni izvedenca Z. sanirala na stopnjo običajne uporabe, vgrajeno prečrpališče deluje, zato tudi po oceni pritožbenega sodišča stroška nakupa dieselskega agregata ni mogoče priznati v okviru povračila premoženjske škode.

16. Sodišče je tožnikoma priznalo strošek izgradnje prečrpališča v znesku 12.927,42 EUR, pri čemer je sledilo mnenju izvedenca Z., da je bila njegova izgradnja in postavitev tehnično in funkcionalno potrebna ter utemeljena, saj je bil predhodni sistem zaščite s protipovratnimi zaklopkami ob škodnem dogodku uničen. Toženi stranki ne izpodbijata dejanske ugotovitve sodišča o uničenosti prvotnega sistema zaščite, trdita le, da predstavlja prečrpališče izboljšavo in ne vzpostavitve prejšnjega stanja. Ker glede na uzakonjeno načelo popolne odškodnine sodišče lahko upošteva tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode, pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da sta tožnika v okviru sanacijskih ukrepov za odpravo škode bila upravičena tudi do izgradnje omenjenega prečrpališča. Izkazala sta namreč, da je šlo za ukrep, ki so jima ga strokovno svetovali za preprečitev morebitne nadaljnje škode in ki sta ga izvedla namesto prej uničenega sistema zaščite. S tem sta dokazno breme, da pri njegovi vgradnji ni šlo za odpravo škodnih posledic, temveč za dodatno izboljšavo, prevalila na toženki. Ti sta v postopku zgolj pavšalno zatrjevali, da gre za izboljšavo, nista pa trdili oziroma izkazali, da strošek vgradnje novega sistema bistveno presega strošek obnove oziroma popravila starega sistema oziroma vgradnje enakega sistema, kot je bil pred škodnim dogodkom, in da ne gre za potreben strošek za odpravo škodnih posledic. Pritožbeno sodišče zato soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da gre za strošek sanacije nastale škode, ki sta ga toženki tožnikoma dolžni povrniti.

17. Ker je sodišče višino premoženjske škode, ki je bila že sanirana, ugotovilo na podlagi izstavljenih računov (točka 14. te obrazložitve), ne pa po oceni izvedenca, se pritožbeno sodišče ne bo opredeljevalo do navedb toženk o nejasnosti izvedeniškega mnenja glede ocene nastale škode. Tožnika sta v celoti upravičena do povračila zneska 16.816,09 EUR (24.636,94 EUR – 2.840,00 EUR – račun izvedenca D. in 4.980,85 EUR – nenabavljen dieselski agregat), saj pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazni zaključek sodišča prve stopnje, sprejet na podlagi prepričljive izpovedbe tožnikov, da sta izdatke po teh računih dejansko plačala, dela pa so bila izvedena (ugotovitve o odpravi škode izvedenca Z.).

18. Poleg stroškov v zvezi s sanacijo tožnika zahtevata tudi povračilo premoženjske škode zaradi manjvrednosti njune nepremičnine, pri čemer višino utemeljujeta z izvedeniškim mnenjem izvedenca D. (pridobljenim pred pravdo neposredno po škodnem dogodku), ki ga toženki nista sprejeli. Tožnika ne zatrjujeta, da je njuna nepremičnina manj vredna zaradi neodpravljivih posledic, temveč se njun zahtevek nanaša na tržno manjvrednost nepremičnine. Ta je nedvomno odvisna od vrednosti objekta in nastane, ko se premoženje zmanjša, neodvisno od morebitne prodaje nepremičnine (primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 177/2012). Tožnika sta v postopku zatrjevala, da je bila njuna nepremičnina v času škodnega dogodka več vredna, saj jo je izvedenec D. ocenil na 1,850.000,00 EUR. V tem postopku postavljeni izvedenec je tako oceno označil za pretirano, vendar iz njegovega mnenja ne izhaja, kolikšno vrednost objekta je sam vzel kot izhodiščno za določitev manjvrednosti in po kakšni metodologiji ter koeficientu je obseg te škode izračunal. Ob zaslišanju je izvedenec pojasnil, da je izhajal iz izhodiščne vrednosti GURS (torej v času sojenja), hkrati pa navedel, da je škodo izračunal v času škodnega dogodka, z upoštevanjem takratne starosti objekta in njegove poškodovanosti. Kljub številnim pripombam na izvedeniško mnenje in dopolnitvam le-tega je ostalo mnenje izvedenca nejasno do take mere, da njegove ocene ni mogoče preizkusiti. Zato tudi sodba, ki se sklicuje na to mnenje, zaradi pomanjkanja podatkov ne vsebuje razlogov za izračun škode zaradi manjvrednosti nepremičnine, saj ni jasno, od kakšne izhodiščne vrednosti je bila ta postavka odmerjena in po kakšni metodologiji. Ob neobstoju razlogov sodišča o odločilnih dejstvih v tej smeri tudi strankam ni mogoče naložiti bremena konkretne graje ugotovljene škode. Zato je pritožbeno sodišče v tem obsegu izpodbijano sodbo na podlagi pritožb vseh pravdnih strank razveljavilo in glede škodne postavke v zvezi z manjvrednostjo nepremičnine zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (354. člen ZPP). Sodišče naj izvedencu naloži, da dopolni svoje mnenje glede tržne vrednosti nepremičnine tožnikov v času škodnega dogodka (pri čemer naj uporabi primerjavo z drugimi nepremičninami), nato pa naj pojasni, koliko se je premoženje tožnikov zmanjšalo zaradi zamakanja, upoštevajoč tudi uspešnost sanacije in vgrajenega prečrpavališča. 19. Pritožbeno sodišče je po povedanem odločitev sodišča prve stopnje glede premoženjske škode v nerazveljavljenem delu (ki se nanaša na škodo zaradi manjvrednosti objekta) vsebinsko potrdilo, odpravilo pa je računsko napako sodišča prve stopnje in posledično izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je višino dosojene odškodnine znižalo (za znesek 7.820,85 EUR) na 16.816,09 EUR.

20. Tožnik zahteva povračilo nepremoženjske škode zaradi prestanega strahu in duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostnih pravic. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča, da je bila tožnikoma kršena pravica do zdravega življenjskega okolja iz 72. člena Ustave RS, pri čemer sta bila tudi ovirana v uživanju njune zasebne lastnine. Zaradi te kršitve sta tožnika trpela duševne bolečine, saj sta glede na naravo škodnega dogodka morala prestajati hud smrad, ob odpravljanju posledic pa tudi močan hrup in vročino. Sodišče je ob odločanju upoštevalo vse odločilne okoliščine primera in se do njih v celoti opredelilo (točke 84. – 88. sodbe) ter kot primerno v skladu z določilom 179. člena OZ določilo odškodnino v višini 1.000,00 EUR za vsakega od oškodovancev. Gre za ustrezno odmeno za tovrstno škodo, ki upošteva specifičnost konkretnega primera, hkrati pa tudi različnost od ostalih obstoječih primerov sodne prakse glede kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja. Odškodnine za tovrstno škodo so namreč praviloma priznane za večletno duševno trpljenje (primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS: II Ips 279/2010 57 mesecev hrupa – 6,2 plači, II Ips 227/2007: devet let smradu – 8,5 plače), zato so te ustrezno višje. V obravnavani zadevi je duševno trpljenje tožnikov trajalo le do zaključka sanacije (približno tri mesece), je pa ob upoštevanju konkretne okoliščine, da je do smradu in hrupa prišlo v njuni lastni nepremičnini in ne v okolici, bilo bolj intenzivno. Sodišče je materialno pravo (179. člen OZ) uporabilo pravilno in so nasprotne pritožbene navedbe, tudi tiste o pomanjkanju razlogov glede odmerjene odškodnine, neutemeljene.

21. Vsak strah oziroma zaskrbljenost ob neljubem dogodku še ne predstavlja pravno priznanega strahu, ki bi opravičeval odmero denarne odškodnine. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da sta bila tožnika ob ugotovitvi izliva fekalnih voda zaskrbljena za svoje premoženje, kasneje pa tudi za svoje zdravje zaradi poslabšanja življenjskega okolja. Vendar pa to dejstvo ne zadošča za dosojo ločene odškodnine za prestani strah izven že dosojene odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja, temveč slednja zajema tudi prej opisano zaskrbljenost in gre za enotno obliko škode. Ker tožnika nista posebej izkazala takšnega strahu, ki bi porušil njuno duševno ravnovesje, temveč sta prisebno reagirala na nastalo situacijo z reševanjem vzrokov in skrbjo za premoženje, tudi po oceni pritožbenega sodišča, sklicujoč se na logične, življenjsko sprejemljive zaključke sodišča prve stopnje, pravno priznanega strahu nista utrpela. To velja tudi glede sekundarnega strahu, saj ob zaslišanju tožnik ni znal izpovedati, katerih konkretnih zdravstvenih posledic se je bal, do okvare njegovega zdravja ni prišlo, občutek ogroženosti pa je sodišče upoštevalo v okviru odmere odškodnine za duševne bolečine zaradi kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja.

22. Ker tožnika nista izkazala, da bi od tožencev že pred vložitvijo tožbe zahtevala povračilo nastale škode, prav tako sta račune predložila šele s prvo pripravljalno vlogo (po vložitvi tožbe), je odločitev sodišča, ki je tožnikoma priznalo obresti od nastale škode skladno z drugim odstavkom 299. člena OZ od dneva vložitve tožbe pravilna.

23. Druga tožena stranka utemeljeno opozarja, da skladno s četrtim odstavkom 301. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) velja, da upnikov predlog za nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka vsebuje tudi izjavo upnika o umiku dajatvenega dela tožbenega zahtevka, tako da uveljavlja samo še zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v nerazveljavljenem delu glede druge tožene stranke tako spremenilo, da je ugotovilo obstoj terjatve tožnikov v višini 16.816,09 EUR (5. alinea 358 člen ZPP).

24. Ker je sodišče delno razveljavilo odločitev o glavni stvari, je posledično razveljavilo tudi stroškovno odločitev, saj je ta neločljivo povezana z uspehom pravdnih strank v postopku. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa temelji na določilu četrtega odstavka 165. člena ZPP, po katerem v primeru delne razveljavitve odločbe pritožbeno sodišče lahko pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.