Jedro

Iz predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja z dne 25. 2. 2013 sicer izhaja, da je to pisanje sestavil odvetnik T. G., vendar je navedeno pisanje podpisal zgolj storilec, za zagovornika pa pooblastilo tudi ni bilo izkazano.

Program dodatnega usposabljanja za varno vožnjo obsega teoretični in praktični del, pri čemer teoretični del obsega 12 pedagoških ur z vsebinami o varnosti cestnega prometa, tveganjih vožnje, odgovornosti voznikov in psihosocialnih odnosih med udeleženci v cestnem prometu, praktični del pa se izvede v obliki vadbe varne vožnje v obsegu 6 pedagoških ur, medtem ko intenzivni tečaj varne vožnje, ki ga je opravil obdolženi, traja le en dan, in ni namenjen storilcem prekrškov, ki prosijo za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ampak vsem voznikom, ki želijo izboljšati svoje vozniške veščine.

Izrek

I. Pritožba zagovornika storilca dopolnjena s pritožbo storilca S.U. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Storilec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka v višini 20,00 EUR.

Obrazložitev

1. S sklepom Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu z dne 4. 2. 2013 je bilo storilcu prekrškov S. U. izrečeno prenehanje veljavnosti njegovega vozniškega dovoljenja, ker je kot voznik v cestnem prometu dosegel in presegel 18 kazenskih točk, v breme pa mu je bila naložena tudi dolžnost plačila sodne takse. Dne 25. 2. 2013 je storilec na sodišče prve stopnje podal predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, kateremu je sodišče s sklepom EPVD 22/2013 z dne 10. 4. 2013 ugodilo in odločilo, da se storilcu določi preizkusna doba 18 mesecev, v času katerih se mora udeležiti programa dodatnega usposabljanja za varno vožnjo, da ne sme storiti prekrška, ki je po Zakonu o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) opredeljen kot hujši prekršek, ter da mora v 15 dneh od pravnomočnosti sklepa predložiti sodišču dokazilo o vključitvi v naveden program dodatnega usposabljanja za varno vožnjo z navedbo imena in naslova pooblaščenega izvajalca. Dne 9. 1. 2015 je Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu izdalo izpodbijan sklep, s katerim je preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja po sklepu z dne 10. 4. 2013 in storilcu naložilo dolžnost plačila sodne takse v višini 30,00 EUR.

2. Zoper slednji sklep se je pravočasno pritožil zagovornik storilca odvetnik T. G.. Le-ta v pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče ob odločanju in izdaji izpodbijanega sklepa napačno uporabilo določilo 90. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) glede vprašanja, ali je storilec v postopku odločanja o odložitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja pooblastil zagovornika, ali ne ter posledično tudi določila glede vročanja sodnih pisanj. Dopis izvajalske organizacije AMZS d.d., PE Center varne vožnje (listinska št. 50 spisa), je namreč vročalo direktno storilcu s pozivom, naj se o dopisu izjavi v roku 8 dni, tega dopisa pa ni poslalo tudi njegovemu zagovorniku, če je štelo, da storilec zagovornika ima, in da ga je pooblastil. Dodaja, da če je bilo sodišče v negotovosti glede pooblastila zagovornika, bi moralo pred vročanjem navedenega dopisa tega pozvati k predložitvi pooblastila ali izjavi, da je prevzel pooblastilo za zagovor ter po sprejemu odgovora oz. pooblastila dopisa AMZS d.d. ustrezno vročati zagovorniku storilca. Ker pa tega ni storilo, je storilca prikrajšalo za pravico do obrambe (zagovornika), kar pa ima za posledico zakonitosti izpodbijanega sklepa. Nadalje zagovornik storilca uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), z navedbo, da izpodbijan sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih oz. so ti nerazumljivi. Iz njega namreč ne izhaja, na podlagi česa je sodišče sklepalo, da storilec ni opravil ustreznega programa dodatnega usposabljanja za varno vožnjo. Zgolj navedba prvostopnega sodišča, ki se je sklicevalo na vsebino dopisa AMZS d.d., da storilec ni opravil ustreznega dodatnega programa usposabljanja za varno vožnjo, ampak zgolj tečaj varne vožnje, in da bi glede na to, da je tak program v letu 2012 že opravljal, moral vedeti, da gre za dva vsebinsko različna programa, ne da bi v izpodbijanem sklepu navedlo vsebino posamičnega programa in morebitne razlike med njima, pa tudi, da so te razlike takšne, da je povprečnemu uporabniku storitev lahko na prvi pogled jasno, da gre za dva različna programa, namreč ne pomenijo navajanje razlogov o odločilnih dejstvi, ter zato sklepa prvostopnega sodišča ni mogoče preizkusiti. Predvsem pa bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo realnih dejstev storilca tudi zaslišati, pa tega ni storilo in je s tem kršilo tudi pravico storilca do zaslišanja v postopku, katero mu omogoča prvi odstavek 69. člena ZP-1. 3. Pritožbo zagovornika je s posebnim pisanjem dopolnil storilec S. U.. Le-ta navaja, da se vsak dan vozi z vozilom iz Slovenj Gradca v službo v X d.o.o. v Ljubljano in tudi na ostale druge lokacije v Slovenije ter dnevno prevozi vsaj 240 km/h Zato je bil dne 6. 12. 2013 preko delodajalca napoten na intenzivni tečaj varne vožnje. Glede na izkušnjo z opravljenim tečajem v letu 2012 (za prostovoljni izbris kazenskih točk) v centru AMZS d.d., Center varne vožnje Vransko, je bila zanj vsebina tega opravljenega tečaja popolnoma enaka tečaju, ki ga je opravil, oz. je bilo v tem tečaju predstavljeno več vsebin, zato je predvideval, da bo to potrdilo o opravljenem tečaju zadostilo pogoju, ki ga je zahtevalo sodišče v sklepu o odložitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Dodaja, da se ni nameraval izogniti opravljanju obveznosti, šlo je le za nesporazum in nerazumevanje terminologije o vsebini tečaja, zato se mu poraja tudi vprašanje, zakaj ga na samem Centru varne vožnje niso takoj razporedili na program, na katerega je bil prijavljen že od dne 25. 4. 2013. Navaja tudi, da veljavno vozniško dovoljenje nujno potrebuje, saj skrbi za enega šoloobveznega otroka, enega predšolskega otroka ter enega študenta v tujini in preden odhaja v službo, odpelje otroka v vrtec oz. v šolo. S partnerico sama skrbita za otroke, prav tako pa mora vsak dan na delo z vozilom. V celoti se zaveda situacije, v katero je zašel in dodaja, da si sploh ne predstavlja, kako bi lahko opravljal službo, če se mu prekliče veljavno vozniško dovoljenje. V prometu se obnaša odgovorno in ne povzroča prekrškov. Upošteva se naj tudi, da letno prevozi najmanj 60.000 km. Glede na nastalo situacijo predlaga, da se mu ponovno omogoči opravljanje ustreznega programa, v kolikor pritožbeno sodišče šteje, da tečaj, ki ga je opravil v decembru 2013, ni zadostil pogoju.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zagovornik storilca v pritožbi z navedbami, da je sodišče prve stopnje dopis AMZS d.d., Center varne vožnje, na podlagi katerega temelji odločitev v izpodbijanem sklepu, vročalo le storilcu s pozivom, naj se o dopisu izjavi v roku 8 dni, navedenega dopisa pa ni poslalo tudi njegovemu zagovorniku, če je štelo, da storilec zagovornika ima, in da ga je pooblastil, prikrajšalo storilca za pravico do obrambe, saj bi storilec po svojem zagovorniku v tem primeru predlagal še dodatne poizvedbe, uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1 v povezavi s členom 90 ZP-1, vendar le-ta po oceni pritožbenega sodišča ni podana. Spisovno gradivo ne izkazuje, da bi bilo prvostopno sodišče dolžno navedeni dopis AMZS d.d., Center varne vožnje (spisovno gradivo št. 50) vročati zagovorniku storilca, saj le-ta v času vročanja navedenega dopisa storilcu zagovornika ni imel. Storilec S. U. je odvetnika T. G. pooblastil za zastopanje v zadevi EPVD 22/2013 Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu šele dne 8. 1. 2015 (list. št. B1). Iz predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja z dne 25. 2. 2013 sicer izhaja, da je to pisanje sestavil odvetnik T. G., vendar je navedeno pisanje podpisal zgolj storilec, za zagovornika pa pooblastilo tudi ni bilo izkazano. Zato storilcu s tem, ko sodišče navedenega dopisa AMZS d.d. ni vročilo T. G. (čeprav je le-tega skupaj s storilcem vabilo na narok opravljen dne 10. 4. 2013 in mu je tudi vročalo sklep o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja storilcu), z ničemer ni kršilo pravice obdolženega do obrambe.

6. Prav tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, to je, da izpodbijan nima razlogov o odločilnih dejstvih, in da se ga ne da preizkusiti, kar zagovornik storilca uveljavlja z navedbami, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, v čem sta programa dodatnega usposabljanja za varno vožnjo, na katerega je bil napoten storilec s sklepom prvostopnega sodišča z dne 10. 4. 2013 in intenzivni tečaj varne vožnje za osebno vozilo, ki ga je storilec opravil v decembru 2013, tako različna po vsebini, da bi povprečnemu uporabniku storitev AMZS d.d. bilo lahko že na prvi pogled jasno, da ne gre za ista programa. Izpodbijan sklep namreč vsebuje razloge o tem, zakaj storilec ni izpolnil obveznosti iz sklepa o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, to je, da se ni udeležil programa, ki ga je določilo sodišče, ampak program, ki ni bil ustrezen. Pri tem je pravilno navedlo, da intenzivni tečaj varne vožnje za osebno vozilo ne velja enako kot program dodatnega usposabljanja za varno vožnjo, na katerega se je storilec sicer dne 25. 4. 2013 pravilno prijavil, in ki bi ga moral predvidoma opravljati v mesecu decembru 2013, kot tudi, da je ta program storilec enkrat že opravljal, ter je zato lahko vedel, da gre za vsebinsko različna programa. Z navedenim pa pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Določba 43. člena Zakona o voznikih (v nadaljevanju ZVoz) namreč določa, da program dodatnega usposabljanja za varno vožnjo obsega teoretični in praktični del, pri čemer teoretični del obsega 12 pedagoških ur z vsebinami o varnosti cestnega prometa, tveganjih vožnje, odgovornosti voznikov in psihosocialnih odnosih med udeleženci v cestnem prometu, praktični del pa se izvede v obliki vadbe varne vožnje v obsegu 6 pedagoških ur, medtem ko intenzivni tečaj varne vožnje, ki ga je opravil obdolženi, traja le en dan, in ni namenjen storilcem prekrškov, ki prosijo za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ampak vsem voznikom, ki želijo izboljšati svoje vozniške veščine (kar smiselno potrjuje tudi storilec v pojasnilu k poizvedbi podani dne 11. 12. 2014, ko navaja, da je bila vsebina tečaja zanj popolnoma enaka, ker gre v praktičnem delu za iste postopke).

7. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče meni, da je Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu z izpodbijanim sklepom z dne 9. 1. 2015 storilcu utemeljeno preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, saj določba drugega odstavka 202.e člena ZP-1 med drugim predpisuje, da sodišče s sklepom prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, če storilec v rokih, ki jih določi sodišče, ne izpolni svojih obveznosti iz sklepa odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Vseh teh pa storilec v preizkusni dobi ni izpolnil, teh pa ne more več opravljati, saj je preizkusna doba 18 mesecev, v katerih je bil dolžan opraviti program dodatnega usposabljanja za varno vožnjo, glede na dejstvo, da je sklep sprejel dne 16. 4. 2013, iztekla dne 16. 10. 2014. 8. Na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje tudi ne vplivajo pritožbene navedbe zagovornika storilca niti samega storilca v dopolnitvi pritožbe, da je tako službeno kot privatno odvisen od osebnega avtomobila in da brez veljavnega vozniškega dovoljenja ne bi mogel opravljati službe, zato naj se mu da še ena možnost za opravo ustreznega programa, saj ZP-1 nikjer ne določa in tudi ne omogoča, da bi lahko sodišče prve stopnje kakorkoli podaljševalo roke, ki so bili določeni zgolj na prošnjo storilca, da se mu prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja odloži, niti ne omogoča, da bi lahko storilec po izteku preizkusne dobe opravljal obveznosti, ki jih je bil dolžan opraviti tekom preizkusne dobe.

9. Zaradi vsega navedenega, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti v zvezi z določbo 159. člena ZP-1, je pritožbo zagovornika storilca dopolnjeno s pritožbo storilca zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

10. Odločitev o naložitvi plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 144. člena in prvega odstavka 147. člena ZP-1, odmerjena pa je v višini 20,00 EUR po tarifni številki 8407 (ZST-1).