Jedro

Zastaviteljica je z ustanovitvijo hipoteke prevzela odgovornost za obveznost glavnega dolžnika do upnice. S tem ni nastala neka nova obveznost, pač pa je prevzela le odgovornost za izpolnitev obstoječe (že nastale) obveznosti glavnega dolžnika. To pa pomeni, da pritožnica v postopku osebnega stečaja nad dolžnico nima „svoje“ terjatve do dolžnice, zaradi česar tudi ni upnica.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo ugovor proti odpustu obveznosti, ki ga je vložila pritožnica.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožnica pravočasno pritožila, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da ima na podlagi notarskega zapisa posojilne pogodbe, sklenjenega 15.2.2011, opr. št. SV 74/2011, denarno terjatev do posojilojemalca (dolžnika) D. J., in tudi ne, da je bila ta terjatev na podlagi notarskega zapisa sporazuma o zavarovanju terjatve s hipoteko na nepremičnini, sklenjenega 15.2.2011, opr. št. SV 74/2011, zavarovana z vknjižbo hipoteke na nepremičnini stečajne dolžnice. Zastaviteljica torej ni dolžnica zastavne upnice, temveč je tista, ki je prevzela odgovornost za obveznost glavnega dolžnika, kot to pravilno navaja sodišče prve stopnje. Je realna dolžnica, ki za dolg glavnega dolžnika odgovarja (zastavni) upnici z zastavljeno nepremičnino. Pravni temelj nastanka odgovornosti zastaviteljice je poseben pravni posel, s katerim je prevzela odgovornost za tuj dolg, in ne pravni posel, ki bi povzročil nastanek glavne obveznosti. Zato mora, če glavni dolžnik ne izpolni obveznosti, trpeti prisilno prodajo zastavljene nepremičnine. Pri zastavi nepremičnine za tuj dolg upnik nima pravice zahtevati od realne dolžnice poplačila hipotekarne terjatve, temveč lahko zahteva le prodajo zastavljene nepremičnine in poplačilo iz dosežene kupnine (prim. III Ips 37/2013).

5. Sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da pritožnica nima statusa upnice po določbah 56. in 385. člena ZFPPIPP. Upnik pridobi upravičenje opravljati procesna dejanja, če je v rokih, določenih z zakonom, opravil dejanja za uveljavitev terjatve v postopku osebnega stečaja; če je torej prijavi svojo terjatev (prim. 57. člen ZFPPIPP). Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, je zastaviteljica z ustanovitvijo hipoteke prevzela odgovornost za obveznost glavnega dolžnika do upnice. S tem ni nastala neka nova obveznost, pač pa je prevzela le odgovornost za izpolnitev obstoječe (že nastale) obveznosti glavnega dolžnika, za katero je jamčila poleg glavnega dolžnika oziroma je le zavarovala upničino terjatev. V kolikor glavni dolžnik ne bi plačal, bi se upnica kot imetnica terjatve, zavarovane z zastavno pravico, lahko poplačala iz zastavljene nepremičnine, s čemer bi bil poplačan dolg glavnega dolžnika, ne pa dolg zastaviteljice. To pa pomeni, da pritožnica v postopku osebnega stečaja nad dolžnico nima „svoje“ terjatve do dolžnice, zaradi česar tudi ni upnica, kot to pravilno zaključuje že sodišče prve stopnje.

6. Pritožnica s pritožbenimi razlogi, s katerimi utemeljuje svoj status upnice, ne more uspeti. Izpodbijani sklep je pravilen, izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi pa niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).